»Ko sem videl Dubravko, sem vedel, da je to to. To je bilo v Mariboru, na katoliški božič. Potem je ona prišla na Dunaj, nato sem jaz prišel k njej v Ljubljano z namenom, da ostanem dan ali dva, a ostal sem teden dni. Zelo hitro mi je bilo jasno, da poleg nje lahko živim in diham.«

Tako je živel in dihal Bora Čorba poleg svoje Dubravke naslednjih deset let. Pesnik generacije, kontrarevolucionar in uničevalec konvencij, ki je pel s prezirom in se okrutno norčeval iz malomeščanskega socialističnega mainstreama, je življenjski mir našel v mirni, tihi Ljubljani s svojo Slovenko Dubravko in njunim psičkom. Balkanski mediji so se potem zabavali s paparazzo fotografijami nekdanjega divjega rockerja, ki je na sprehodih po ljubljanskih parkih pridno pobiral drekce za svojim psičkom, in z njegovimi zgodbami o starosti, ki jo je po lastnih besedah preživljal na kavču ob gledanju – turških nadaljevank. In ob vzdihovanju za mladostjo: »Tisto, kar je bilo nekoč, je vedno videti lepše. Vsakomur se njegova mladost zdi lepa.«

Eh ja, mladost.

Izza Borovih starčevskih vek se je potem pojavila črno-bela slika, se zameglila in se ob zvokih harfe zavrtela v spiralo, kot se v starih filmih sugerira flashback in vrnitev v davno preteklost pred 35 leti – ali še bolje: v davno mladost pred 35 leti – dokler se v kadru na koncu ni pokazal mladi Bora Čorba na vrhuncu slave, kot največja rock zvezda države, ki tistega leta 1988 začenja pokati po šivih. Novi vodja srbske partije Slobodan Milošević v tistih dneh grozi ostalemu delu države in z najbolj pritlehno nacionalistično retoriko zbira pristaše na milijonskih mitingih, padajo politična vodstva v Vojvodini in Črni gori, Kosovo se duši v solzivcu, na drugem koncu te države, v kateri vre, v Sloveniji, pa vojaški vrh zapre Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla, ljudstvo demonstrira proti »procesu proti četverici«, ustanavljajo se prve stranke in oblikujejo obrisi liberalne demokracije.

Mladi Bora Đorđević ob navdušenju hijenskih množic tistega leta 1988 v obskurni polfašistični beograjski Dugi objavi pismo nekdanjim bratom Slovencem: »Radi bi se odcepili, dunajski konjski hlapci, / pa naj se odcepijo, kaj pa bomo z njimi? / Radi bi se odcepili, dunajski kočijaži, / pa naj se odcepijo, ko pa niso naši! / Adijo lipicanci in Postojnska jama, / bohinji in bledi, kaj naj počnem tam? / Obdržite triglave in hribe okrog Kranja, / planince, smučarje in ostala sranja, / pa veselo jodlajte in plešite šoto, / od vas ne potrebujem ničesar v življenju. / Dali vam bomo Kardelja, to je vaš rod, / dali vam bomo Krško in Josipa Broza!« Ko je na televiziji govoril, da se »vsakomur njegova mladost zdi lepa«, in tožil, da »je tisto, kar je bilo nekoč, vedno videti lepše«, Bora Đorđević seveda ni mislil na svoje šovinistične in sovražne verze. Nanje pa, kadarkoli se spomnijo Borove mladosti, mislijo – vsi ostali.

V angleščini obstaja rek »karma je prasica«. V različnih oblikah ga imajo vsi jeziki sveta in vedno se zvede na modrost, ki izhaja iz ene prvih izkušenj zavestnega človeškega bitja sploh: vse v življenju se vrača, vse v življenju se plača. V srbščini bi se na primer reklo »karma je sranje«. Bora Čorba se je to naučil na težji način: 35 let pozneje je umiritev svojega divjega življenja dočakal prav v Sloveniji, v deželi, ki jo je kot mlad tako mladostniško strastno in globoko sovražil. »Radi bi se odcepili, dunajski kočijaži, / pa naj se odcepijo, kaj pa bomo z njimi?« Kaj mu bo v resnici odcepljena Slovenija?! Morda za to, da tam obdan z ljubeznijo pričaka mirno starost? »Pa veselo jodlajte in plešite šoto, / od vas ne potrebujem ničesar v življenju.« Ne potrebuje nič slovenskega v življenju? Kaj res?! Razen morda neke odcepljene Slovenke s stanovanjem v odcepljeni Ljubljani in odcepljen slovenski zdravstveni sistem? »Dali vam bomo Kardelja, to je vaš rod, / dali vam bomo Krško in Josipa Broza!« se je tako razbrzdano zafrkaval mladi Bora Čorba in v veličastnem finalu 35 let pozneje končal točno v tistem Kliničnem centru v Ljubljani, v katerem sta končala Kardelj in Josip Broz. A to še ni najhuje, kar se je mlademu Bori zgodilo: najhuje je to, da ga v vseh teh zadnjih njegovih slovenskih desetih letih – v katerih se niti enkrat ni pokesal in opravičil zaradi »planincev, smučarjev in ostalega sranja« iz mladosti – nihče v Ljubljani niti enkrat ni grdo pogledal, nihče niti enkrat ni pisal o »srbskih svinjskih pastirjih« in jim sporočil, kaj jaz vem, »dali vam bomo Luko Dončića, to je vaš rod, / dali vam bomo Boro Čorbo in Josipa Broza«.

Karma je sranje, to smo vedeli že pred Boro Čorbo, ampak on se je zapisal prav kot leksikografska ilustracija in večni živi opomin vsakemu mlademu in predrznemu šovinistu, naj se ob priložnosti vpraša, ali res misli, da sovraži globlje in bolj strastno, kot je nekoč davno sovražil Bora Đorđević. Čigar karma je »ostala sranje do konca«, tako da je vse od zdaj pa do takrat, ko bo koga to sploh še zanimalo, njegovo življenje zapisano v ironičnem dvostihu: »1. november 1952, Čačak, Srbija–4. september 2024, Ljubljana, Slovenija«.