Ameriki se, na njej poseben način, dogaja nekaj podobnega kot v Evropi Franciji. Na volitvah ne zmaga najbolj verjeten kandidat/ kandidatka, temveč se večina obrača k protikandidatu s ciljem, da prepreči zmago ekstremne politike. Nenadna eksplozija popularnosti podpredsednice, ki je čez noč vzniknila iz politične sence, izdatno podprta z denarjem donatorjev (200 milijonov dolarjev v enem tednu), je znak velike zadrege in tesnobe ameriške družbe, ki ne želi prihodnosti, kakršno jim obljublja bivši predsednik.
Pragmatičen odnos do Nata
Kamala Harris je bila kot senatorka članica obveščevalnega in notranjevarnostnega odbora senata, kjer se je srečala z najbolj občutljivimi varnostnimi zadevami ZDA. Njena vključitev v finale predsedniške tekme prinaša cunami v mednarodne odnose, ki jim ton določata dve komplicirani vojni z zelo različnimi akterji. Bo Harrisova poosebljala nekakšno vrhunsko globalno žensko politiko, kot si takšno politiko predstavlja naša zunanja ministrica Fajonova? Ali res na vojno gleda drugače od moških političnih sopotnikov? Trump je dobil samozavestno tekmico, ki mu je dorasla in ga prekaša tako po znanju kot tudi po energiji javnega nastopanja. Bog ga je morda rešil krogle atentatorja, vendar mu je zato poslal Kamalo.
Njena realna možnost izvolitve je veliko olajšanje za največji del sredinske Evrope, ki nima ideje, kako se organizirati in delovati, če zmaga njen tekmec. Zato ne preseneča, da med zmernimi političnimi silami njena kandidatura dobiva odločno podporo. S tem bi zadržali odnos z ZDA, kot ga živimo, v dobrem in zlu, od druge svetovne vojne dalje. Podobno kot Bidnu je tudi Harrisovi Evropa strateška vez, ki je ne more nadomestiti nobena druga novodobna ameriška povezava v svetu. »Naša zaveza, da gradimo in vzdržujemo zavezništvo, je Ameriki pomagala, da je postala najmočnejša in najbolj prosperitetna država sveta,« je februarja prostodušno priznala na münchenski varnostni konferenci. Najbolj pereča je usoda Nata, ki ga Trump načrtuje vsaj uspavati, če mu bo že prizanesel z evtanazijo. Čeprav je varnost transatlantskih odnosov v teh vojnih časih prioritetna, so zanjo podobno pomembne tudi druge sestavine ameriško-evropskih ekonomskih, finančnih, tehnoloških, informacijskih in ekoloških odnosov. Harrisova, kot predstavnica mlajše generacije, Natu ne pristopa na Bidnov posvečen način, temveč pragmatično. Poleg trde varnosti, definirane s stališči držav članic, upošteva pristop mlajše generacije k mehki varnosti, enakim ali še resnejšim grožnjam degradacije okolja in socialnim neenakostim v družbi.
Največja neznanka vojne v Ukrajini – odtegnitev ameriške vojaške pomoči – bi bila s Harrisovo v Beli hiši odpravljena. Tudi ona zagovarja pomoč, dokler bo potrebna, vendar z določenimi omejitvami kongresa. Njen odnos do Putina je tipično tožilski – njegovo mesto je v Haagu med obtoženci za vojne zločine v Ukrajini. Ruski predsednik se je znašel na natezalnici, ki je ni pričakoval. Trump je s svojimi posredniki načrtoval »mir v 24 urah«, v katerem bi lahko Putin oznanil zmago in končal vojno, zadržal štiri anektirane ukrajinske pokrajine in Krim ter dobil zagotovilo, da Ukrajina ne bo postala članica Nata. Zelenski bi v zahvalo lahko ostal na oblasti (začasno, dokler ne pade skozi okno) v okrnjeni Ukrajini. Evropi bi bila naložena nehvaležna naloga varnostnega garanta takšnega miru. ZDA se ne bi vmešavale. Vse to nenadoma pada v vodo, vojni še kar ni videti konca.
Zajezitev kitajskega vpliva v regiji
»Čas je, da sprejmemo dogovor. Ne bom tiho«, je bila Harrisova ostra v pogovoru z Netanjahujem v Washingtonu. Vojna v Gazi je verjetno tista, kjer lahko pričakujemo vidnejše ameriške zunanjepolitične premike. Vendar si ne gre delati utvar – brez podpore judovskega kongresa v ZDA Harrisova ne more zmagati na teh volitvah. Tega se zaveda tudi Netanjahu, zato stoično sprejema njeno pozicijo, ki je bolj kritična kot stališča tradicionalnih »sionistov«, Bidna in Trumpa. Tudi v Gazi je ogrožen Trumpov mirovni načrt, po katerem mora Netanjahu tam na svoj način čim prej »končati biznis« in vzpostaviti nekakšno upravo, v nadaljevanju pa naj bi garancije varnosti in delovanja prevzele mirovne sile arabskih držav, brez neposrednega ameriškega vpletanja. Množice demonstrantov, ki so ob Netanjahujevem prihodu v ZDA zahtevale končanje vojne v Gazi, niso zgolj zavedeni »praktični idioti« Irana, kot jih je v kongresu cinično označil izraelski premier, temveč predstavljajo pogled mladih Američanov na vojno, ki utegne v prihodnje zamajati dominacijo judovskega lobija v ameriški politiki.
V Pekingu so pričakovali Trumpovo zmago in se pripravljali na novo rundo globalnega spopada z ZDA. Z olajšanjem so sprejeli njegovo sporočilo Tajvanu, da tudi za otok velja, da kolikor plačaš, toliko ameriške vojaške zaščite in pomoči dobiš. Koncept prijateljstva in skupnih vrednot v mednarodni politiki je nekaj, kar je Trumpu, rojenemu trgovcu, popolnoma tuje. Xi Jinping se je srečal s Harrisovo, vendar podpredsednica v mesecih do volitev ostaja nepopisan list. Ne nasilna konfrontacija, temveč zajezitev kitajskega vpliva v regiji, to je morda srž njene tekmovalne politike v odnosu z veliko azijsko silo. Ni še jasno, kaj bi to pomenilo v trikotniku ZDA-Kitajska-Ruska federacija, vendar Tajvan vseeno ne bo šel zlahka s kitajsko-ameriške agende.
Ne gre zanemariti tudi svetovnega juga. Vsak četrti Američan ima vsaj enega starša migranta. Harrisova pripada tej novi generaciji ameriških elit, ki drugače usmerja svoj globalni fokus. Po obdobju, ko smo skoraj pozabili, da obstajata Južna Amerika, pa tudi Afrika, je Harrisova s svojim indojamajškim poreklom prava politična sila za spreminjanje smeri ameriške zunanje in varnostne politike. To je tudi območje, ki skrbi Putina in Xija, ki razširjen BRIC doživljata kot svoje globalno dvorišče in lovišče.
Trumpov poraz bi desne skrajneže v Evropi pustil na čistini
Trumpov morebiten drugi poraz v predsedniški tekmi bi imel mnogo širši, globalen politični pomen. Bil bi znak, da je demokracija, kot jo poznamo v njeni liberalni obliki, odporna oblika vladavine in da je Trumpove, Orbanove ter njima podobne neliberalne različice, ki prej ali slej vodijo v avtokracijo, ne morejo tako zlahka ogroziti. To bi bil znak, da je na dolgi rok liberalna demokracija stabilna in da omejuje oziroma onemogoča vehementno nastopaštvo novodobnih samodržcev z demokratičnim pedigrejem. Brez Trumpa bi desne, zlasti ekstremno desne sile v Evropi ostale na čistini in njihov politični doseg omejen. To pa v obratni smeri še bolj povečuje Trumpovo averzijo do Evrope.
Na slovenski politični sceni je volilni preobrat v ZDA približal antagonistična politična pola levice in desnice. Oboji obžalujejo vstop Kamale Harris v predsedniško tekmo in vsak dan bolj vprašljive možnosti, da Trump ponovno zmaga. Razlogi za to nenavadno enoumje so diametralno nasprotni, vendar dokazujejo, da lahko slovenska desnica in levica sodelujeta, kot to pritiče zrelim demokracijam. V to kategorijo spada tudi nenavadno razumevanje bivšega predsednika Kučana za Janševega prijatelja in političnega sopotnika Viktorja Orbana ter njegovo mirovniško potovanje po svetu. Levici, zlasti njenim miroborcem, je žal, da bodo splavale po vodi perspektive za Trumpov mir v Ukrajini in Gazi ter vojaška narkoza, celo evtanazija Nata oziroma slovenska izključitev iz zavezništva ter odhod ameriških sil iz Evrope v Azijo. Desnici pa je žal, da bo s tem evropska desna politika izgubila svojega najmočnejšega globalnega zaveznika in podpornika, brez katerega ne more računati na Evropo suverenih narodov, lokalne neliberalne demokracije ter domače samodržce.
