Tako je že leta 1967 v okviru Srednje strokovne šole za notranje zadeve začel delovati Odsek za miličnike kadete, ki je sprejel prvo generacijo kadetov, torej mladih fantov, ki so končali osnovno šolo. Kasneje se je Odsek za miličnike kadete preimenoval v Šolo za miličnike – kadete, pozneje v Kadetsko šolo za miličnike in Kadetsko šolo za policiste ter na koncu v Srednjo policijsko šolo. Sprva je bila šola triletna, kasneje pa štiriletna, izvajala je javno veljaven program za pridobitev V. stopnje izobrazbe. Njena naloga je bila zagotoviti dotok strokovno usposobljenih mladih ljudi v ta zahteven poklic. Seveda je ob njej še naprej delovala tudi Srednja strokovna šola za miličnike, ki je fante iz drugih poklicev po odsluženem vojaškem roku usposabljala za miličnike. Ta pestrost mladosti iz Kadetske šole za miličnike (KŠM) in kasneje Srednje policijske šole ter izkušenih kadrov od drugod je bila velika dragocenost v tem poklicu. Ti fantje in dekleta so z znanji in izkušnjami iz drugih poklicev obogatili nabor znanj, potrebnih za delo v organih za notranje zadeve (ONZ) v sodobni družbi.
Skupna jedra
KŠM je nadaljevala izobraževanje po lastni in originalni poti. Na sestankih in posvetih dekanov ter vodij višjih in visokih policijskih šol v srednjeevropskih državah, na katerih sem sodeloval kot dekan Visoke šole za notranje zadeve, niso mogli prehvaliti KŠM. Hkrati so bili nezadovoljni z lastnim sistemom izobraževanja, ki pa smo ga mi uvedli po ukinitvi KŠM oziroma po ukinitvi Srednje šole za policiste leta 2002. Morda je prav ukinitev Srednje šole za policiste – kadete kriva za današnjo kadrovsko stisko v policiji, saj je šola v letih od 1967 do 2002 izobrazila 32 generacij, šolo je končalo več kot 5200 diplomantov. Ne poznam nobenih psihičnih ali drugih težav takratnih kadetov. Že več let imamo srednjo šolo za tehnike varovanja – varnostnike. Tudi danes bi lahko v vsaj treh regijah imeli »kadetsko šolo«, tretji in četrti letnik pa bi bil vsebinsko predvsem policijski. Ne pozabimo na to, da sedaj ni več vojaške vzgoje in da bi bili dijaki na policijski šoli med drugimi dijaki.
Kadetska šola za miličnike je z odličnim programom, izvrstnimi učitelji, poudarjeno nacionalno noto, vojaškim rokom, odsluženim med šolanjem, in neodvisna od zveznih oblasti mnogim doma v Sloveniji ter v zveznem merilu kmalu postala trn v peti. Posebej naporno je bilo za KŠM obdobje političnega pritiska zveznih oblasti s programi »jugoslovanstva in skupnih jeder«, tako imenovani Šuvarjev načrt so poskušali vpeljati v šolanje ONZ in predvsem milice.
»Skupna jedra« so pojem iz jugoslovanske zgodovine osemdesetih let 20. stoletja. Nanašajo se na predlog, ki je zahteval, da bi se poenotili učno-vzgojni programi v celotni državi. Veljal naj bi enoten učni program, čim bolj naj bi bili poenoteni tudi učbeniki. V »skupnih jedrih« učnih načrtov naj bi bilo gradivom o posameznem jugoslovanskem narodu namenjeno toliko prostora, kot ga v odstotkih zajema v celotnem jugoslovanskem prebivalstvu. Taka usmeritev naj bi veljala pri vseh predmetih, zlasti pri pouku zgodovine in zemljepisa. Slovenski pisatelji – prva in najbolj sta se angažirala Ciril Zlobec in Janez Menart – so v programskih jedrih videli poskus centralizacije vzgoje in izobraževanja. Kot so izračunali, naj bi »skupna jedra« povzročila, da bi imeli slovenski otroci pri književnosti 70 odstotkov jugoslovanskih in 30 odstotkov slovenskih vsebin, kar naj bi dolgoročno ogrožalo slovenski narod.
Poskus discipliniranja
V obdobju iskanja »skupnih jeder« je bilo kar nekaj poskusov, da bi tudi KŠM podredili zveznim načrtom. Namera tedanjih zveznih oblasti na področju šolanja delavcev ONZ je bila direktna. Prav pretkano je bil predlagan program, da bi se prvi dve leti, to je v obdobju občutljive rasti v puberteti, kadeti šolali doma v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji itd. Tretji letnik z vojaškimi predmeti in vzgojo bi za vse kadetske šole Socialistične federativne republike Jugoslavija (SFRJ) izvajali v Sarajevu na Vojaški akademiji kopenske vojske. Policijsko usposabljanje in zaključek šolanja pa bi bila v Sremski Kamenici. Tam bi na tradicijah nekdanje Kraljeve žandarmerijske šole dokončno oblikovali miličnike po »zveznih merilih«. Namen takega šolanja kadetov je bil slovenske miličnike prežeti z duhom jugoslovanstva, s »skupnimi jedri« pri splošnih in strokovnih predmetih. Trdnost vodstva republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), milice in tedanjega političnega vodstva je pripomogla k temu, da smo KŠM obdržali trdno v slovenskih rokah.
Kako so se v zveznem sekretariatu za notranje zadeve lotili skupnih jeder, je razvidno iz njihove depeše v cirilici, poslane 24. decembra 1986 ob 8. uri, s katero so KŠM obvestili, da bo tega dne v Ohridu v Makedoniji ob 13. uri »Savetovanje obrazovnih radnika milicije«. Rok je bil nesramno kratek. V petih urah naj pridemo iz Ljubljane na jug, v Ohrid. Organizatorji so računali, da nas in Hrvatov tik pred božičnimi in novoletnimi prazniki ne bo tja. Po premisleku smo se odločili, da se posveta udeleži pomočnik ravnatelja mag. Dušan Kaplan. Ustavili smo redni let aviona za Ohrid in odletel je tja. Tri dni je trajalo »nategovanje« o načrtu, ki je bil omenjen. Jasno je bilo postavljeno, da bodo sklepi, ki jih bodo na Ohridu sprejeli, obvezni za vse republike.
Na posvetu sta se takoj oblikovala dva tabora. Pomočnik ravnatelja mag. Dušan Kaplan in ravnatelj šole iz Zagreba Josip Strmotić sta predstavljala eno stran, drugo stran pa vse ostale šole. Šola s Kosova je bila skoraj odrinjena iz razprave, ves čas pa je potihoma pritrjevala njima. Skupna jedra, enotne uniforme, enaka povelja, enaki praktični postopki, skupni jugoslovanski pisatelji in podobno so bili predmet razprav. Zataknilo se je proti koncu tudi pri predmetu Pooblastila s praktičnim postopkom, kjer se kadeti naučijo osnov predkazenskega postopka. Razprava je tekla o različnih navadah v različnih kulturah, demokracijah in okoljih ter o njim prilagojenih predkazenskih postopkih. Mag. Kaplan in Strmotić sta se uprla in pojasnjevala, da ne gre v vseh delih Jugoslavije uporabljati enakih postopkov, saj iz zgodovinskih razlogov obstajajo opazne družbene in kulturne razlike, ter da uporaba enakih pooblastil v Sloveniji in na Hrvaškem ali na primer na Kosovu ni mogoča. O dogodkih in razpravah v Ohridu sem bil kot načelnik Oddelka za organizacijo in razvoj milice v RSNZ obveščen od pomočnika ravnatelja Kaplana in skupaj s pomočnikom poveljnika slovenske milice Antonom Bregarjem sem se udeležil nadaljevanja posveta. Naslednji dan smo se po ledenih cestah premaknili v Skopje, da bi tam nadaljevali prekinjeno razpravo. Računali so, da bi preko noči z izsiljevanjem in prepričevanjem dosegli omenjena »skupna jedra«, vendar nismo privolili v noben predlog. Razprava o tej temi je bila prekinjena in končana in o njej nismo več govorili v nobeni od zveznih komisij, katerih član sem bil.
Visoka vstopna zahteva za policiste
Temu smo se znali upreti, niso pa se pristojni uprli ideji, da se leta 2002 ukine srednja šola za policiste – kadete, oziroma so to celo predlagali. In uvedel se je sistem, ki so ga pristojni v policijskem izobraževalnem sistemu v srednjeevropskih državah kritizirali. Kasneje se je ukinilo tudi enoletno in dvoletno izobraževanje policistov za kandidate z nižjo stopnjo izobrazbe oziroma za kandidate, ki so zaključili IV. stopnjo izobraževanja. Tako se lahko danes v policijo vključijo le kandidati s končano najmanj srednjo strokovno ali srednjo splošno izobrazbo V. stopnje ter morajo končati višjo šolo za policiste. Hkrati je zakon določil, da si morajo vsi zaposleni policisti, ki imajo srednjo izobrazbo (več tisoč), pridobiti višjo strokovno izobrazbo.
Tako se policijska akademija že nekaj let ukvarja z izobraževanjem zaposlenih policistov, ki si morajo pridobiti višjo strokovno izobrazbo in so zaradi tega veliko odsotni z dela, ter izobražuje nove kandidate za policiste, da si pridobijo višjo strokovno izobrazbo. Višjo strokovno izobrazbo za delo v policiji morajo pridobiti tudi kandidati, ki so že policisti in imajo pridobljeno kakšno drugo višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo ali celo končan magisterij in so začeli delati kot policisti za opravljanje nalog varovanja zunanje meje Evropske unije in varovanja objektov, ki jih v skladu s predpisi varuje policija.
Vse navedeno vsekakor kaže na to, da nekatere odločitve pred leti niso bile dobro proučene in da bi morali za že zaposlene policiste, ki so imeli ali še imajo samo srednjo strokovno izobrazbo, takoj najti rešitev za potrjevanje in preverjanje znanj, spretnosti in veščin z uvedbo nacionalnih poklicnih kvalifikacij, s čimer šele sedaj poskušajo reševati že omenjene ovire oziroma težave. Vodstvo policije bi moralo razmisliti tudi o tem, ali ni vstopna zahteva za policiste previsoka, in o tem, da bi se lahko sprejemalo tudi kandidate, ki imajo končano poklicno šolo IV. stopnje. Vedeti je treba, da kandidati, ko se vpišejo v šole V. stopnje izobrazbe, to storijo, ker se nameravajo kasneje vpisati najmanj v visoke šole in predvsem na fakultete. In njihov vpis v šolo V. stopnje praviloma ni namenjen temu, da bi kasneje postali policisti.
Ob tem je treba vedeti, da je vstopna pot za visoke šole in fakultete končana šola V. stopnje, za višje šole pa je vstopna pot dokončana poklicna šola in druge šole IV. stopnje. Zato je za srednješolske kandidate s pridobljeno V. stopnjo izobrazbe vpisovanje v višjo šolo vprašljivo in bi bilo za njih bolj primerno pripraviti program za pridobitev visoke strokovne izobrazbe ali skrajšan program za pridobitev višje izobrazbe. S sprejemanjem kandidatov s pridobljeno IV. stopnjo izobrazbe bi se na veliko odprl bazen za pridobitev kandidatov za policiste. Tudi pogled v zgodovino sprejemanja v policijo in milico pokaže, da so se za policiste oziroma miličnike najpogosteje odločali tisti, ki so imeli zaključeno triletno poklicno šolo ali drugo šolo IV. stopnje izobrazbe.
Ob zaključku bi rad opozoril na moj prispevek v Dnevnikovi prilogi Objektiv z naslovom »V svetu velja pravilo, da se policist 'ne upokoji', temveč gre v zasebno varovanje«. V prispevku sva v sodelovanju z Mojco Leskovšek, mag. prava, zelo lepo razložila, da zakon o urejanju trga dela (ZUTD) vsem upokojencem, tudi policistom, omogoča občasno ali začasno delo, razlika v primerjavi s klasičnim delovnim razmerjem je le v obsegu dela, saj ZUTD delo omejuje na 60 ur mesečno in 720 ur letno. Za občasno in začasno delo upokojencev veljajo tudi določbe zakona o delovnem razmerju o prepovedi diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu in določbe o enaki obravnavi glede na spol, delovnem času, odmorih in počitkih ter odškodninski odgovornosti, prav tako predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu.
Glede na navedeno bi lahko policija svoje slabo kadrovsko stanje izboljšala z upokojenimi policisti in policijskimi vojnimi veterani slovenske osamosvojitve, s katerimi bi sklenila delovnopravno pogodbo o začasnem ali občasnem delu. Upokojeni policisti in vojni veterani imajo uniformo in vsa znanja za nadaljevanje dela v manjšem obsegu. Takšen pristop je bistveno bolj poceni kot reševanje kadrovskih težav s pomožnimi policisti, saj z njimi nastajajo bistveno višji stroški, imajo pa bistveno manj znanj kot upokojeni policisti.
Tako bi lahko tudi v Sloveniji veljalo nekoliko drugačno pravilo, da se policist upokoji, vendar delo v policiji nadaljuje v manjšem obsegu, lahko pa na ta način nadaljuje delo v zasebnem varovanju.
Na koncu naj si, kot poznavalec dela policije, dovolim izreči vsem policistom, predvsem na operativnem področju, pohvalo za njihovo delo. Ugleda policije oziroma policistov ne smemo ocenjevati po posameznem primeru, ki ga je treba takoj in ustrezno rešiti, tudi če ga mediji postavljajo na prve strani. Zakonito in strokovno delajte tudi v letu 2025, ki je pred nami.
