Poljak Karol Wojtyla je kot papež Janez Pavel II. okrožnico Da bi bili eno (Ut unum sint, 1995) napisal pod vtisom zgodovinskih dogodkov. Padel je Berlinski zid. Padli so režimi, ki so religijo in cerkve potisnili na družbeno obrobje. A so bili, kot je zapisal v okrožnici Ob stoletnici (1991), iz lastne ideologije napravili posvetno religijo. V vzdušju zadoščenja in obnovljene samozavesti se je odpirala perspektiva, ki jo povzema 54. poglavje okrožnice: Čas je, da krščanstvo spet zadiha z obema pljučnima kriloma. Nujna je pospešitev ekumenskih procesov – med Zahodom (Rimom – katolicizmom) in Vzhodom (pravoslavjem). Protestantske cerkve so potisnjene ob stran, z razlago, da tu obstajajo razlike, ki so težje premostljive.

Z današnjega gledišča je očitno, da je bil projekt nerealističen. Najprej zato, ker je podcenjeval težavnost (megleno opredeljenega) zbliževanja. Drugič zato, ker ni temeljil na pravem razumevanju zgodovinske vloge socializma oziroma komunizma, zlasti ne glede razlogov njegovega spopada z religijo oziroma cerkvami. Tretjič zato, ker imata obe »pljučni krili« svoje hude notranje težave, ki nas tu najbolj zanimajo. Čeprav ju nič zunanjega ne omejuje v »dihanju«, vsako od kril glasno hrope v lastnih tegobah: Rimskokatoliška cerkev (RKC) je v krizi, ki jo mnogi štejejo za najglobljo od časov izziva reformacije. Pravoslavje je razcepljeno po črti rusko-ukrajinskega spora. Pri tem je glavna akterka Ruska pravoslavna cerkev (RPC), ki je s svojim fundamentalizmom zašla v zadnji kotiček slepe ulice.

Presojo glede stanja je mogoče utemeljiti na dveh nedavnih dogodkih: na zaključku triletne sinode RKC iz oktobra in na zasedanju Svetovnega ruskega narodnega zbora (SRNZ) iz konca novembra lanskega leta.