Umetniški vodja letošnje olimpijade Thomas Jolly je hitro razložil, da v prizoru ni bilo nič drugega kot najbolj običajna poganska pojedina v družbi bogov z Olimpa. »V mojem delu ni nobene želje, da bi se posmehovali komur koli ali čemur koli.«
Držijo se tradicije: svojim vladarjem radi odrežejo glavo
Morda so se škofi malo prenaglili. Ni kaj škandalizirati. Olimpijske igre so v celoti poganska zabava. Olimpijska himna že v prvi kitici kliče nesmrtnega duha »prelepega, veličastnega in resnicoljubnega« in se sklicuje na nebo in zemljo starih Grkov, ki so si prve igre zamislili 776 let pred Kristusovim rojstvom. Treba se je bati jeze njihovih bogov. Zagotovo se počutijo užaljeni, ker jim je krščanstvo sunilo vse praznike in njihove upodobitve. Vendar je prostora za užaljenost res malo. Olimpijska himna je kot avtobus. V njej je dobrodošel vsak, ki je kupil listek. Vsak lahko pride tja s svojo himno, jo poje na vsa pljuča in maha s svojo zastavo. Le državo mora imeti za svojim hrbtom. Še begunci, pregnanci iz genocida in izobčenci lahko pridejo in nastopajo pod olimpijsko zastavo skupaj s svojimi preganjalci in krvniki. Če kaj dobijo, pa jim poje olimpijska himna. Zaradi napada na Ukrajino sta izključeni Rusija in Belorusija, njihovi športniki pa lahko nastopajo pod misteriozno oznako AIN, ki označuje delegacijo nevtralnih športnikov. Pariz te dni ni prestolnica monoteizma.
Vsak poje svojo himno. Tukaj je cela Evropska unija, vendar ne nastopa z Odo radosti. Vsak pride sem z izvirnimi upodobitvami svojega mesta na svetu. Ker je olimpijada v Parizu, je Francija prva, ki zaigra pesem svojih nacionalnih barv.
Če bi jo zaslišal zvečer v temni ulici, bi se ustrašil priti v to prelepo mesto. Še posebej v izvedbi Mireille Mathieu.
K orožju, državljani!
V bataljone!
Korakajmo, korakajmo!
Naj teče kri,
namoči naša polja!
Ampak brez skrbi. Besede niso namenjene obiskovalcem, ampak hordi »sužnjev, izdajalcev, zarotniških kraljev«. Himna poziva k uporu proti francoskemu vladajočemu razredu in ne obljublja milosti za krvave despote. Francija je na trenutke zelo težko razumljiva država. Njena himna je optimističen uvod v največji svetovni festival spopadov pod pisano množico različnih zastav. Zgled za vsakega športnika, ki se mu doma vladajoči vdajajo neliberalni demokraciji, vladavini enega zaradi praktičnosti ali tiraniji, proti kateri pozivajo Francozi. Oni se držijo tradicije. Svojim vladarjem radi odrežejo glavo in gredo na ulice razbijat izložbe in zažigat avtomobile, tudi če demokratično izvoljeni predsednik hoče podaljšati delovno dobo z 62 na 64 let. Nekakšno zvezo z njihovo himno to mora imeti.
27 držav, 28 himn
»Himna je manifest naroda, ki je postavljen v umetniško obliko,« odgovarja skladatelj sodobne glasbe Milko Lazar. »Najprej besedilo in potem glasba manifestirata hrepenenje naroda. To je himna. V tem pogledu je slovenska himna ena najlepših, če ne morda najlepša na svetu. Ne samo zaradi besedila, ki je nenadkriljivo. Tudi zaradi glasbe. Naša himna je glasbeni dragulj. Na prvi posluh je enostavna. Ko pa se jo lotiš analizirati, se ti pokaže kot kompleksna skladba in zgoščen glasbeni manifest, ki odraža čutenje, vizijo in hrepenenje naroda.«
Francoskim predsednikom mora biti tesno pri srcu, ko v pozoru stojijo pod zastavo, nad glavo pa jim doni »k orožju, državljani«. Ampak v Marseljezi je v trdem jeziku slišati hrepenenje po svobodi.
Francoska himna je pesem revolucije in laične države, ki je iz nje nastala. Ko pa zaslišiš prvi stavek italijanske himne, se moraš vprašati, kaj imajo v mislih naši zahodni sosedje. »Fratelli d'Italia,« se začne z enim bolj impresivnih zborovskih valov čustev. »Bratje Italije. Italija se je prebudila, s Scipionovo čelado si je okrasila glavo.« Scipio Africanus je bil rimski general, ki je Kartagino in zemljo potrosil s soljo, da tam ne bi nič več raslo. Nadaljevanje zveni, kot da so prepisovali francosko himno, le da ne pozivajo k revoluciji.
Postrojimo se v kohorte,
pripravljeni smo na smrt.
Pripravljeni smo na smrt,
Italija nas je pozvala.
Ob teh zvokih ni težko razumeti, zakaj se Giorgia Meloni razvija v najuspešnejšo evropsko političarko. Ko je preimenovala neofašistično gibanje v spodobno stranko, je za njeno ime vzela kar prvo kitico himne. Genialna poteza. Vsakič ko Italijan dobi medaljo, se zasliši referenca na njen politični vzpon.
Niti Francozi niti Italijani niso imeli v mislih olimpijskih iger, ko so pisali svojo himno. Madžari tudi ne.
Bog, blagoslovi Madžare
s svojo dobro voljo in obiljem.
Iztegni k njim svojo zaščitniško roko,
ko se borijo s sovražniki!
Evropska unija ima 27 držav in 28 himn, plus Odo radosti. Himn je 28, ker ima Danska dve. Eno za mir in eno za vojno. Ko drugo za drugo poslušaš himne evropskih držav, razumeš, zakaj ima suverenizem tako lahko delo. Stefano Lusa, ki je strasten nogometni navijač, je med evropskim nogometnim prvenstvom zapisal, da tam nihče ni mahal z zastavo Evropske unije ali pel Ode radosti. Na olimpijadi tudi ne. Tudi z zastavo olimpijskih iger mahajo samo organizatorji.
Na evropske vrednote iz romantičnega obdobja naletimo na mestih, kjer jih ne bi pričakovali. Hrvaška himna je glasbeni poziv k mobilizaciji in se začne skoraj kot koračnica. Besedilo pa je pohlevno in govori o lepoti in sreči.
Naša lepa domovina,
o, junaška, zemlja mila,
stare slave dediščina,
da bi vselej srečna bíla.
Pa te kljub miroljubnosti dvigne s stola, tudi če nisi pripadnik tega velikega naroda. Tako silovita je.
Čista kvarta je zakon
Kako to deluje? Skladatelj Aldo Kumar pravi, da se prej ali slej vsak od nas sreča s himnično obliko. Ampak zakaj himna deluje močno, udarno, navdušujoče in vseobjemajoče, da se ljudem na stadionu dvigujejo kocine in imajo solze v očeh?
Aldo Kumar, ki piše simfonije, filmsko glasbo, scensko glasbo za gledališke predstave z vsemi kombinacijami inštrumentov, glasov in tudi harmonike, pravi, da za skladatelja niti domoljubje niti domoljubju nasprotna čustva niso odločujoča. Pri himni si težko nevtralen spremljevalec. Če ne vstaneš, te ves stadion gleda postrani. Za komponista pa so važne druge reči.
»Večina skladateljev se je pri himnah hote ali nehote posluževala integrale čiste kvarte,« je v enem stavku razložil mistiko prvih taktov večine himn. »Ta te sam po sebi požene naprej. Drugi intervali pa ne delujejo nate tako. Delujejo na druge načine.«
Kaj bi bil integral čiste kvarte?
»Poslušaj. Ta daa, ta ta ta ta, ti di tata, tada tada tada. To slišiš v Marseljezi, italijanski himni in v Lijepi naši. Ta interval ne izhaja iz pevskega sveta. Vsaj jaz bi rekel, da ne. Bliže je svetu inštrumentov. V srednjem veku, v stari Grčiji, pa tudi v starem Egiptu trobente niso imele ventilov. Ventili so izum z začetka 19. stoletja. Ampak fanfare so bile pa že daleč prej. Narava alikvotnega niza je takšna, da je prvi ton taaa osnovni, drugi je oktava, za njo pa kvinta. V tem nizu je kvarta ta daaa. Če si prikličeš v spomin 'pa pa' iz trobil, je to vedno navdušujoče. Vedno vidiš stadion pod trobentami. Ko so skladatelji začeli po naročilu pisati skladbe, ki bi reprezentirale države, so se poslužili tega intervala, ki je najbolj navdušujoč. Čista kvarta je zakon. Skoraj vse himne jo imajo na začetku. Beseda himna izhaja iz stare grščine in mislim, da govori prav o glasbi, ki sproži veselje do življenja.«
V antični Grčiji je bila himna praznična hvalnica bogov in junakov, ki je po definicijah etimoloških slovarjev povezana s himenaios, poročno pesmijo. Himen je bil grški bog poroke.
»Tudi slovenska himna se tako začne. Žive naj vsi narodi ta da dada. Francoska z Alons enfants de la patrie je v isti smeri. Fratelli d'Italia, prvi stavek italijanske himne, čista kvarta. Ta interval je osnoven z dvema tonoma, ki sta v nizu akorda. To je v bistvu naraven alikvoten pojav, ki je človeku znan. Če zavijaš gor in dol in lomiš, ne bo delovalo, ker to ni naš naravni svet.«
»Glasba lahko deluje tudi sama. Na podelitvah medalj običajno ni zapete izvedbe. Če športniki znajo peti, lahko zraven tudi pojejo, ni jim pa treba. Ampak ko mi poslušamo himno, nam v ušesih odzvanja tudi besedilo, ki smo se ga naučili v šoli ali kje drugje. Pa vendar glasba deluje tudi sama. Španci imajo himno brez besedila, pa vseeno deluje na njih tako kot na vse druge. Oni res ne čutijo pomanjkanja čustev.«
Himne ne doživljaš sam. To je glasba, ki jo moraš izvajati ali poslušati v skupini. To je socialna glasba. Razen v znanstvene namene himne ne boš poslušal doma na slušalkah. Vsako drugo glasbo lahko sam poslušaš, himne pa res nima smisla.
»Himna reprezentira pokrajino, državo, narod ali vse to skupaj, lahko pa tudi politični sistem. Lahko je tudi zelo nevarna. Zelo lahko jo izkoristiš. V Sloveniji pogosto pojejo himno kar tako. Strankarski dogodek povzdignejo na državno raven s prepevanjem himne na začetku. To ni prepovedano. S tem daš večjo veljavo svojemu dogodku, vendar banaliziraš državno himno na raven ene od glasbenih točk na tvojem shodu.«
Über alles
Včasih so zgodbe o nastanku nacionalnih himn prav simpatične.
»Saj poznaš melodijo Deutschland, Deutschland über alles, über alles in der welt? Bolj nemška od Nemčije, ne? Ampak v resnici melodija pripada manjšini gradiščanskih Hrvatov, ki živijo v Avstriji.«
Haydn je bil zaposlen kot kapellmeister pri grofu Esterhazyju in je večino časa preživel na njegovem gradu v Eisenstadtu (Železno). Tam je napisal Kronungskvartet za kronanje cesarja, ki ga je organiziral Esterhazy. Napisal je tudi koronungs messe, mašo za kronanje in druga priložnostna dela.
»Melodijo, iz katere je nastala himna, je slišal v okolici mesteca, kjer je bil Esterhazyjev dvor. Tam živijo gradiščanski Hrvati. Slišal je njihovo ljudsko pesem, ki mu je bila zelo všeč. Ustal sem se rano jutro i sam išel ovce past ta ririri rara in tako naprej. Hrvaški muzikolog Franjo Kuhač je to zapisal relativno zgodaj.«
Vendar se zgodba s to himno tukaj šele zakomplicira. Sestaviti jo je treba iz različnih virov, ki se vsi strinjajo, da je to klasična zgodba s srednjeevropskim razpletom. Ko je Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja Avstrijo nastala, so se z njo zabavali Avstrijci, ki so imeli okrog sebe veličastno cesarstvo. Danes pa pojejo nekaj čisto drugega. Odnos Avstrijcev do njihove današnje himne Dežela gora, rek in sinov je zapleten. Naredili so kaos. Po drugi svetovni vojni so leta 1946 melodijo izbrali zato, ker so mislili, da jo je napisal Wolfgang Amadeus Mozart, toda najnovejša spoznanja kažejo, da je to le malo verjetno in da je njen avtor bodisi njegov prostozidarski brat Johann Baptist Holzer ali pa češko-avstrijski skladatelj Paul Wranitzky. Poleg tega Avstrijci ugotavljajo – nazadnje pred zadnjim evropskim prvenstvom v nogometu – da je melanholična melodija njihove Dežele gora, rek in sinov povsem neprimerna za čustvene športne dogodke. Že pred časom so pri avstrijskem časopisu Der Standard zapisali, da se njihovi nogometaši podajo v tekmo po zmago navkljub njihovi himni in nikakor zato, ker bi njihovega borbenega duha podžgala ustrezna melodija. Tukaj kvarta ni zakon.
Nič nenavadnega torej, da se mnogim kolca po himni iz časov Avstro-Ogrske, ki jo je leta 1797 napisal Joseph Haydn, tekst, ki se začenja z Bog obvari ... cesarja Franca II., pa je prispeval avstrijski pesnik Lorenz Leopold Haschka. Po razpadu avstro-ogrske monarhije so se Avstrijci za čas vse do leta 1929 poslovili od Haydnove himne. Melodijo imperija so že prej posvojili Nemci in se ji niso odrekli do danes. Haydnova melodija je namreč postala popularna, in ker so bile avtorske pravice takrat bolj ohlapno urejene, so jo brez težav uporabili tudi mnogi drugi v številne namene, ne da bi kdor koli prej vprašal za privolitev avtorja.
Besedilo nemške himne Deutschland, Deutschland über alles je leta 1841 na frizijskem otoku Heligoland spesnil visokošolski učitelj August Heinrich Hoffmann in je daleč od tega, kar je imel Haydn v mislih. Nemški filozof Friedrich Nietzsche pa je že leta 1884 prvo kitico, ki je Nemce postavljala nad vse, označil kot najbolj butasto besedilo na svetu. Vsekakor je to besedilo kasneje odlično odsevalo namere Hitlerjeve Nemčije. Precej groteskna pa je bila situacija ob priključitvi Avstrije k Hitlerjevemu rajhu, ko je na Dunaju takratni kancler Kurt Schuschnigg svoj poslovilni govor po radiu pospremil z drugim stavkom Haydnovega kvarteta. Melodija je bila takrat tako avstrijska kot tudi nemška himna.
Po letu 1945 je hotela avstrijska ljudska stranka kot uradno himno znova ustoličiti Haydnovo, a jim je spodletelo ob nasprotovanju socialdemokratskih ministrov v vladi. Zatem, ko se je Nemčija leta 1952 znova odločila za svojo predvojno himno, se je dilema razrešila sama od sebe. Nemci so se diplomatsko odrekli le prvima dvema kiticama besedila. Takratni minister za izobraževanje Felix Hurdes je leta 1947 objavil razpis za novo besedilo, na katerem je zmagala Paula von Preradovic, mati znanega založnika in medvojnega člana odporniškega gibanja Fritza Moldna, za las pred konkurentom Sigmundom Guggenbergerjem. Tekst Paule von Preradovic se je prerinil pred njegovega kot »najmanjši skupni imenovalec« oziroma kot dobro povprečje.
Leta so z njim imele težave avstrijske feministke in kar nekaj političark je predlagalo, da se »deželi velikih sinov« dodajo še velike hčere. Brez posebnega odziva, vse dokler ni Tina Kainrath, ena od pevk popularne glasbene skupine Rounder Girls, leta 2002 na nogometni tekmi Avstrija – Kamerun pred 32.000 nogometnimi navdušenci na svojo roko prepesnila besedilo v korist velikih hčera in je bilo ogorčenje nad tem tako veliko, da se je moral takratni predsednik avstrijske nogometne zveze Friedrich Stickler javno opravičiti. Po več neuspešnih poskusih so leta 2011 predlog spremenjenega zakona, ki je v avstrijski himni ustoličil tudi velike hčere, vendarle spravili skozi parlament, ob hudem nasprotovanju svobodnjakov in Haiderjeve odcepljene stranke, ki so o tem zahtevali referendum.
Žive naj vsi narodi
V primerjavi z Nemci in Avstrijci je slovenska himna kristalno čista zgodba.
»Če pogledamo besedila, je Prešernova Zdravljica eno najlepših,« presoja Aldo Kumar, ki je spisal glasbo za nekaj najlepših himničnih besedil in je vsaj eno tudi sam napisal. »Slovenska himna je tako lepa,« se je ganjen strinjal s kolegom Lazarjem. »Zato, ker je logična in nekomplicirana. Mnoge himne so komplicirane, ker so jim pogosto dodajali vložke in jih vlekli po nepotrebnem. Še malo, še malo. Glasbo je napisal Stanko Premrl, župnik v Podnanosu, kjer je Prešeren napisal Zdravljico. Župnik je imel dobro vino, Prešeren pa je dobro pisal. Slovenci skladatelji smo sploh produktivni. Srbom je glasbo za Bože pravde napisal Davorin Jenko. On je napisal tudi Naprej, zastave slave, ki je zdaj himna Slovenske vojske. Besedilo je napisal Simon Jenko. Republika Srbska pa je vzela besedilo in glasbo Magnificove pesmi Pukni zoro za svojo neuradno himno.«
Filmski vložek
Če za hip pustimo olimpijado ob strani, se ob tem sam po sebi, ne da bi dražili usodo, postavlja scenarij iz interpretacije logike dinamike sodobne zgodovine v uspešni časopisni nadaljevanki Reševanje vojaka Dežulovića. Pred očmi imamo vizijo bitke na Tivolskem polju. Iz smeri Šiške sedma domobranska brigada goriških strelcev (slavna) pri Hali Tivoli sliši Bože pravde, ki jo pojejo vojaki srbske vojske. Skupaj z madžarsko milico Nem tudom se umikajo iz svoje porušene domovine in poskušajo okupirati Ljubljano. Izza Bežigrada se sliši Pukni zoro, ki jo pojejo četniki iz Banjaluke med jurišem, ki naj bi pomagal srbski vojski pri njihovem nekoliko kaotičnem napadu. Goriški strelci z Naprej, zastave slave na ustih ukleščijo sovražnika in njegovo zdesetkano vojsko preženejo do Bosporja. Med bitko Boro Dežulović na ljubljanskem gradu igra na harfo in poje himno Dalmatinske brigade Ubiću, jer te volim. V takšnem kontekstu himne najdejo svoj pravi izraz.
Himno namreč najdemo tudi tam, kjer država ni najvažnejša kategorija, čustva pa so močna.
»Zanimivo je, kako je nastala himna Primorcev Vstala Primorska. Nihče je ni predpisal, ampak je vzvišena. Nobene druge besede ni.«
Aldo Kumar je doma iz Idrije in ne govori samo z analitičnim hladom predavatelja na AGRFT. Kot vsaka spodobna himna se Vstala Primorska začne s kvarto.
Vstala Primorska si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz.
Leta 1968 je glasbo napisal Rado Simoniti na pesem partizana Leva Svetka Vstajenje Primorske iz leta 1944.
»Simonitiju so rekli, naj napiše glasbo za 25. obletnico po splošni vstaji proti fašizmu ob padcu Italije leta 1943. Glavno temo je vzel iz Bazovice tržaškega skladatelja Frana Venturinija. Simoniti je povezal del ozemlja, ki je ostal pod Italijo. Mislil je, da bodo to odpeli na vaški proslavi in nanjo pozabili. Ni se prav posebej trudil. Pa je brez zunanje intervencije pesem postala prava himna. Ni druge besede zanjo.«
Poleg vsega drugega so himne pripovedi o krajih, kjer so nastale. Pripovedujejo velike in male zgodbe. Zgodbe velikih so pogosto malenkostne, zgodbe majhnih so včasih velike. Slovaki v svoji himni na začetku pravijo, da se nad Tatrami bliska, ker je tam zadaj Madžarska s svojo vojsko. Čehi se vljudno vprašujejo, kje so doma, in že v prvi kitici sklenejo, da prav tam, kjer so. Poljaki prostodušno v eno kitico stlačijo vso zgodovino svoje države in njenih potujočih meja.
Poljska še ni propadla,
dokler živimo.
Kar nam tuja sila iztrga,
s sabljo pridobimo nazaj.
V tem mesecu bomo slišali stotine himn. V glavnem brez besedila. Pa je mogoče dobro slišati tudi besede. Kumar je nekoliko nejevoljen, ker se pri športnikih potrudijo za vse podrobnosti njihovega nastopa. Oblačila so brezhibna, drža ponosna, besede pravilne. Vse se naučijo. Ko je treba zapeti himno, pa jecljajo, gledajo okrog in se poskušajo spomniti kaj več od prve kitice ali strmijo predse in čakajo, da čim prej mine. Poleg trenerjev, strokovnjakov za stike z javnostjo in maserjev bi prednje morali pred vsakim večjim tekmovanjem postaviti zborovskega dirigenta, ki bi jih naučil peti tisti dve ali tri kitice. Ali vsaj prvo. Ne gre za domoljubje, ampak za čisto kvarto, ki je zakon.
