Tisti, ki smo vse to slišali manj dobronamerno kot hvalevredno reševanje sveta v Sloveniji, smo sklenili, da bo vse to vseeno zahtevalo stečaj TEŠ 6 in njegovo likvidacijo, ker tako pravi zakon o stečaju, in da bo od tega imel dobiček kakšen trgovec z energijo, saj bomo brez TEŠ 6 ostali brez vsaj 25 odstotkov doma proizvedene električne energije. Še bolj hudobni so na mestu tega trgovca že videli Gen-i, od koder sta prišla na ministrski položaj aktualni minister za energijo in predsednik vlade. Nekateri pa so videli v tej rešitvi še možnost, da se tudi HSE vse bolj preoblikuje iz proizvodnega podjetja v trgovsko, kar so v HSE – kot vidimo iz njihovih bilanc – že vsaj malo tudi zastavili. Iz te zgodbe vidimo, da je minister stečaj TEŠ 6 moral zamolčati, če ga ni že omenil, kar je še večji greh kot sama zgodba in načrti, za katerimi očitno stoji.
Ob prvih glasovih o tej zgodbi sem se kot človek, ki je bil v prvi polovici devetdesetih let minister, odgovoren za energetiko, in ki je pozneje naredil kar nekaj svetovalnih študij za energetiko, a je v zadnjih letih zgolj pozoren opazovalec, ki bi težko živel brez elektrike, vprašal: kaj pa vam je ta TEŠ 6 naredil tako hudega, da bi ga morali kar na vrat in nos zapreti? Ob takih radikalnih odločitvah namreč vedno postanem pozoren. Spomnim se svojih let ministrovanja in pogajanj o lastništvu NEK, ki sem jih vodil s hrvaško stranjo. Še poln spominov in profesorskih znanj o dohodkovnih odnosih, na katerih je temeljil lastniški odnos med Slovenijo in Hrvaško pri NEK v osemdesetih letih, sem se pogajal in vsaj na ravni ministrov tudi dogovoril, da bo dve tretjini lastnine v NEK slovenske. Zakaj je tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek potem odločil drugače, ne vem, a z današnjega vidika je zanimiveje, da so me tedaj opozicijski politiki napadli, da se neumno borim za »kup radioaktivnega in zarjavelega železja«. Danes je le malo ljudi, ki še vedno mislijo o naši nuklearki tako, veliko si jih verjetno želi, da bi vsa lastnina in potem tudi elektrika pripadala nam v Sloveniji. Na to peripetijo pomislim takoj, ko mi danes nekdo želi sporočiti, da je TEŠ 6 zrel za stečaj po hitrem postopku.
Čudovita tovarna
Da, TEŠ 6 je lahko kup betona, železniških tirov ter cest za vsaj pol ure vožnje, cevi, čudnih strojev, še bolj čudno pobarvanih, in seveda premogovnika Velenje s kupi premoga. V bistvu pa je TEŠ 6 čudovita tovarna, ki je neke vrste simbol industrijske dobe, ki daje vsaj 25 odstotkov vse porabljene električne energije v Sloveniji. Škoda, da je ljudje ne obiščejo, ker bi verjetno o njej govorili z več spoštovanja. Mene je bolj navdušila le tajinstvenost NEK, pa sem videl veliko tovarn tudi od znotraj. Ne smemo pa pozabiti, da je to tovarna industrijske dobe in z njo povezanega kapitalizma: gre za paro, premog, elektriko, ki označujejo industrijsko dobo od začetkov do danes. Če nekdo misli, da je industrijska doba že za na odpad, sme skleniti, da je tudi TEŠ 6 že za na odpad. Ampak teza o koncu industrijske dobe se je prav v zadnjem času izkazala primerna zgolj za sanjače in za družbe zelo nevarna. Še nedavno sem pisal tudi v Objektivu (19. 7. 2024), da so z nami še vsi elementi industrijske dobe, da se mogoče pojavljajo začetki nove dobe, a danes jih še nismo sposobni prepoznati.
Umetna inteligenca, ki je nekaj novega, mogoče jutrišnjega, a daje rezultate za človeštvo šele z robotom kot značilnostjo sodobne industrijske dobe, je dober primer. In mednarodna konkurenca, v kateri izgubljajo države, ki poskušajo zapustiti industrijsko družbo, in pridobivajo države, ki razvijajo industrijsko družbo, ker je v preteklosti še niso uspele, kaže, da je romantika lahko nevarna za cele narode. Ta sklep velja tudi za termoelektrarne, kot je TEŠ 6, ker so element industrijske družbe, ki jo zgodovinsko še ni mogoče zaključiti in termoelektrarne ugasniti. Nič čudnega, da je okoli 60 odstotkov termoelektrarn danes na Kitajskem in da poskuša Nemčija neuspešno zapirati elektrarne, kot je TEŠ 6, v razmerah, ko jo Kitajska neusmiljeno prehiteva in tepta nemško konkurenčnost.
Če je moja predstava dialektike sodobne družbe pravilna, TEŠ 6 sodi v slovensko družbo. Slovenija je tipična industrijska družba, standard Slovencev je odvisen od industrije. Imamo rekordni delež predelovalne industrije, jeklarstvo, avtomobilsko industrijo in z vsem tem se skladata tudi termoelektrarna in celo premogovnik. Zaradi teh lastnosti je Slovenija bogatejša od drugih tranzicijskih držav, zaradi teh lastnosti smo podobni jedrnim evropskim državam. Države, ki še vedno sestavljajo evropsko periferijo ali celo periferijo periferije in nas dohitevajo v zadnjih desetletjih, pa to lahko delajo, ker se iz kmetijskih držav hitro spreminjajo v industrijske. A take, kot smo, nas ne morejo prehiteti. V takih razmerah bi bila likvidacija TEŠ 6 prehiter korak, ki bi nas rinil z meje med jedrnimi in perifernimi evropskimi državami. In tudi v svetovnih procesih s svojim milijonom delovne sile ne bi imeli kaj iskati! Zato po mojem velja: če bo Slovenija pametno ravnala v prihodnjih desetletjih in smiselno sledila razvoju industrijske družbe, bo tudi tehnološko okno za TEŠ 6 še dolgo časa odprto. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi inženirji in odločevalci usode TEŠ 6 skrbno pokukali na tovarno v najbližji soseščini, Gorenje, ki je industrijska tovarna in v rokah (državnega) kapitala iz države, ki z industrijskim buldožerjem orje po svetovnih trgih.
Seveda, industrijska družba je bila in je še vedno umazana. Lahko jo malo počistimo, a znebiti se je brez velikih tragedij za družbo še ne moremo. Ob prvih korakih se je namreč industrijska revolucija okoli leta 1800 porajala v okoli milijardo prebivalcev na svetu, v sodobnem industrijskem času jo bolj ali manj neposredno živi več kot 8 milijard prebivalcev na svetu. Ves ta čas sta nas spremljala premogov prah in vodna para. To velja tudi za termoelektrarne. Prva je nastala z industrijsko revolucijo okoli leta 1880. V poslovnem poročilu TEŠ za leto 2023 tako piše, da je TEŠ 6 in vse, kar je delovalo na premog in paro okoli njega, proizvedlo 2.745.945 ton CO2. Priznam, nimam pojma, koliko je to in kaj pomeni ta številka. Razumljivejši so mi podatki, da je takih in podobnih elektrarn, kot je TEŠ 6, na svetu okoli 2500, da proizvedejo tri četrtine vse elektrike na svetu, da jih ima samo Kitajska okoli 1200, Indija skoraj 300 in ZDA več kot 200. V Evropi jih je skupaj okoli 250, dve evropski državi, s katerima tekmuje Slovenija na evropskem in svetovnem trgu in ki menda dohitevata ali celo prehitevata gospodarsko Slovenijo, pa imata po 41 (Poljska) in 24 (Češka) takih elektrarn.
Prepričan sem, čeprav se sliši zelo pokvarjeno in v nasprotju z modo dekarbonizacije tudi iz aktualnega evropskega gospodarskega programa Maria Draghija, da nam TEŠ 6 za zdaj ne dela in nam še nekaj časa ne bo delala nič hudega. Je element industrializacije, v svetovni konkurenci smo visoko zaradi industrije in svet je posejan s takimi elektrarnami ter bi zamrl, če jih ne bi imel, v Sloveniji pa imamo le eno. Če jo likvidiramo, bomo izgubili 25 odstotkov ne le električne energije, pač pa tudi samostojnosti in odpornosti. Naša industrijska tradicija, ki smo jo gradili desetletja, bo postala odvisna od drugih, pri tem pa ne bomo praktično nič prispevali k okoljski problematiki v svetu. Mogoče bi nekaj prispevali k bolj zdravemu lokalnem okolju, a prebivalstvu Šaleške doline in Slovenije bi naredili bistveno več škode, ko bi ga razgalili pred vplivi in odločanjem drugih držav. Vedeti moramo, da drugi ne gradijo elektrarn za nas in zlasti ne zapirajo termoelektrarn zaradi nas. In vedeti moramo, da v Sloveniji obstaja veliko drugih možnosti, da lokalno skrbimo za okolje, ne da bi se tvegano izpostavili pred svetom.
Kazen, naslovljena na napačen naslov
Ni malo ljudi v Sloveniji, ki svojo politično, strokovno ali kakšno drugo reputacijo danes kažejo tako, da z gnusom in samohvalo poudarjajo, kako so oni že pred začetkom gradnje TEŠ 6 vedeli, da bo to izgubarski projekt. Vpogled v bilance uspeha TEŠ 6 od leta 2016 v resnici kaže izgubo leto za letom. Ampak tisti, ki svojo kritiko projekta pojasnjujejo s temi številkami, samo kažejo elementarno neznanje o bilancah. Trik se namreč skriva v postavki »drugi poslovni odhodki«. Pri TEŠ 6 so to odhodki za nakup emisijskih kuponov. Če odhodke za nakup emisijskih kuponov prištejemo izgubam, ugotovimo, da je TEŠ 6 imel v letih od 2016 izgubo le trikrat. Projekt, ki naj bi imel življenjsko dobo 40 let, kar velja za TEŠ 6, ima pri sedanjih diskontnih faktorjih in vse večji donosnosti neto sedanjo vrednost zagotovo pozitivno. Še več, TEŠ 6 ima glede na lastniški kapital v njem zelo visoko donosnost in veliko sposobnost servisiranja finančnih obveznosti. Ampak odhodkov zaradi emisijskih kuponov ne smemo upoštevati.
Še vedno sem prepričan, da zelo malo ljudi ve, kaj so emisijski kuponi. Niso strošek kot plačilo premoga ali plač zaposlenih, sploh niso strošek v tradicionalnem smislu besede. So odhodek, ki ga plača TEŠ 6 kot kazen, ker pošilja v zrak CO2. Za ljubitelje teh kuponov: so račun, ki ga elektrarni pošilja zrak, ker ga elektrarna onesnažuje. Ampak, poglejte, nakup plača elektrarna, odhodek se vračuna v ceno elektrike in to ceno plačamo gospodinjstva ter podjetja. Vendar o obstoju TEŠ 6 ne moremo odločati v gospodinjstvih in podjetjih. Pa četudi bi lahko odločali, kaj pa bi bila alternativa, kaj pa bi lahko izbrali namesto TEŠ 6? Mogoče kaj iz uvoza!? Kazen iz emisijskih kuponov je preprosto naslovljena na napačen naslov. Tako gre potem nabran denar v podnebni sklad, v katerem država spodbuja ali financira porabo električne energije in dejavnosti, ki čisto nič ne zmanjšajo potrebe po električni energiji. Emisijski kuponi po eni strani zapirajo elektrarne, po drugi strani pa povečujejo porabo električne energije. V bistvu so perverzni. Namesto da bi Evropa imela dogovorjeno in pametno industrijsko politiko, ki bi sama omejevala onesnaževalce, so politiki to prepustili trgu, na katerem se trguje z emisijskimi kuponu.
Tisti, ki jih ne potrebujejo, jih prodajajo in služijo, tisti, ki jih potrebujejo, pa jih kupujejo in ob tem sebe razorožijo, da bi reševali svoje probleme, mogoče tudi z novimi tehnologijami, saj nimajo za to denarja. Vmes pa se pojavljajo trgovci, ki imajo od tega edini resne koristi. Tudi Slovenci smo med njimi dobili enega najbogatejših Slovencev. Česar politiki niso zmogli, so prepustili trgu, ki pa zaradi tržnih nepopolnosti ne more biti učinkovit. Grožnja o bankrotu TEŠ 6, od katerega so vsaj četrtinsko odvisna vsakodnevna življenja Slovencev, je zgolj ilustracija te neumnosti z emisijskimi kuponi. Ministri, odgovorni za energetiko, test za vašo inteligenco in še posebej za vaše poslanstvo v imenu ljudstva je, da odpravite to neumnost.
Ne zaradi dobičkov
Ampak zgodba o dobičkih in izgubah v TEŠ 6 me spomni na še eno mojo dogodivščino pred več kot desetimi leti. Tedaj sem namreč dejal, da imamo Adrio Airways zaradi prevozov in ne zaradi dobičkov. Ni jih bilo malo, ki so se iz mene norčevali zaradi te trditve, ampak dovolj poguma imam, da tudi danes rečem, da imamo TEŠ 6 zaradi elektrike in ne zaradi dobičkov. V bistvu je mogoče utemeljiti, zakaj naj bi tak objekt, kot je TEŠ 6, deloval neprofitno in ga bankrot sploh ne bi smel ogroziti. Ekonomisti običajno najdemo utemeljitev za smiselnosti obstoja neprofitnosti in običajno tudi državne lastnine v nepopolni konkurenci, javnih dobrinah, eksternalijah in nepopolnih informacijah. Proizvodnja elektrike ni javna dobrina, ima pozitivne (ogrevanje Šaleške doline) in negativne (onesnaževanje) zunanje učinke, a so ti v glavnem unovčljivi, dejavnost pa je dovolj transparentna. Bolj gre za problem konkurence, ki pa je vezan na multiplikativne učinke, ki so pri elektriki zelo izraziti. Ti niso sami po sebi razlog za državno lastnino in neprofitnost, lahko pa naredijo problem konkurenčnosti tako izrazit, da zahteva državno lastnino in neprofitnost. TEŠ 6 razen uvoza nima konkurenta, zato je smiselno, da je v državni lasti, saj bi privatniki upravičeno zahtevali rentne dohodke. A če je v državni lasti, ni nobenega razloga, da zahtevamo od TEŠ 6 dobičke. Država ima namreč za svoje dohodke davke, če bi imela dobičke, bi bilo najbolje imeti kar državno lastninsko gospodarstvo kot v rajnki Sovjetski zvezi. Tako pridemo do sklepa: če bi bil TEŠ 6 privatni, bi bil zaradi dobičkov (rent), če pa je državni, je zaradi premoga. Ministri v vladi bi morali to razumeti, to žetveno strategijo pa bi morali upoštevati tudi upravljalci in vodje HSE kot lastnika TEŠ 6. Bi pa to moje razmišljanje morali premisliti tudi tisti, ki danes želijo JEK 2 zgraditi z zasebnim kapitalom.
Ko že govorim o družbenih učinkih TEŠ 6, je smiselno omeniti še en zelo pomemben makroekonomski učinek. Do zdaj omenjeni spadajo namreč v mikroekonomiko. TEŠ 6 namreč dela tudi slovenski BDP, kot z 41 termoelektrarnami na Poljskem in 24 takimi elektrarnami na Češkem s temi elektrarnami dohitevajo rast in raven BDP v Sloveniji. Pri tem delavci v TEŠ 6 dosegajo izjemno visoko dodano vrednost na zaposlenega. Če TEŠ 6 likvidiramo in jo nadomestimo z uvozom elektrike, moramo vedeti, da smo izgubili v Sloveniji tudi del BDP in da smo z uvozom elektrike začeli delati BDP v drugih državah, državah, od koder bi uvažali elektriko, pri nas pa bi ga za toliko nižali. Pa še to: trgovina po definiciji ne more poslovati neprofitno, kar velja tudi za Gen-i, proizvodnja v TEŠ 6 pa lahko.
V resnici so se motili
Na TEŠ 6 lahko gledamo skozi različna očala: ekonomska, inženirska, kriminalna in celo politična. Današnja razprava se je vsaj delno razgrela tudi zaradi tega, ker so nekateri začutili priložnost za svojo ponovno politično rojstvo na način, da opozarjajo, kako so bili pametni pred dobrimi desetimi leti, ko so napovedovali, da bo TEŠ 6 polom brez primerjave. Na prvi pogled jim sedanji scenariji dajo celo prav. A v resnici so se motili, saj je TEŠ 6 več kot deset let zanesljivo dajal 25 odstotkov električne energije v Sloveniji in bil v resnici visoko donosen projekt. Prav smešno je obujanje spominov na opozorila, da bo TEŠ 6 prevelika elektrarna in da bi lahko porabili zgolj 20 odstotkov denarja za gradnjo manjše elektrarne, ko pa je Slovenija dolgoročno neto uvoznica elektrike kljub »preveliki« termoelektrarni. Ali pa pripomba, da bo zmanjkalo premoga v premogovniku Velenje in da bo to konec tudi elektrarne, ko pa vidimo, da je mogoče premog kupiti, kot kupimo plin ali nafto, ki ju tudi sploh nimamo sami. V TEŠ 6 se v resnici ni zgodil in tudi ni razlogov, da bi se zgodil kateri od napovedanih črnih scenarijev. Ljudje, ki so napovedovali katastrofo, pa se danes bolj ali manj le smešijo.
Prav zato moramo biti previdni in barabij, ki so nastale ob zgraditvi in nakupu investicije, ne uporabljati med argumenti za likvidacijo TEŠ 6. Se opravičujem vsem, ki sovražijo desne in leve politike, ampak tudi Janši, Pahorju, Križaniču in Lahovniku ne moremo očitati, da so podpirali projekt izgradnje TEŠ 6. Ministrski predsedniki in ministri, če niso neposredno vpleteni v barabije, so pred dobrimi desetimi leti podprli projekt, kar je tudi naloga ministrov in predsednikov vlad, ki je deset let zanesljivo dajal 25 odstotkov elektrike, ki ima življenjsko dobo 40 let in ki je steber gospodarske odpornosti še za nekaj desetletij naše države. Ne verjamem, da so bili veliki vizionarji, ampak morali so vsaj slutiti, da močne Slovenije, ki bo nadaljevala slovensko industrijsko tradicijo, brez njega ne bo.
TEŠ 6 prepustiti razvoju tehnologij
Včasih se čudim slovenskim energetikom, med katerimi imajo vsaj nekateri znanje, kako mehek je njihov glas in kako hitro so prepustili dnevne poteze, kot je nakup premoga v tujini, nekim ljudem, ki jim je energetika zadnja briga, prva in edina pa denar ali celo politična moč. Preprosto ne morem verjeti, da so se energetiki spomnili ideje, da bi TEŠ 6 ponižali v objekt za ogrevanje Velenja, ki bi sem ter tja še malo proizvajal tudi elektriko, in da bi se pustili prestrašiti, da bi v sedanjih razmerah vzdrževanje elektrarne v izgubah pomenilo nedovoljeno državno pomoč, ko pa je TEŠ 6 podjetje znotraj holdinga s konsolidiranimi bilancami, holdingi pa obstajajo tudi zaradi možnosti optimiziranja finančnih tokov med podjetji. Prav s tega vidika bi morali biti navdušeni nad spojitvijo HSE in Gen energije v holding slovenskih elektrarn.
Slabo bi si mislil o njih, če bi špekulirali, da bodo bolj uživali v preprodaji električne energije, ko bi morali elektriko uvažati v še večjem obsegu, kot v njeni proizvodnji. In inženirji bi morali razumeti, da moramo zapiranje TEŠ 6 prepustiti razvoju tehnologij in ne politiki ter špekulantom. Danes že dovolj vemo, da med jutrišnjimi tehnologijami niso fotovoltaika in vetrne elektrarne ter da bomo ob JEK 2 še vedno potrebovali TEŠ 6. Morda pa bo jutri na mestu TEŠ 6 stala majhna nuklearka, ki prihaja v modo kot edina resna energetska inovacija in bi jo lahko financiral celo TEŠ 6 iz svojih dobičkov, otroci sedanjih otrok kopačev v premogovniku Velenje pa bodo naši nadobudni jedrski strokovnjaki. Pustimo tehnološkemu razvoju, da naredi svoje!
