Od kod ta zagnanost Katje Pavlič Škerjanc? Zakaj tedaj v avli ni bilo nobenega drugega profesorja, ki bi mobiliziral dijake, sicer prepuščene inerciji in samim sebi? Latinščino so hoteli v prejšnjem sistemu ukiniti, češ da je preveč buržujska, pripoveduje profesorica danes. »Prepričani so bili, da se v latinskih razredih zbirajo otroci intelektualnih družin. Tudi sama sem bila v takem razredu in to nikakor ni bilo res. Izhajala sem iz izrazito preprostega okolja kot nezakonski otrok učiteljice, starši drugih so bili železničarji, kmetje in podobno. Vsaj polovica mojih sošolcev je bila takih, polovica pa je res izhajala iz družin intelektualcev, akademikov, ampak mi kot otroci tega nismo čutili.«

Temu se je tedaj, ko je prišla v moje življenje, jaz pa v njeno, na prelomu sistema torej, postavljala po robu, čeprav mi, njeni dijaki, tega seveda nismo vedeli. »Generalno sem v okviru zmožnosti naredila največ, kar sem lahko, so pa tudi srečne okoliščine, neka pravilna mešanica osebnostnih lastnosti. Sem izrazito trmasta, ovire me sprožijo, ne pa zaustavijo.«

Da bo profesorica, ni bil njen prvi življenjski cilj, želela je le nekaj dati mladim: »V sebi sem nosila idejo, da bom mladim poskušala čim bolj preprečiti stiske in težave, ki sem jih imela v odraščanju. Želela bi popraviti to, kar se je dogajalo meni, kar sem doživljala kot breme, težko nerazumevanje. Zato sem hotela biti psihologinja, pa mladinska psihiatrinja za delinkvente, pa pravnica, ki bo reševala mladinski kriminal.«

Na koncu je doštudirala angleščino in latinščino. Tudi ta izbira, kot večina stvari pri Katji Pavlič Škerjanc, ima globlji smisel: »Angleščina me je umeščala v sodobni svet, latinščina pa v preteklega. To je ena mojih obsedenosti, pristop k časovnemu razvoju: ne živeti samo v sedanjem trenutku, kar je zelo, zelo velika pomanjkljivost današnjega časa. Ko vidiš, da je človek s podobnimi stiskami živel v vsej preteklosti, da je imel podobna veselja in dileme, da je podobno razmišljal, potem te to malo relativizira in naredi skromnega, pa hkrati tudi bolj radovednega.«

Od tod najverjetneje izhaja eden njenih najbolj radikalnih šolskih poskusov: uveljavitve srednjeveškega principa, kjer negativne ocene ni. »Ne da bi morali podarjati ocene, daleč od tega, toda če ne dosežeš najnižjega nivoja za to, da lahko napreduješ, pač nisi ocenjen. Moja ideja je bila biti neocenjen, dokler nisi ocenjen z oceno, ki ti omogoča napredovanje. Tako je bilo že v srednjem veku. Seveda so članek, v katerem sem zagovarjala to idejo, na moji šoli nasprotniki obesili na tablo v zbornici. Članka ni sicer nihče prebral, so pa pobesneli, češ, Katja je spet prišla z enim od svojih norih projektov.«

Ki ni bil uspešen, se je pa dajanju negativnih ocen skušala čim večkrat izogniti drugače. Dijaki se je spomnimo po preštevilnih pripravljalnih testih, ki so bili v resnici, pojasnjuje danes, njen trik za učenje. »S čim manj presenečenja sem želela učence pripeljati do točke, ko se ocenjuje. Ne more latinščina, en predmet vseh enako zanimati, nimajo vsi enako dobrega domačega okolja, nimajo vsi niti enakih intelektualnih zmožnosti. Moja dilema je bila zato, kako dati tistim nadpovprečno zainteresiranim, nadarjenim dovolj, na drugi strani pa ne zanemariti tistih, ki niso ne zainteresirani in ne nadarjeni, in to je težko odpraviti z enim udarcem.«

Zato je ves čas razvijala obšolske programe: arheološke tabore v Simonovem zalivu, arheološko jadranje po dalmatinskih otokih, krajše izlete v Italijo v Oglej, Gradež ali Čedad, pa Verono in Sirmione. Zunajšolsko učenje mora biti namreč po njenem del življenja, ne pa nekaj ločenega, kar mora čim prej mimo, pojasnjuje. »Ne pričakujem, da bo vsak učitelj to delal, v nobenem poklicu nismo vsi enako predani in enako zagnani. To je pač moj temperament in moj način življenja.«

In še nečesa nas je naučila: biti drugačen. »Moje načelo je žívi skrito. Ne v smislu, da kaj prikrivaš, ampak da ne siliš v ospredje. To razgaljanje na facebooku se mi zdi grozno. Ta kultura, ki se zdaj razgalja, ljudi sili v večjo uniformiranost, poleg tega pa jih usmerja v zunanje raziskovanje namesto v raziskovanje sebe in to je oboje usodno.«

Pri 72 letih je upokojena, vendar ji um ne da miru. Za večino morda težko razumljivo, toda priznava, da sama živi za negotovost in od negotovosti. »Večina ljudi želi črno-bele odgovore, zato tudi politično sledijo tako, kot sledijo; tistemu pač, ki bolj enostavno podaja rešitve, ker ni treba razmišljati, ni treba prevzemati odgovornosti. Jaz pa gojim dvom: ne destruktivnega dvoma, pri katerem je vse relativno in ničvredno, ampak dvom glede tega, ali res že dovolj razumem, ali res že vse vem.«

Najbrž ni dijaka, vsaj jaz ga ne poznam, ki ne bi zaradi vsega tega profesorice Pavlič Škerjanc izjemno cenil, kar potrjuje tudi državna nagrada za življenjsko delo na področju srednjega šolstva, ki so ji jo podelili. »Zveni malo nehvaležno, pa nisem nehvaležna, daleč od tega; ampak več kot nagrada mi pomeni delo. Delo me je že samo nagrajevalo, zares sem ena tistih srečnih ljudi, ki so vse življenje z veseljem delali, in to se je najbrž videlo tudi v razredu.«

Avtor posnetka: Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje