Pokojninski in invalidski sistem ter sistem enega plačnika zdravstvenih storitev sta edina preostala sistema socialne varnosti, ki sta vsaj na videz vzdržala pritiske neoliberalnih reform. V nasprotju z razprodajo družbenega premoženja in Svetlikovih reform sistema socialnega varstva (iz sistema blaginje v sistem blaginje, pogojene z delom), je šlo pri uničevanju zdravstvenega in pokojninskega sistema za razmeroma počasnejši proces, ki spominja bolj na erozijo kot čisti rez. Končni rezultat pa bo vsekakor povsem enak.
Že hiter pregled izhodišč nam da jasno vedeti, da gre za nadaljevanje reformnega programa, ki ga lahko spremljamo zadnja tri desetletja. Cilj vseh predhodnih reform pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil podaljševanje delovne aktivnosti na eni strani (dvigovanje upokojitvene starosti, zaostrovanje upokojitvenih pogojev, spodbude za ostajanje v zaposlitvi in tako dalje) ter na drugi strani nižanje izdatkov pokojninske blagajne (čiščenje blagajne »odvečnih« pravic, nižanje realnih pokojnin, ukinjanje pravic ali njihov prenos v socialno varstveno zakonodajo).
Načinov, kako se je to počelo, je več, a z gotovostjo lahko trdimo, da so spremembe pogosto prikrili z birokratsko in tehnično latovščino, uvajanjem raznih novih institutov (na primer predčasna pokojnina), obenem pa so uspešno izkoristili dejstvo, da je sistem že sam po sebi razmeroma nerazumljiv in nepregleden. Da je političnim elitam to uspelo razmeroma dobro, priča dejstvo, da upokojenci povečini na svoje nizke prejemke gledajo kot na individualno krivico, češ, »zgodila se je napaka« oziroma »nekdo me je okradel«. K temu seveda pripomoreta tudi medijski in akademski diskurz, ki neoliberalne reforme vztrajno prikazujeta kot korak naprej v družbenem razvoju ali pa kot nujno, četudi politično neprivlačno, prilagoditev na obstoječe demografske trende oziroma trende povečevanja pričakovane življenjske dobe.
Kot primer omenjenega programa lahko navedemo na primer uvedbo drugega, starostnega pogoja za upokojitev z ZPIZ leta 1992, pa podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojnin z desetih let po ZPIZ iz leta 1992 na 18 let po ZPIZ-1 iz leta 2000 ter na današnjih 24 let. Kakšni so realni učinki preteklih reform, seveda najbolj vedo in občutijo upokojenci. Sami pa si lahko sliko izrišemo s pomočjo grafa o revščini upokojencev, ki ga izhodiščem prilaga samo ministrstvo za delo, ali pa z obiskom strani statističnega urada, kjer lahko za leto 2022 preberemo, da je kar 97.000 upokojencev živelo s prihodki, nižjimi od praga tveganja revščine.
Dokaj očitno je torej, da je država pri upokojencih zasledovala reformni »varčevalni« program. Od njega je v resnici odstopila samo enkrat in še to v trenutku, ko je bilo treba pomagati kapitalu. Tako so leta 1996 kar dvakrat znižali prispevke delodajalcev za PIZ. Prvič februarja s 15,5 odstotka na 12,85 odstotka, drugič pa julija istega leta na današnjih 8,85 odstotka.
Že leta 1996 bi lahko resno postavili pod vprašaj floskule o krepitvi prvega stebra in zavarovalniškem principu, po katerem naj bi pokojnina odražala vplačane prispevke. Le kako, če mora kar milijardo prispevati še proračun države? In le kako, če danes kar 93.000 upokojencev prejema zagotovljeno pokojnino, ki je v zakonu določena v nominalnem znesku in nima nikakršne zveze s pokojnino, ki je po zakonu obračunana posamezniku?
Zakaj sploh reforma?
Povod so zaveze evropski komisiji, ki jih je sprejela prejšnja vlada, in če ne bodo izpolnjene, Slovenija ne bo prejela sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost. Zelo redki bi znali pojasniti, za kakšna sredstva gre, koliko jih je, kdo jih bo prejel in kakšni točno so pogoji za izplačilo (ki se lahko tudi spreminjajo). Tako je posledično tudi zelo težko pretehtati, kaj država na eni strani pridobi in kaj na drugi bodočim (in trenutnim) upokojencem vzame.
Kaj bo torej država dobila v zameno za reformo, ne moremo vedeti. Lahko pa si predstavljamo, kakšno ceno bodo za reformo plačali bodoči in trenutni upokojenci. V ta namen je smiselno pobližje pogledati vladna izhodišča. Slednja mimogrede predstavljajo tudi doseženi »kompromis« znotraj vlade in so tako tudi kazalnik (ne)uspešnosti pogajalcev, torej pristojnih ministrstev, ter interesnih skupin znotraj svobodnjaške koalicije.
Kot razloge za reformo vlada navaja naslednje:
• zadostnost pokojnin in vzdržnost sistema,
• priprava sistema na demografski prehod,
• vzdržnost sistema z vidika javnih financ,
• reforma poklicne rehabilitacije.
Že na prvi pogled je jasno, da sta zasledovanje načela vzdržnosti sistema in zadostnosti pokojnin v protislovju. Pokojnine že danes za marsikoga niso zadostne za dostojno življenje, sistem pa je vzdržen predvsem zaradi ukrepov varčevanja v preteklih letih ter transferja iz državnega proračuna, ki zagotavlja izravnanost pokojninske blagajne. Med zadostnostjo pokojnin in vzdržnostjo sistema se skriva razredna ločnica med delom in kapitalom, v tem primeru predvsem vprašanje, kam naj bi se pretočila presežna vrednost, ki jo s svojim delom ustvarjajo ljudje. Gre za vprašanje prioritet, vprašanje izbire med dostojnim življenjem in dobički oziroma »konkurenčnostjo« gospodarstva, kot to radi poimenujejo v medijih.
Prikrivanje razredne narave konflikta, ki se dogaja v tem primeru, je simptomatično in zato lahko prav vedno poslušamo tudi o demografiji, demografskem prehodu pa družbi, ki se stara. Dejstvo, da se življenjska doba podaljšuje, je posledica v preteklosti delujočega zdravstvenega sistema in napredkov v medicini. V tem ni ni nič grozečega, hkrati pa gre res izključno za posploševanje. Po projekcijah se bo staranje prebivalstva leta 2050 umirilo, ne gre za nikakršno neskončno in eksponentno rast. Prav tako se nihče nikoli ne vpraša, kdo pravzaprav so ti ljudje, ki živijo dlje. Se res starajo vsi enako, tako dolgoletni direktor kot delavka v Mariborski livarni Maribor?
Vprašanje, ki se odpira s pokojninsko reformo, je vprašanje družbenih prioritet. In ker nekateri svoje prioritete poznajo bolje kot drugi, vztrajno trdijo, da ne gre za nikakršne prioritete. Poglejmo torej, kakšne prioritete najdemo v vladnih izhodiščih.
“Prioriteta” št. 1: Dvig upokojitvene starosti
Slednjo najdemo pod poglavjem »Točke za razpravo« in prva taka točka je dvig dejanske upokojitvene starosti. Tu nam pojasnijo, da se je država zavezala k podaljšanju delovne aktivnosti in da daljše obdobje v zavarovanju pomeni več pobranih prispevkov ter višje pokojnine. Težava s to tezo je ta, da je mizerna pokojnina, zvišana za mizeren znesek, še vedno mizerna pokojnina. V zameno zanjo pa dobimo še bolj zgarano delavko ali delavca. Vlada poudarja, da tu ne gre samo za en ukrep, ampak za skupek ukrepov, to so »ukrepi za starejše na trgu dela, na področju vseživljenjskega učenja, na področju varnosti in zdravja pri delu, v sistemih socialne varnosti in podobno«. Nadvse ciničen zapis glede na to, da prav nobeden od teh ukrepov, ki skupaj tvorijo to domnevno smiselno celoto, ni nikjer predstavljen. Vlada torej pravi, da predlaga določen ukrep, ampak da ima ta smisel zgolj skupaj z drugimi ukrepi, ki pa jih na tem mestu niti ne pojasnjuje niti ne predstavlja.
Nato pisci ponudijo pregled stanja na področju spodbujanja ljudi pri ostajanju v zaposlitvi ter ugotavljajo, da so (varčevalni) ukrepi v preteklosti dobro delovali in še delujejo. Za možnost izplačila 40 odstotkov pokojnine za tri leta v zaposlitvi po izpolnitvi pogojev se odloča vse več ljudi. Pred letom 2020, ko je dodatek k plači znašal 20 odstotkov, so se za to odločali izključno direktorji, akademski mandarini in dobro plačani zdravniki. Ta trend se je po letu 2020, ko je bil uveden 40-odstotni dodatek, obrnil, saj so plače nekaterih v javnem sektorju tako mizerne, da so mnogi, s tem ko so ostali v zaposlitvi, prvič v življenju prejeli razmeroma dostojen prejemek. A to velja predvsem za javni sektor. V zasebnem se – sploh samostojni podjetniki – povečini odločajo za tako imenovano delno pokojnino. Z njo lahko posameznik prejme 75 odstotkov pokojnine, pa še vedno kot samostojni podjetnik (in večina je s. p.-jev) dela za določeno število ur (katerih ceno določi sam), zato v resnici ne moremo vedeti, koliko kdo v resnici dela.
Dejstvo je, da je bilo z reformami že v preteklosti storjeno dovolj, da ljudje de facto delajo dlje, in vlada tega niti ne skriva.
Nato vlada predstavi svoje predloge. Predlagajo karierni razgovor s starejšim zaposlenim, prilagoditve delovnih mest in »prožnejše« upokojevanje, pa krajši delovni čas, delno oprostitev plačila prispevkov za starejše delavce, s čimer bi lastnikom, ki starejše delavce praviloma mečejo na ulico, ponudili še eno darilo.
Seriji predlogov, ki jih ob uvedbi seveda ne bi mogel nihče nadzirati, sledi tisti pravi predlog: postopni dvig zakonsko določene meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s starosti 60 let na starost 62 let oziroma s starosti 65 let na starost 67 let od leta 2028 naprej, za tri mesece na leto do leta 2035.
Dejansko to pomeni zaostrovanje enega od dveh pogojev, ki ju je treba izpolniti za pridobitev pokojnine. Dejanska upokojitvena starost se, tudi zaradi ukrepov v preteklosti, tako ali tako povečuje. Vlada izpostavlja, da bi ukrep zajel predvsem tiste, ki do določene starosti ne bodo dosegli polne pokojninske dobe (40 let v zavarovanju).
A prav v tem tiči težava. V nasprotju z ekonomskimi modeli, ki služijo za argumentiranje neoliberalnih reform, ljudje živijo v realnem svetu. Nihče se ne odloči, da bo nezaposlen, nihče ni sam kriv, da je leta in leta (do leta 2015) delal redno preko študentske napotnice, s tem reševal zavoženo slovensko gospodarstvo in kot študent služil, da je sploh lahko študiral. Kljub temu mu danes birokrati z ZPIZ in ministrstva razlagajo, da ni vplačeval in da ni delal in da bo zato delal dlje. Obenem pa ti isti cinično pravijo, da uvajajo načelo »vsako delo šteje«, s katerim domnevno rešujejo prekarno zaposlene.
Nadalje vlada predlaga razpravo o možnosti znižanja starostne meje za upokojitev na račun skrbi za otroka. Razpravo o ukinitvi slednje, da bo jasno. Ugotavljajo, da skrb za otroka ne predstavlja razloga za zgodnejšo upokojitev. A namen sistema prav gotovo nikoli ni bil nagrajevanje žensk kot mater in vse do Šarčeve vlade tudi ni bilo tako. Ženske so bile upravičene do višjega odmernega odstotka, ker so ženske, ker opravljajo neplačano reproduktivno delo, ker se jim je z obnovo kapitalizma gmotni in socialni položaj poslabšal. Edina smiselna razprava bi torej bila, kako v sistem vrniti solidarnost do ženskega spola. A tudi to očitno ni vladna prioriteta.
“Prioriteta” št. 2: Usklajevanje ali indeksacija pokojnin
Vlada ugotavlja, da je namen usklajevanje pokojnin ohranjanje njihove vrednosti, a da hkrati to pomeni tudi obveznost državnega proračuna, zaradi česar bi bilo dobro o celotni zadevi ponovno premisliti. Vsakomur je jasno, da je prav pri »indeksaciji« možen največji »prihranek«. Usklajevanje trenutno poteka tako, da se upošteva 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov inflacije. Vlada predlaga, da se delež plač začne zmanjševati, kar pomeni, da bodo uskladitve pokojnin praviloma nižje, saj plače praviloma rastejo hitreje, na medletno inflacijo pa lahko vlada (na primer z znižanjem trošarin) tudi bolj aktivno vpliva.
Delež plač bi znižali na 20 odstotkov do leta 2033, nato pa bi leta 2035 socialni partnerji pogledali »objektivna merila vzdržnosti sistema«. Kar bi lahko brali kot prikrito željo po popolnem izbrisu rasti plač iz enačbe za indeksacijo, za katero pa naše vladajoče elite nimajo potrebnega političnega poguma. Ali povedano enostavneje, vlada s tem sporoča sedanjim in prihodnjim upokojencem, da jih ne vidi kot aktivni del populacije, zaradi česar tudi niso upravičeni do družbenega produkta iz naslova rasti plač: upokojenci so torej, po mnenju vlade, goli strošek.
Predlagani ukrep je neposredni napad na že tako nizek materialni standard upokojencev, tako obstoječih kot bodočih. A to je očitno prioriteta te vlade, ki pa je ni bilo zaznati pred volitvami. Takrat je – in prav je, da se tega spomnimo – Gibanje Svoboda v svoj programski dokument Vizija 2030 zapisalo: »Najnižja pokojnina mora biti zajamčena v višini vsaj deset odstotkov nad pragom revščine. Preučili bomo možnost uvedbe UTD za upokojence z najnižjimi pokojninami.« Od »vizije« do regresije.
“Prioriteta” št. 3: Sprememba referenčnega obdobja za izračun pokojnine
Kot omenjeno se referenčno obdobje podaljšuje že vse od 90. let naprej. Vlada seveda predlaga podaljšanje tega obdobja, in sicer s trenutnih 24 let na 40 let oziroma celotno delovno dobo, z izločitvijo najslabših petih let. Učinka ukrepa ne skrivajo (težko bi ga), samo podrobno je treba prebrati dokument, v katerem je jasno zapisano: »V splošnem daljše referenčno obdobje pomeni nižjo povprečno osnovo za odmero pokojnine …« To pa seveda pomeni nižje pokojnine, zato je težko razumeti, kako bodo že tako mizerne pokojnine postale »dostojne« s tem, da se jih zniža.
A vlada obljublja, da ni tako, saj komplementarno s tem ukrepom ponujajo dvig odstotkov za odmero pokojnine s 63,5 odstotka na 65,5 odstotka za polno dobo. Ukrepa sta torej povezana in eden, če poenostavimo, naj bi nevtraliziral drugega. A če je res tako, zakaj potem ukrep sploh predlagati? Odgovor je preprost. Zato, ker se bo s tem predvsem varčevalo na upokojencih – in predlagatelji se tega zavedajo. Ob tem se žal zastavlja še eno neprijetno vprašanje. Zakaj vlada že v samih izhodiščih predlaga tako nizek dvig odmernih odstotkov? Posameznik s pokojninsko osnovo 1300 evrov (približno 100 evrov več od najnižje možne pokojninske osnove za leto 2024) bi danes prejel 825,5 evra pokojnine, po predlogu vlade pa 851,5 evra. Slabih 25 evrov razlike, in to šele leta 2035! Realno pa bodo pokojnine seveda nižje, s tem pa tudi kupna moč upokojencev. Reforma je zastavljena tako, da ljudi sili delati dlje, če želijo dostojno pokojnino. A tudi to je očitno ena od prioritet.
“Prioriteta” št. 4: Invalidsko zavarovanje
Vlada ugotavlja, da od vseh upokojencev prav invalidski živijo najslabše. Stopnje tveganja revščine so pri tej populaciji najvišje. A predlogov, ki bi popravili gmotni položaj invalidskih upokojencev, v besedilu ne najdemo. Vlada predlaga spremembe sistema poklicne rehabilitacije, pa pisari o prilagajanju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja. Edino, kar lahko zasledimo, je predlog tako imenovanega enotnega izvedenskega organa, ki bi povezoval zavod za zaposlovanje, zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavod za zdravstveno zavarovanje. Ideja ni nič novega, niti na sebi slabega, se pa upravičeno lahko vprašamo, kakšni točno naj bi bili učinki uvedbe tovrstnega organa? Izvedencev, ki bi želeli delati v javnem sektorju, je vse manj in manj, odnosi in ocene komisij do delavcev pa so pogosto usmerjeni v golo vračanje na delo, ne glede na zdravstveno stanje delavca. Predlog enotnega izvedenskega organa obstoječih težav sistema ne naslavlja ter tako – in to v najboljšem primeru – združuje dve težavi v eno enotno težavo.
Ob tem ne pozabimo, da je prav ministrstvo za delo odločilo, da bodo centri za socialno delo opravljali vlogo vstopne točke za osebno asistenco, tako da se človek vpraša, v čem naj bi bil ta izvedenski organ enoten. Skrbi predvsem omenjanje poklicne rehabilitacije, ki ga zasledimo v tekstu. Eno je namreč zdravljenje človeka, drugo pa predpostavka, da se lahko človeka z dovolj zgodnjo obravnavo – v državi, kjer se na kak zdravniški pregled čaka po več mesecev ali celo let – enostavno vpreže nazaj v delovni proces. In to brez upoštevanja njegovega delovnega mesta, osebnih okoliščin in socialnega položaja.
“Prioriteta” št. 5 Dodatno zavarovanje
Da pri tej vladi obstajajo močni apetiti po aktivaciji tako imenovanega spečega kapitala oziroma prihrankov ljudi, je več kot jasno. Kapitalske elite si želijo, da bi upokojenci za svojo starost varčevali pri njih, oni pa bi ta sredstva plemenitili na kapitalskih trgih. Omenjajo se »naložbena politika življenjskega cikla« in domnevne pomanjkljivosti na tem področju. Dejstvo je, da vsaka krepitev drugega stebra pomeni erozijo prvega, ki vendarle še vedno vsebuje nekatere elemente solidarnosti. Podobno kot koncesije v zdravstvu drugi steber na področju pokojninskega zavarovanja pomeni rušenje temeljnega sistema. V izhodiščih sta najbolj skrb vzbujajoči trditvi o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o avtomatični vključitvi posameznikov v drugi steber in da bi bilo to smiselno urejati v posebnem zakonu. Avtomatična vključitev na dolgi rok pomeni erozijo prvega stebra, urejanje v posebnem zakonu pa da slutiti, da bi kapitalske elite, ki so po pravilu bolj povezane s tistimi, ki vodijo finančni resor, dobile lažji dostop do »urejanja« tega sistema.
Varčevanje za starost pomeni večjo bedo za večino ljudi. Na boljšem so večinoma izključno tisti, ki imajo že v času delovne aktivnosti nadpovprečne dohodke. V času finančne krize 2008–2009 so delavci v ZDA, ki so sami varčevali za pokojnine, izgubili v povprečju 40 odstotkov svojih naložb oziroma prihrankov. Za tiste, ki so bili blizu upokojitvi, je to seveda pomenilo katastrofo in revščino.
Reforma za koga?
Pod črto je jasno, da vlada sledi reformnemu programu, ki je v skladu s priporočili neoliberalno usmerjenih institucij, kot sta OECD in IMF, ter bo vodil tako v poslabšanje položaja delovnih ljudi kot gmotnega položaja upokojencev. Že tako slaba izhodišča bodo zdaj predmet usklajevanja med sindikati in kapitalom v okviru institucionaliziranega socialnega dialoga. Kaj tovrstni »dialog« prinaša delovnim ljudem in upokojencem, smo lahko videli v preteklosti. Če so sindikati še leta 1992 lahko organizirali splošno stavko z več kot 400.000 ljudmi, se je njihova moč občutno zmanjšala dve leti kasneje, ko je Drnovškova vlada vzpostavila tako imenovani socialni dialog v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Kot je v knjigi Iz socializma v periferni kapitalizem popisala Ana Podvršič, so konfrontacijo med delom in kapitalom zamenjali institucionalizirana pogajanja in dogovori, ki so legitimirali uvajanje neoliberalnih reform. Neokorporativistična socialnopartnerska drža sindikatov in zavezništvo s kapitalom pomenita, da sindikati soustvarjajo nov neoliberalni družbeni red.
Moč sindikatov zato predvidljivo usiha, sindikalna birokracija pa že dolgo ne zastopa več interesov delovnih ljudi, ampak sodeluje v kupčkanjih pri uvajanju reform, ki delavcem načeloma škodijo. Tudi v primeru prihajajoče reforme lahko pričakujemo stališče, ki bo zagovarjalo nekakšno izboljšanje delovnih pogojev za starejše delavce, čeprav je vsem jasno, da pogojev za izboljšanje delovnih pogojev (zakonodaja, podzakonski akti, inšpekcijski nadzor) ni in jih ne bo.
Kot ugotavljata Teresa Ghilarducci in Amanda Novello, sta pogajalska moč delavskega razreda in čas, ki ga ljudje preživijo v upokojitvi, povezana. Daljša delovna aktivnost pomeni večjo armado rezervne delovne sile, pomeni, da so na trgu delovne sile delavci, ki se jih lažje izkorišča, lažje podplača in tako dalje. Vse to seveda vpliva tudi na prihodke in pogajalsko moč preostalih delovnih ljudi. Podatki prav tako kažejo, da je daljša delovna aktivnost povezana z večjo revščino v starosti.
Ob tem je treba izpostaviti vsaj še to, da trenutno ni nikakršnih pritiskov in grožnje vzdržnosti pokojninske blagajne. Ob dvigu prispevnih stopenj bi bila ta lahko celo v plusu. Imamo skoraj polno zaposlenost, produktivnost na zaposlenega se dviguje. Varčevati v času, ko objektivno in niti ob predpostavkah mainstream ekonomije za to ni nikakršnega razloga, je povsem nelogično. Argumenti za varčevanje so resda utemeljeni na dolgoročnih projekcijah, a tudi slednje so, četudi temeljijo na dinamičnih mikrosimulacijskih modelih, bolj kot ne fikcija.
Vladna izhodišča vodijo v dodatno erozijo poslednjega sistema socialne varnosti v državi ter v dodatno fragmentacijo trga dela. Že tako slabo plačane delavke in delavce bo ta vlada dodatno oslabila z uvozom poceni tuje delovne sile in prisilo, da bodo ljudje delali dlje. S to reformo bo v Sloveniji zmanjkalo področij, ki jih je treba »reformirati«. Postali bomo prava polperiferna kolonija, z visoko stopnjo neenakosti, kjer se bodo nekateri zdravili pri dragih zasebnih zdravnikih, drugi pa bodo delali za mizerne plače, pozno v starost, v upanju na nizko pokojnino, ki je morda nikoli ne bodo dočakali.
