Že v avtobusu na ekskurziji ob koncu osnovne šole smo na zadnjih sedežih ob kitari previdno peli Paket aranžman. Vsa ta pomlad 1981 se zliva v eno samo veliko sliko. Zaradi tega mi je vedno žal, da nimam talenta za likovno ustvarjanje, sicer bi nastal dober kolaž, patchwork, vrag vedi kaj. Kombinirana tehnika. Kaseta je pristala pri meni. Moj stari pa je bil nor na tehniko in hitro sem dobil dober zvočni sistem, Grundigov kasetofon in radio z velikim številom tipk. Mulci z dvorišča smo se zbrali in začel se je zvok škornjev, trum-trum-trum-trum, in tisti rif, pri katerem se sestopa od D-dura na A, kar vsi imenujejo »tisti trije akordi«, čeprav so teoretično pravzaprav štirje. In počeni, spačeni glas nekakšnega novega Hamleta, pred prizorom popolne omračitve uma: »I don't wanna holiday in the sun …«
Bolj imidž kot glasba
Nekdo je že šel na tečaj fotografije in potreboval je modele. Mi štirje nismo bili bend, a smo v reviji Džuboks videli, kako stojijo Stranglersi, in tako smo se razvrstili. Pravi koncept, kot pri Malcolmu in Vivienne Westwood. Kot da bi se šalili. Imidž je bil naša močnejša plat od glasbe tudi kasneje, ko smo ustanovili nekakšne bende in na vsake toliko časa »zaigrali« v kakšnem kulturnem domu. Kar zadeva glasbo, mi ta hitrost nikoli ni bila všeč, niti kot hardcore rifi niti akrobatsko igranje lestvic. Na koncu je na svojem gostovanju pri Aleksandru Stankoviću ve skupaj najboljše pojasnil nihče drug kot Mišo Kovač. »Glasba ni tek na sto metrov.« Mišo. Največji.
No, pri povezovanju besed in glasbe so najbrž najdlje prišli The Clash, vendar so Stranglersi imeli nekaj tistega, kar človeka pritegne. Nore orgle Dava Greenfielda in bas Jean-Jacquesa Burnella, ki je s Cornwallovo kitaro in bobni Jeta Blacka dajal prav to. Jedro. Povsem dober in zadosten razlog, da se pusti Led Zeppeline in Deep Purple in »preskoči« Pink Floyde. Pa tudi – bili so četverica. Kot Beatlesi.