Vse to me je doletelo danes zjutraj, ko sem ugotovil, da sem doživel tisto čemur strokovnjaki in pisci priročnikov za samopomoč pravijo izgorelost. Sam bi dodal, da gre morebiti za sončno izgorelost, povsem novo, mediteransko izgorelost, povezano s klimatskimi spremembami, ki jih še posebej močno občutimo v teh naših meridijanih. Seveda sem šel nemudoma k zdravniku in mu zaupal težavo. Kot se spodobi mi je ponudil tablete, jaz pa sem mu odvrnil, da to ni prvič in da sem že šel skozi takšna stanja. Zato potrebujem čas, ki pa ga trenutno nimam. Kmalu jih bom imel šestdeset in po vsem, kar sem že previharil sam s seboj in svojo poezijo življenja, ne vidim razloga, da bi zdaj ubral drug način zdravljenja, seveda če je zdravljenje sploh potrebno.

Nisem imel moči, kaj šele volje, da bi ga prepričeval, kako gremo slovenski pesniki in pesnice pogosteje kot običajni smrtniki – sploh tisti v državnih službicah – skozi takšna stanja otopelosti, iz katere pa vedno nastane nekaj zdravilnega, tako za nas, kot za naše bralke in bralce. Naše bolezni ne gredo v nič in niso v breme davkoplačevalcem, kar nam pogosto očitajo; kajti mi smo edini človeški biseri, ki reciklirajo lastne bolezenske znake.

Prav tako mu nisem želel razlagati, kako je naša bitka za bralce, v bistvu bitka za ranjence in da imamo z vsem tem toliko izkušenj, da bi jih lahko brez težav prodajali medicinski stroki. Vse to bi bilo preveč in po vsem tem bi mi predpisal še kaj hujšega kot so ubogi antidepresivi. Zato sva se razšla v nekakšni pat poziciji, brez tablet in poezije.

Šele ko sem zapustil ordinacijo sem se spomnil kampanje BOLJE POEZIJA KOT TABLETE, ki sem jo zagnal pred dobrim tednom; to je torej tisto, kar sem sejal, sem pomislil, zdaj pa imam: zdravnik mi je ponudil tablete, namesto da bi mi napisal recept za pesniško zbirko, ali nemara živo branje katerega od kolegov ali kolegic.

Takoj sem se zavedel, da bo to zelo zahtevna kampanja, sploh zdaj, ko sem tudi sam postal eden tistih, ki bi še kako potrebovali takšen recept. Nisem vedel, kaj mi je storiti? Zato sem se skoraj instinktivno odpravil v najbližjo knjigarno in si samoplačniško kupil dve pesniški zbirki: Vidno polje, meni ljube pesnice Maje Milošević, ki je končno izdala svojo novo knjigo in bila zanjo celo nominirana in pa zbirko Čuvaj sna, mojega pesniškega prijatelja Vinka Möderndorferja, ki mi je že pomagal prebroditi marsikatero krizo.

Začel sem z Majo in že v navodilih za uporabo, ki jih pri pesniških zbirkah z mehko vezavo najdete na platnicah, naletel na nasvete izpod peresa Nataše Velikonja, ki so me opozorili, da gre za izjemno močno zdravilo. Prav takšnega sem tudi potreboval.

Velikonja med drugim ugotavlja, da je avtobiografska literatura, predvsem poezija, danes znova v porastu: »... njeni avtorji in avtorice pa razbijajo tako imenovano transcendentalnost univerzalnost tako, da z izpisovanjem konkretnih avtobiografskih momentov pokažejo na njeno hipokrizijo.« In ravno to sem dobil v naslednjih verzih: »Amir me je klical,/zmanjkalo je wc papirja,/tudi žarnica crkuje,/v dreku sva.«

Ne bom rekel, da mi je bilo v hipu bolje, a sem se že čutil manj obupano kot prej, zato sem nadaljeval z jemanjem poezije. In tako prišel do trinajste strani, na kateri je pesem, ki me je skorajda v trenutku spravila v dobro voljo: »Oče je rekel,/naj gremo v klet./Blebetam./Stiskam medvedka./Sedim na kahlici./Čakam.« Pesem nosi naslov Na čelu poveljstva, pod njim, v oklepaju, pa pesnica pomenljivo navaja letnico 1991, ko se je ta prizor v resnici odigral. No, ne ravno odigral, ker takrat ni bilo nikomur do igre, še najmanj pa poveljujočim, ki so se igrali predvsem z našimi življenji, ki so bila tako rekoč na kahlici. Kar je sledilo, lahko samo slutimo. Kaj je čakala pesnica, ko je sedela tam? Da bo nekaj padlo! In po možnosti zasmrdelo! Na nas, ali v njeno kahlico!? Odgovor sem imel že na vrhu jezika, a sem se raje zadržal. Bralec čuti ob tem neko omamno nelagodje, saj se mu pesničina neizprosnost preprosto prikupi. Vsi vemo, da bo padlo, samo ne vemo kaj. Prava retrospektiva osamosvojitvenega trenutka, v eni sami sliki. Čakali smo, da pade in na nek način čakamo še danes. Smrdi, vendar ne vemo kaj.

Pesem Na čelu poveljstva sodi v sam vrh osamosvojitvene poetike, ob bok nesrečnemu bosanskemu vojaku, ki je tako rekoč v enem stavku strnil celotno sago tistih dni: »Oni bi kao da se odcjepe, a mi jim kao ne damo.« Kot bi Maja nadaljevala tam, kjer je ostal vojak JLA, ujet v kamero, med čakanjem na sovražnika, ki je bil v vseh nas, tako rekoč na kahli. Tisto kar bi moralo pasti, v resnici nikoli ni zares padlo in še danes se nam ta občutek ponavlja, ko sedimo in čakamo. Tisto, kar bi moralo pasti se ne odcepi iz Maje. Zato pa se odcepi poezija.

To je moč poezije, ki zdravi še tako obupane in iztrošene primerke. Vinko je stari maček, ki so mu takšni učinki še kako jasni, zato si svojega življenja ne more predstavljati brez pisanja, kajpada tudi poezije, ki me je spet enkrat osupnila s svojo iskrenostjo in napadalnostjo. Na 51. strani njegove zbirke Čuvaj sna, ležijo verzi, ki sem jih bral že pred časom, ko sem v tej isti knjigarni naključno odpiral pesniške zbirke, po abecedi razporejene v sekciji poezija in tudi naletel na Vinka, ki slovi kot izjemno plodovit avtor, zaradi česar se pogosto zgodi, da katera od njegovih knjig nezasluženo odide v arhive pozabe še predno bi bila deležna zaslužene pozornosti.

Tako je bilo z njegovim romanom Druga preteklost in tako se mi dozdeva, bi lahko bilo tudi s to zbirko, ki sem jo hotel imeti na svojih policah, med ostalimi zdravili. Zaključne verze pesmi IN POLJUBI 1979 bi morali predpisati bolnikom, ki so izgubili upanje v ljubezen in dvojino: »in me poljubljaš in te poljubljam/in me z rokami primeš za lica/in v dlani vzameš najino poljubljanje/kot da se bojiš/da bo mimo/da bo drugače/da bodo poljubi/odleteli neznano kam/kot ptice.«

Za popolni učinek tega zdravila morate pesem seveda prebrati v celoti, po možnosti na glas, lahko tudi sami sebi, ali nekomu, ki zna poslušati in biti tiho.

Sam si najraje berem sledeče verze: »in se slečeva ne da bi razpustila objem/najine mokre cunje dišijo po rožni dolini/in stari ljubljani in temačnem dvorišču med hišami/in črvivem parketu podnajemniške sobe/in po davnem letu devetinsedemdeset/in socializmu v izdihljajih in titu/in ukradenih knjigah poezije/zloženih na tleh ob modrocu ob oknu.« Kot bi opisoval neko drugo sobo, v katerim sem bil kdaj tudi sam, nekaj pomadi kasneje, ko bolezen še ni bila tako nadležna in obupana, v dneh, ko je bila lenoba nekaj lepega in dragocenega, nekaj za kar ni treba plačevati obresti.

Iz Dnevnika čuvaja