V zadnjem času se je o tematiki romskega prebivalstva v slovenskem prostoru začelo veliko govoriti in pisati. Lahko bi rekli, da so predstavniki romske skupnosti postali nekakšni javni demoni. Da so se razmere med »moralno večino« in »moralnimi demoni« zaostrile, je spričo desetletja neukrepanja države (od samega začetka slovenske države, na podlago vseh preteklih stranpoti) povsem razumljivo. Iz dolgoletnega neukrepanja izhaja marginaliziranost manjšinskega prebivalstva in vzporedno s tem poglabljajoč se prepad med pripadniki večinskega prebivalstva in pripadniki manjšin. Najpogosteje nas posledice dolgoletnega neukrepanja glede perečih družbenih vprašanj ulovijo, ko se zdi že prepozno za trezne in premišljene korake. Spoznanje o nastali situaciji privzame besednjak »naravne nesreče«, ki je ni bilo mogoče predvideti niti preprečiti – kot požar ali poplava, glede katere potem javna občila in širša javnost zahtevajo hitro ukrepanje. Seveda, kar je predstavljeno kot požar, terja ukrepanje v obliki takojšnjega gašenja z vsemi topovi. Rešitve, na prvi pogled privlačne velikemu delu javnosti, žal pa tudi dobršnemu delu odločevalcev, so represija, nadzor, kaznovanje, stopnjevanje nasilja torej. Žal pa vse te rešitve ne prinašajo pozitivnih učinkov v smislu bolj zadovoljivega sobivanja. Prav nasprotno.
Zgrešena predpostavka o homogenosti
Razprava o romskih skupnostih je zapletena in ima dolgo ter kompleksno zgodovino. V njej so stoletja zatiranja, odnosa manjvrednosti večinskega prebivalstva do te manjšine, poskusov prisilne asimilacije, prezira, rasizma, tudi sistematičnega iztrebljanja romskega prebivalstva med drugo svetovno vojno in po njej. Obenem pa v tej zgodovini izrazito primanjkuje dobrih praks sobivanja, četudi jih je seveda mogoče najti. Osnovni problem govora o romskih skupnostih je predpostavka, da so vsi predstavniki romske skupnosti isti, da gre za homogeno skupino, ki si deli enake lastnosti. Zaradi tega utrjenega pogleda na manjšine torej greh enega posameznika ali ene skupine nosi celotna romska skupnost, čeprav je tudi v Sloveniji ta še kako raznolika. Predpostavka o homogenosti omogoča, da govorimo o »nas« in »njih«, ter je osnova rasizma, ki pripadnikom določene etnične skupine pripisuje vnaprej določene značilnosti, ki naj bi zanje veljale že samo zato, ker imajo določene konstitucijske značilnosti, ki naj bi bile značilne za to skupino. Ob tem poenostavljenem pogledu na sicer raznolike člane te manjšine so v našem prostoru živi tudi nekateri nasprotni klišeji, na primer da so Romi in Rominje v določenem delu Slovenije bolje integrirani, kar se ne interpretira kot posledica drugačnega zgodovinskega redosleda dogodkov in drugačnih lokalnih politik, pač pa prej kot njihova dobra volja, v tem smislu pa se še toliko bolj obsoja druge, ki teh pričakovanj širše javnosti ne morejo izpolnjevati.
Ne le javni govor, tudi raziskovanje tega področja je prežeto z rasizmom, ki ga pogosto vodi reproduciranje mitologiziranih podob o Romih, utemeljenih na danes preseženih rasnih tipizacijah, o čemer kritično piše denimo avtorica A. Janko Spreizer. Prikazovanje pripadnikov romske skupnosti kot etnično ter kulturno specifičnih in homogenih iz njih dela pasivne objekte ter upravičuje nujnost paternalističnega preurejanja njihovega življenja s strani države. Trenutno je pri nas posebej v vzponu govor, ki jih prikazuje kot socialnointegracijski problem in ki presoja, kako dobro so asimilirani v neromsko skupnost, ter s tem v ospredje postavlja vprašanje kriminalitete ter upravičuje poostreni nadzor. Vendar država kot taka ne more upravljati z ljudmi kot objekti, lutkami, figurami, ki jih bodo bolj ali manj usklajeni državni in lokalni resorji prestavljali sem ter tja, iz institucije v institucijo. Neizbežno se je poglobiti v kompleksne in zgodovinsko zapletene zgodbe romskih posameznic in posameznikov, družin, skupnosti, naselij, vasi ter v dialogu z njimi poskušati najprej priti do skupnega razumevanja položaja. Še kako se zavedam, da je to lažje reči kot pa udejanjiti. Vseeno pa opozarjam na nevarnost in škodljivost dozdevno hitrih rešitev, še posebej takih, ki pozivajo k represiji.
Pripadniki romske skupnosti so že sedaj nadpovprečno zastopani v različnih kaznovalnih ustanovah. Nadpovprečno so zastopani tudi v ustanovah za kaznovanje mladoletnikov. S tem, da so nameščeni v kazenske ustanove, se seveda problem sobivanja ne razreši, saj to pomeni, da družine živijo z »usodo« zapiranja svojih članov v zaprte ustanove, da to postane del njihovega življenja ter ustaljena pot, ki se ji mnogi mladi ne morejo ogniti, saj niti ne spoznajo drugih možnih poti. Represija nad manjšinami pomeni začarani krog izključevanja in kopanje še globljega prepada med skupinami. Kriminalizacija življenja določenih manjšin ni dobro izhodišče za zgledno sobivanje, pač pa proizvede nove načine »podzemnega« delovanja in slednjič vdanost v dodeljeno stigmo kriminalne manjšine. Na strani »moralne večine« pa proizvaja ter upravičuje strah, vodi k ograjevanju ter sovraštvu, kar je žal postala že kar utrjena praksa v nekaterih delih Slovenije. Pogosto so prav predstavniki represivnih organov tisti, ki najbolj intenzivno občutijo nesmiselnost ter kontraproduktivnost kaznovanja družbenih manjšin, saj razumejo, da le-te pregon sili v še večjo marginaliziranost, pasivnost in revščino, ki se prenaša na mlajše generacije in demoralizira ter potiska v kot celotne soseske in iz ljudi, ki za preživetje morda v odsotnosti poznavanja drugih možnosti uporabljajo nelegalne preživetvene strategije, dela kriminalce.
Izrinjanje, ne vključevanje
V strokovnih odzivih na problematiko, posebej ko gre za mlade, seveda veliko stavimo na vzgojo in izobraževanje. Vlada nereflektirana ideja, da bi že sama vključenost romskih otrok v izobraževanje (ne glede na to, kako ta vzgojno-izobraževani sistem romsko tematiko razume in kakšen odnos ima do nje) prinesla pozitivne rezultate. Na načelni ravni to morda drži, a žal je treba kritično pretresti uspeh konkretnega vzgojno-izobraževalnega sistema z romsko manjšino. V zadnjih letih se je začelo več govoriti (in tudi pisati) o veliki segregaciji romskih učencev, o njihovem izrinjanju v programe z znižanim izobrazbenim standardom, kar vse priča o vsesplošni nepripravljenosti VIZ-sistema na romske učenke in učence. V obstoječem sistemu so neuspešni, mnogi s težavo sploh zaključijo osnovno šolo, še redkeje jim uspe zaključiti srednjo šolo, njihovo napredovanje v visokošolske programe je izrazita izjema in pogosto priča o izjemni podpori okolja pri tistih redkih posameznikih, ki jim je ta preboj uspel. Kljub dejstvu, da romski učenci kot etnična skupina ne morejo biti učenci s posebnimi potrebami (učenčeva šolska neuspešnost, ki izvira iz neobvladanja jezika ali specifičnosti okolja, v katerem biva, ne more biti osnova za usmerjanje otrok v programe z nižjim izobraževalnim standardom), se to v odsotnosti boljših rešitev vehementno in sistematično krši. O vpeljavi romskega jezika v šole se razen v drobni točki vpeljevanja romskih pomočnikov v strateških dokumentih niti ne govori več, četudi bi se to zdel edini smiseln korak k bolj enakovrednim izhodiščnim položajem v izobraževanju. Romski jezik je za številne pripadnike teh skupnosti dejansko izgubljen, saj je dolgo časa veljal in še velja za manjvredni jezik, še danes obstajajo ustanove za mlade, ki prepovedujejo uporabo romskega jezika mladim, z argumentom, da se bodo dogovarjali o neprimernih aktivnostih, če jim bo dovoljeno med seboj govoriti romsko. Podoben status »jezika kriminalcev in prevarantov« je imel romski jezik širom po Balkanu in tudi širše že skozi zgodovino, posledica tega pa je, da otroci iz romskih družin pogosto trpijo izrazito jezikovno neenakost, saj obstaja globoka vrzel med jezikovno opremljenostjo njih in pa njihovih neromskih vrstnikov. Vseh teh zgodovinskih krivic vzgojno-izobraževalni sistem nikoli ni zapopadel. Romske skupnosti še vedno ni ne pripoznal ne zares vključil. Verjetno je za kaj takega, vsaj z vidika jezika, tudi prepozno, vseeno pa je potrebna resna refleksija in prekinitev lahkotnega izrekanja, da bo vključevanje romskih otrok v VIZ-sistem, tak kot je, prineslo dobre rezultate. Dolgo časa že prinaša predvsem veliko ponižanja, nesrečnosti, prikrajšanosti ter vztrajno poglablja in utrjuje razlike med manjšinami in večino, namesto da bi jih premoščal. Z izjemami, ki jih je treba izpostaviti in ki lahko pomenijo pot iz začaranega kroga tako zelo nezadovoljivega sobivanja, kot smo mu priča dandanes.
Posamezni primeri spodbudnih učiteljic in učiteljev, ki posameznim otrokom spremenijo pogled na to, kje jim je mesto v družbi, nadpovprečno angažiranih pedagoških delavk in delavcev, raznolikih kreativnih skupnostnih projektov, ki krepijo celotne romske skupnosti in v njih jačajo notranje vire moči ter omogočajo tudi zunanjo podporo in ki uspejo zgraditi resnične mostove v posameznih okoljih in posameznih primerih so dokaz, da je mogoče delovati drugače, a to delovanje zahteva mnogo refleksije lastnega položaja in tudi resnega razmisleka o pomenu ter dometu vzgoje in izobraževanja.
Javni diskurz represije v spregi z zahtevami po čim zgodnejšem zaznavanju morebitnih težav ter nujnosti »zgodnjih intervencij« spodbuja pogled, ki romsko skupnost vidi skozi prizmo »ogroženosti za tveganja«, kar spet vodi do sankcij (saj zgodaj zaznani mladi predstavniki romske skupnosti seveda ne bodo nikoli nadoknadili razkoraka, ki zeva med njimi in njihovimi »večinskimi« vrstniki, in bodo torej kronično neuspešni, ostajali bodo zadaj, njihovi potenciali bodo spregledani v tako zelo ozki prizmi vrednotenja zgolj vnaprej določenih dosežkov). Tovrstno vzgojno-izobraževalno delovanje na dolgi rok žal še krepi represijo in še poglablja vrzel med skupinami.
Ločnica med »nami« in »njimi«
Naslednji razdelek razmisleka bi lahko bil posvečen pravici do stanovanja in bivalnim razmeram, a o tem je v medijih k sreči že bilo nekaj izrečenega, četudi se upravičeno vprašamo, ali sploh dobro razumemo pomen dostojnega bivalnega okolja. Izpostavljena javna oseba je v medijih te dni izjavila, da je romsko skupnost, ki živi na robu Ljubljane (v blatnem napol šotorišču, napol na divje pozidanem predelu), znala v red spraviti njihova pokojna mama, brez nje pa so razpuščeni. Sklepamo lahko, da ta javno izpostavljena oseba meni, da bi morala represija odigrati vlogo nekoč menda močne mame, ki je skupnost baje držala na vajetih. Javno izpostavljena oseba se v svojem razmisleku ni vprašala, kako zelo so se na slabše spremenile razmere, v katerih ta ista skupnost biva, odkar je njihova mama pokojna. Jim je bila ves ta čas omogočena pravica do stanovanja, ki so jo, mimogrede, dolžne svojim prebivalcem zagotavljati občine? Pričakujemo, da bodo, potisnjeni na rob, z nakopičenimi težavami na vseh področjih življenja, brez osnov, ki veljajo za dostojno bivanje v naši družbi, harmonično živeli zgledno in urejeno skupnostno življenje?
Nekatere romske družine ob pomoči uspešnih lokalnih stanovanjskih politik bivajo v stanovanjih v soseskah mestnega okolja, ločene od romske skupnosti (in njenih sicer mnogih nezanemarljivih podpornih vidikov), ter morda ravno s tem postopno razvijajo zmožnost enakopravnejšega sobivanja z drugimi člani družbe. Včasih je za uspešno sobivanje v soseskah potrebna podpora, ki jo lahko nudijo različni socialnovarstveni programi (tak primer so na primer ljubljanski ter izrazito mariborski Kralji ulice, pa društvo Mozaik in še marsikatera, žal pogosteje začasna kot pa trajna socialnovarstvena iniciativa), tovrstna podpora pri sobivanju pa je pogosto nujna in se na daljši rok bogato obrestuje. Želimo si namreč, da se bremena marginaliziranosti ne bi prenašala na prihodnje generacije, da se sosedje romskih skupnosti ne bi počutili ogrožene, da bi korak po korak za ljudi z raznolikimi potrebami in okoliščinami našli ustrezne rešitve za dostojno življenje ter sodelovanje v družbi. Tudi v tem primeru pa velja: najprej oseba potrebuje varno in dostojno stanovanje, šele potem lahko pričakujemo postopne premike življenja na bolje.
Predno morda tudi sami sodimo o romski skupnosti in zahtevamo hitre rešitve nastale problematike, ki se kuha, a ne razrešuje že tako dolgo, ko zahtevamo njihovo integracijo ter vključenost v izobraževalni sistem, najprej sami reflektirajmo svoje znanje o tej tematiki: smo se v šoli o tem kar koli naučili ali je vse naše znanje zreducirano na ponavljanje klišejev, ki niso dostojni izobražene osebe? Znamo morda več o jedrski fiziki in višji matematiki kot pa o preprostih zakonitostih sobivanja? Sobivanja se lahko učimo le skozi izkušnje, v te pa lahko vstopamo le kot enakovredni in enakopravni člani. Vsi skupaj, Romi ter tisti, ki to menda nismo, smo kot državljani sodobnih držav ujeti v zapletene odnose, več skupnega imamo, kot nam pustijo misliti, in ločnica med »nami« in »njimi« v naših glavah nam zgolj zamegljuje videti možne rešitve.
Špela Razpotnik je docentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za socialno pedagogiko.
