Prvi je bil torkov sklepni večer Ljubljana festivala s koncertom, katerega osrednje ime je bila slavna argentinska pianistka Martha Argerich in ki je po več kot dveh mesecih zaokrožil program največje poletne festivalske prireditve pri nas. Drugi je bil nastop glasbenika Magnifica, ki je na predmestno zelenico s sobotnim koncertom ob 30. obletnici ustvarjanja pritegnil več kot 20.000 obiskovalcev – pri tem pa v bližnji okolici povzročil tudi resen prometni kolaps, kjer je v zastoju obtičal celo sam ljubljanski župan. Tretji je bil, v primerjavi z omenjenima, po dosegu malce skromnejši: šlo je za serijo kratkih duhovitih intervencij v javnem prostoru, ki so se zgodile v okviru projekta Krpanje nevidnega; ta je med festivalom Mladi levi skozi kolektivno premišljevanje skupnega poskušal razbirati »poškodbe« v mestnem tkivu in jih vsaj na simbolni ravni »zakrpati« z različnimi akcijami ali premisleki, ki so med drugim naslavljali prepoznavne težave našega glavnega mesta – kot sta na primer privatizacija javnega in pomanjkanje dostopnih stanovanj.
Seveda bi med to trojico skorajda naključno izbranih kulturnih vsebin težko potegnili kakšne resnejše vzporednice – ena je v koncertni dvorani ponujala, recimo temu, »visoko kulturo«, druga je na robu narave merila na kakovostno pop zabavo, tretja je na ulicah in trgih, napolnjenih s turisti ter mizami gostinskih lokalov, iskala možnost nekakšne skupnosti. Vseeno pa so si bile v nečem podobne: tako ali drugače so vstopale v razmerje z okoljem, v katerem so se dogajale, in nam o mestu hkrati nekaj tudi sporočale.
Zaradi znanih zapletov s prvotno načrtovanim prizoriščem je denimo Magnificov koncert, še preden se je sploh zgodil, odprl različna vprašanja: o pomenu urbanih parkov, načinih prisvajanja javnega, prioritetah mestne politike, odnosu med stroko in oblastjo in tako dalje; a hkrati nam je poleg obeta občinskega referenduma zapustil vsaj še ugotovitev, da je ljubljansko – ter seveda širše – občinstvo povsem dovzetno za tovrstne priložnostne spektakle (tudi ali predvsem lokalnih) zvezdniških imen, da pa mestna infrastruktura vseh vrst izrazito množične dogodke le s težavo prenese. Več ravnotežja izkazuje ljubljanski poletni festival, ki ga finančno dokaj izdatno podpira tudi občinski proračun, pa naj bo to zavoljo javnega interesa ali tudi iz kakih bolj »prestižnih« razlogov – zanj bi nemara lahko ugotovili, da je skozi zadnja leta dosegel neke vrste mejo smiselnega (kar se tiče zasnove programa oziroma njegove količine) in možnega (kar se tiče splošne kakovosti ponujenega glede na finančne ali druge okvire). Na njem se je znova zvrstilo več kot sto dogodkov, večinoma koncertov klasične glasbe, pa tudi baletnih, opernih in gledaliških predstav ter muzikalov, ki pomenijo v času, ko so številne kulturne ustanove na počitnicah, dobrodošlo popestritev ponudbe, toda tudi možnost soočenja z dosežki uglednih svetovnih umetniških imen; podatek, da so na Ljubljana festivalu letos našteli približno 55.000 obiskovalcev iz več kot 50 držav, pa priča tudi o tem, da pomembno prispeva h »kulturnemu kapitalu« Ljubljane kot zanimive destinacije kulturnega turizma – ta izraz je pogosto zgolj splošna nalepka za načine trženja mesta, ki merijo na bolj izobražene (in petične) goste, toda če se spomnimo časov, ko je bila Ljubljana predvsem hvaležna lokacija za nizkocenovne izlete popivanja željnih britanskih najstniških druščin, nad razvojem dogodkov niti ne moremo biti preveč razočarani.
A tudi tovrstni uspehi imajo temnejše plati, zlasti v navezavi z grobim pridobitniškim izčrpavanjem mestnega organizma, kar se je v minulih mesecih jasno pokazalo v protestih proti turistom (oziroma neoliberalnim mestnim politikam, če gledamo širše), kot so zajeli Barcelono, Benetke in vrsto drugih mest po Evropi; zelo razločno jih občutijo tudi prebivalci Ljubljane, ki sploh poleti poka po fizičnih in socialnih šivih. Ne le da so iz starega mestnega jedra nekdanje stanovalce in storitve postopoma izrinile enote za kratkoročno oddajanje in turistom prilagojena ponudba, vse več meščanov poroča tudi, da v središče Ljubljane pravzaprav ne zahajajo več, saj imajo občutek, da ni več namenjeno njim – ali pač njihovim potrebam. Prav takšnih tem pa se dotikajo »tretji« projekti, kot je Krpanje nevidnega – in ob njih se spet zavemo, da je kulturna ponudba eno od bistvenih veziv mesta; ne nujno tista »elitna« ali »spektakularna«, temveč predvsem »pristna«. Torej taka, ki korenini v samem mestu oziroma v njem delujočih ustvarjalcih in ki je ni mogoče preprosto kupiti (včasih že zato, ker ji podjetniška logika ni zelo blizu) ali simulirati (čeprav se še vedno dogaja tudi to), ampak jo je treba na raznovrstne načine spodbujati, seveda vključno s širšimi politikami; tudi z njo lahko namreč prebivalci (in ne le »kulturni turisti«) mesto prepoznajo kot malo bolj svoje.
