V zadnjem času je Janko Kodila za svojo dejavnost dobil celo madžarski zlati križ za zasluge, eno najvišjih madžarskih odlikovanj. Še nekaj je treba reči o zadnjih 25 letih, v katerih Janko Kodila razvija svojo zgodbo: ko je začel poslovati v Prekmurju, so razni poslovneži še lahko koga prepričali, da gre za pokrajino, ki jo je treba industrializirati. Zdaj je jasno, da bodo Prekmurci v naslednjem obdobju živeli od svoje zemlje ali kot pravi Janko Kodila: »Gremo nazaj h koreninam.«
Kaj ste jedli doma za božič, kakšni so spomini?Prva stvar, ki mi iz otroštva in v povezavi z božičem pride na misel, so pomaranče. Šunka je pri nas seveda bila, pomaranč pa ni bilo. Ko smo za božični večer prišli iz cerkve, mi smo bili luterani, so bili pod smrekico darila in pomaranče, tega se dobro spomnim, jedli pa smo file mignon. Seveda to ni bilo tipično za Prekmurje, a smo imeli srečo, ker je bil moj oče tehnolog, ki se je ukvarjal z mesom. Sicer sta bili na mizah svinjina in perutnina, vedno sta bila zraven hren in seveda prekmurska šunka, ki je bila največji kulinarični presežek. Mi pravimo dika, tvoj največji kulinarični ponos. Dobra šunka in dobro vino, to je moralo biti, šunka je bila kraljica hrane celo bolj za goste kot za domače.
Govorimo o krajih, kjer ti ni treba za vsako stvar v trgovino, marsikaj so imeli oziroma imajo ljudje tudi doma.Včasih se je hodilo v nabavo skoraj izključno po sol in sladkor ...
