Vložena ovadba prav tako pomeni, da vendarle ni šlo le za halucinacije nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, temveč so njuni očitki utemeljeni vsaj po dokaznih standardih, ki veljajo za predkazenski postopek.
Goloba je policija ovadila zaradi kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje in žal ne gre drugače, kot da se za potrebe jasnosti za trenutek zatečemo k dolgočasnemu pravniškemu jeziku: Golobovo domnevno pogojevanje zaupanja Bobnarjevi s kadrovskimi manevri, ki bi jih moral izvršiti Lindav, je policija prepoznala v določilu kazenskega zakonika, ki pravi, da »kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo«.
In še poskus prevoda: povrnitev Golobovega zaupanja, nadaljnje sodelovanje v vladi, iz katere lahko ministre sicer čez ramo vrže le državni zbor, bi bila lahko »kakšna druga korist zanjo ali za koga drugega«, posredovanje Bobnarjeve pri Lindavu, ki je bil kot šef policije edini pristojen za kadrovanje, bi bilo lahko »izkoriščanje resničnega ali domnevnega vpliva«, Lindav pa bi v tem primeru lahko nazadnje opravil »uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti«, saj bi za Goloba moteč policijski kader, denimo direktorja uprave za policijske specialnosti Martina Jazbeca, odstavil ali premestil brez pravih razlogov oziroma le zaradi kapric Goloba in njegovih prišepetovalcev (in niti ne zaradi boja proti janšizmu, kot svojo pretirano skrb za kadrovanje v policiji razlaga Golob, saj je Lindav še pred sporom med Bobnarjevo in Golobom umaknil vse vodilne policiste, ki so odločali ali prikimavali pod Janševim notranjim ministrom Hojsom).
Vsakomur, ki prebere definicijo Golobu očitanega kaznivega dejanja, je lahko bolj kot ne jasno, da je morebitna obsodba še zelo daleč in da bo zanjo treba kadrovsko-politično preigravanje tolmačiti enako kot vsako drugo korupcijsko transakcijo, med katero se pod mizo izmenjujejo kuverte.
V tem pogledu predkazenski postopek zoper predsednika vlade spominja na ovadbo nacionalnega preiskovalnega urada, ki je nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek zaradi njenega samoimenovanja za kandidatko za evropsko komisarko ovadil zaradi suma zlorabe uradnega položaja. V ovadbi so ji očitali, da je z zlorabo svoje predsedniške funkcije poskušala s selitvijo v Bruselj zase pridobiti nepremoženjsko korist. Specializirano državno tožilstvo je po preiskavi, med katero so kriminalisti celo opravili hišne preiskave pri Bratuškovi doma, na vladi in v prostorih njene tedanje stranke v državnem zboru, od sodišča zahtevalo, da zasliši nekdanje ministre in druge visoke politike, po zaslišanjih pa je ovadbo zavrglo. Tudi pri Bratuškovi je šlo za – nazadnje neuspešno – iskanje elementov kaznivega dejanja pri političnem driblanju.
Ker so kazenski postopki specifični, je politiko in politike napačno (javno) soditi zgolj na podlagi ovadb, obtožb in obsodilnih ali oprostilnih sodb, ob tem pa se je treba zavedati tudi, da kazenski postopki za politike, v primerjavi z navadnimi smrtniki, niso zgolj breme, temveč so lahko tudi unovčljiv politični kapital. Če je ovadeni politik za del javnosti avtomatično že kriv in obsojen, bo za preostali del mučenik, ki ga država preganja zgolj zato, ker ji je hotel pomagati. Za prvaka SDS se zdi, da se z vsakim kazenskim postopkom v očeh svoje volilne baze še utrdi kot borec proti krivicam vseh vrst.
Politični kapital ima še večjo donosnost, če se kazenski postopki nazadnje končajo politiku v prid. Ljubljanski župan je iz vseh predkazenskih in kazenskih postopkov izstopil brez praske, ljubljanski volilci pa mu niso zamerili niti razvpite in zaradi procesnih napak propadle kazenske zadeve Farmacevtka, ki bi v kakšnem drugem prostoru ali času pokopala marsikoga. Svoje sodne zmage je vsaj delno unovčil tudi nekdanji mariborski župan Franc Kangler, ki je svojo politično prisotnost – ob odsotnosti kakršne koli vsebine – utemeljeval prav na tovrstnem mučeništvu.
Da je ovadba na nek način tudi priložnost, se zaveda tudi Golob. Zato je ob svojem prvem javnem nastopu spomnil na janšizem v obliki zaplinjene Ljubljane in izvrševanje volje volilcev, da naj obračuna s tem istim janšizmom. Obračun z janšizmom je v resnici edini zagovor, ki ga Golob potrebuje, saj je v kazenskih postopkih zoper politike zagovor pred javnostjo vedno pomembnejši od zagovora na zatožni klopi.
