Ko sem 17. decembra po 30 letih spet gledala film Babica gre na jug, sem bila presenečena, da je film še vedno živ, dinamičen… Skratka gledljiv. Kako ste ga po 30 letih videli vi?

Predvsem so me motili mrtvi teki. Treba je bilo nekako zapolniti čas za celovečerni film. Namreč, ni bilo denarja, da bi posneli zgodbo tako, kot je bila zapisana v scenariju. Nekaterim delom smo se morali odpovedati in ta prazen prostor smo nekako morali zapolniti. Po projekciji filma mi je Peter Bratuša rekel, da sem naredil čudež z glasbo. Luknje, ki jih oba vidiva, pa še kdo, so zapolnjene z glasbo. To je bilo bolj ali manj vse, kar me je zmotilo. Film sem po premieri prvič spet videl v kinu in kino je fascinacija, samo v kinu je film res film.

Babica gre na jug velja za prvi slovenski film. Posnet je bil z japonskim denarjem. Danes bi bil to problem, ker na primer TV oziroma glavni direktor ni hotel sofinancirati Bičkovega filma po Horvatovem romanu, v znesku, ki ga je predlagala strokovna komisija, ker da je film v več kot polovici sofinanciran iz tujih sredstev. In torej ni slovenski film.

Peter Bratuša je dejal, da je to japonski film v slovenščini, prvi in edini. Zgodba pa je bila takale: Tokuma Japan Corporation, založniki in izdajatelji knjig, ne vem, ali sploh še obstajajo, so se odločili, verjetno tudi zaradi davčnih olajšav, da bodo producirali film. Na vse umetniške filmske šole po svetu so poslali razpis za scenarij za celovečerni film, nagrada pa je bila financiranje tega filma. Tudi jaz sem se prijavil na razpis in bil sem med šestimi zmagovalci s celega sveta.

Kdaj je bilo to?

Leta 1991. Februarja sem oddal scenarij, aprila je prišla novica o zmagi, podpisali smo pogodbo in… potem je bila vojna. Japonska Slovenije kot države takrat še ni priznala, bili smo neobstoječa država, naše banke niso mogle poslovati in mislili smo, da bo vse šlo k vragu. Šel sem na Mačkovo in se prijavil, da grem med vojake. Ker so pogledali moj vojaški karton – dvakrat so me odpustili iz vojske – so mi rekli, naj kar lepo počakam doma. Če bo nuja, me bodo že poklicali. Potem smo nekako prišli do tega, da film posnamemo. Denar so nakazali v Avstrijo, z Bratušo sva ga šla iskat, ga stlačila v žepe…

In vaju ni bilo strah, da bi se vama na meji kaj zgodilo?

O tem nisem niti razmišljal.

Bi vama denar lahko vzeli?

Pri tem projektu je bilo itak več sreče kot pameti.

Zanimivo se mi zdi, da ste za svoj prvi film izbrali žanr, ki v slovenskem filmu do takrat pravzaprav ni obstajal. Road movie. Žanr, ki je tukaj podcenjen, saj večina slovenskih filmov hoče globoko razmišljati o svetu. V avtoportretu Selfie psihiater Gorazd V. Mrevlje pravi, da ste borderline osebnost. Se pravi nekdo, ki ima vzpone in padce razpoloženja. To pomeni, da ste bili takrat na vrhu, sicer si ne predstavljam, da bi lahko posneli tako optimističen film, iz katerega vre joie de vivre.

Mrevlje pravi tudi, da obstajajo borderline strukturirani in borderline moteni. Prvi imajo vse zametke, da bi doživeli motnjo in bili destruktivni ter avtodestruktivni, lahko pa vse to (nad)kompenzirajo z zunanjimi potrditvami. Se pravi, da delam dobro, kar pomeni, da še ni tako grozno. Pri 17 letih sem odšel od doma in potreboval sem cel kup potrditev. Jonas v Selfieju pravi, da sem hodil okoli radia (Radio Študent, op. a.) in nisem vedel, kaj bi, da sem pa vedel, da nekaj bi. Potem sem imel bend Markus 5, ki je bil relativno uspešen. Veliko stvari, ki sem jih počel, je imelo neki feedbeck, torej sem nekaj počel prav. Sam sem končal srednjo šolo, naredil diferencialne izpite, šel na akademijo. Ob tem sem se sam preživljal, ni bilo preprosto, a so bile nagrade toliko slajše. In zmaga na razpisu je bila ena od njih.

Mama je odšla…

… ko sem bil star tri leta, začel sem živeti pri babici. V resnici je odšla v Ameriko, ko sem bil star pet let, vmes sva se videla morda trikrat.

Tudi babica ni bila ravno svetel lik v vašem življenju.

Ne, bila je čisti psiho.

Lik babice v filmu je ravno nasproten. Je taka, kot bi si jo vi želeli?

Babica v filmu je tip babice, ki je odštekan. David (Bojan Emeršič) naredi veliko napak, a mu vsakič oprosti. Tudi David reče, da nikoli ni imel take babice, kot je ona, in doda, da tudi mame ni imel nikoli. Ženski liki so očitno manjkali v mojem življenju.

Če preletite življenjepise režiserjev, vidite, da so vsi vsaj nenavadni. Z nenavadnimi zgodbami, ki so jih peljale v to, da jih bodo enkrat morali povedati. Tako kot ste jih vi. To je na neki način zdravilo. Nekateri hodijo k psihiatru, drugi pa delajo filme.

No, temu se reče nadkompenzorni mehanizmi.

Je režiranje filmov tudi režiranje svojih osebnih izkušenj? Težko si predstavljam film o nesrečnem otroštvu, ki ga posname nekdo, ki tega ni doživel. Obenem ti ta izkušnja pomaga najti dobre like, dobro zrežirati zgodbo. Sicer ponavljaš izkušnje drugih in je vse déjà vu.

Drug princip je empatija, tako razumeš zgodbe drugih ljudi in jih potem lahko tudi interpretiraš. Vživiš se na primer v sogovornika ali v knjigo. Na tak način tudi srečneži lahko posnamejo film o nesrečnih zgodbah iz otroštva. Ena mojih najljubših knjig je Sto let samote. Ko sem bral avtobiografijo avtorja Marqueza, sem videl, da je bilo vse res. Kljub romantičnemu realizmu v knjigi. Osnovne like, v katere se je vživel, je samo prestavil v stilizirano okolje. To je knjiga o ljudeh, ki so šli na konec sveta in se ustavili na pol poti. Velikokrat sem se poskušal vživeti v like iz knjig in jih oživeti na filmu. Še kar neuspešno, zaradi pomanjkanja sredstev, tudi v filmu Vampir z Gorjancev, narejenem po knjigi Mateta Dolenca. Mate Dolenc sicer pravi, da je preslikava tistega, kar je imel v mislih, ko je pisal knjigo, vrhunska in da film pogleda, ko je depresiven. Zame pa je to nedokončan projekt. Ko bi moral film že v produkcijo, se je Igor Prodnik na Filmskem centru odločil, da tisto leto ne bodo financirali nobenega filma, televizija pa mi je ponudila polovico sredstev. Vprašali so me, ali bi film vseeno posnel. Seveda sem rekel ja, ker bi bil to po osmih letih moj novi film. Nastal je polizdelek. Zmanjkalo je denarja za glasbo, ki smo jo vzeli iz knjižnic, in tako naprej. A ta polizdelek vseeno govori zgodbo, ki je v romanu abstraktna, v filmu pa vizualizirana. Film pove tisto, kar je hotel povedati avtor romana.

Kaj za režiserja pomeni, če osem let ne posname filma?

Moje najdaljše obdobje je bilo trinajst let. To pomeni, da voziš taksi, na primer.

Taksist ste postali leta 2017. Dejanje obupa, demonstracija ali nov poklic?

Kar nekaj razlogov je bilo za to. Ločitev, moral sem na sodišče, da bi ohranil stik z otrokom, ostal sem brez stanovanja, v katerega sem vložil ves denar od reklam in nadaljevank, a ga je oče prodal. Dve leti sem vozil taksi in si tako nabiral delovno dobo. Zadnjič sem dobil izračun, da bo moja pokojnina 276 evrov, ker nimam dovolj delovne dobe. Ni ravno perspektivno. Zaradi dolgov nisem mogel plačevati prispevkov v pokojninski sklad. No, zdaj imam status samostojnega delavca v kulturi.

Kakšna izkušnja je biti taksist?

Grozna. Nič romantičnega ni v tem poklicu. Nisem ravno človek, ki bi si želel ljudi spuščati v svoj intimen prostor, posebej ne zjutraj s preveč parfuma in zvečer s preveč alkohola. Pa nimam nič proti alkoholikom in tudi parfumu ne, samo ne tako blizu mene. Dvanajsturni delovnik, pol ure iz Višnje Gore v Ljubljano in pol ure nazaj, pol ure za pranje avtomobila in pol ure za oddajo denarja. Skupaj štirinajst ur. In tebe ni. Kot individuum ne obstajaš več. Verjetno moraš biti za to, da voziš taksi, drugačen človek. Sem pa delal že vse sorte v življenju, v skladiščih, bil sem črpalkar, natakar. Samo od filma ne moreš živeti.

Boste kdaj posneli film o tem obdobju taksista?

Morda moram najprej pozabiti, kako sem se počutil kot taksist. Enkrat se je v avto usedlo pet Romov. Ker jih je bilo preveč, jih nisem hotel peljati, niti takrat, ko je eden od njih potegnil nož. Izstopili so in brcali v avto. Pritisnil sem na gumb, ki je v taksiju zato, da lahko v takih primerih pokličeš pomoč. Glas na drugi strani mi je rekel, naj grem pogledat, kaj je z avtom, jaz ga očitno nisem zanimal.

Kaj se zgodi z režiserjem, ki dolgo ne snema? Kaj je z njegovo obrtno sposobnostjo? Popravite me, če se motim, a mislim, da mora vsak režiser najprej obvladati svojo obrt. Obvladaš pa jo tako, da delaš. V osmih ali trinajstih letih se način dela tudi tehnično spremeni.

Saj sem vmes delal. Režiral sem Našo malo kliniko, reklame za Mobitel, po Vampirju pa trinajst let nisem režiral filma. Delal sem sicer neko nadaljevanko, kjer je producent filma najprej pobral polovico denarja in vztrajal, da delamo s polovico denarja. Potem pa spet nič.

Ko že govorite o reklamah – zanimivo se mi zdi, da je večini režiserjev, ki so snemali reklame, kar malo nerodno. Češ, delali smo samo za denar. Veliko znanih in uspešnih režiserjev – Altman, Ridley Scott, Roy Andersson – je najprej delalo reklame, potem pa so prišli k filmu. Z reklamami so se naučili obrti.

Sam sem imel veliko srečo, da sem lahko delal spote za Mobitel, ki so bili pravzaprav art. Sem pa delal tudi industrijske reklame in mi zaradi tega sicer ni nerodno, vendar je res, da ne delaš z užitkom. Predvsem pa je pri delu z oglaševalci problem v tem, da mislijo, da vse vedo. Vztrajajo pri tem, kako nekaj mora biti, in ko ni v redu, smo mi krivi. Ko smo delali za Mobitel, smo vsi uživali. Vedeli smo, kdo kaj zna in kaj mora delati. Na koncu je bilo to kolektivno delo, vsak je prispeval najboljše, kar je znal.

Vsi, ki ste delali Babico, ste bili začetniki. Režiser, snemalec, scenografka, kostumografka, producenti, vi ste prvič delali filmsko glasbo. Veje pa iz filma vaša strast do tistega, kar počnete.

Tudi igralca, Bojan Emeršič in Nataša Matjašec, sta bila prvič v filmu. To je bila res neverjetna izkušnja, ki se ni nikoli več ponovila.

Po Babici ste posneli Gypsy Eyes. Film sem sicer videla, a se ga zelo slabo spomnim. Dobili ste ponudbo, tudi dovolj denarja, sodelovala je zvezdniška ekipa… Je bila to zanka, v katero se ujamejo režiserji, ki posnamejo dober prvi film, drugi pa ga ne dosega? Tako kot recimo Robert Rodriguez, ki je najprej posnel film za 7000 dolarjev, postal zvezda v Hollywoodu, dobil denar za nov film, ki pa, po mojem mnenju, ni nič posebnega. Vem, primerjava morda ni najbolj ustrezna.

No, v mojem primeru ni bilo čisto tako. Bilo je sicer več denarja kot pri Babici, a za film, kakršen naj bi bil, še vedno premalo. Vse se je dogajalo v čudnem spletu okoliščin. Kako je prišlo do filma? Producent, ki je sicer delal na Hrvaškem, kjer je bila vojna in so bile zavarovalne premije visoke, je povsem slučajno videl Babico in bil presenečen nad proračunom za film. Odločil se je, da bodo produkcijo nadaljevali v Sloveniji. V branje sem dobil 11 scenarijev, ki so bili vsi zanič. Vztrajali so, da posnamemo Gypsy Eyes. Njihov princip dela je tak, da je producent bog, ti pa si pri njem v službi, nisi več ustvarjalec. In nastal je pač tak film, kot je. Izdan je bil leta 1993, eno leto po Babici. Naslednje leto sem na ministrstvu za kulturo kandidiral s scenarijem za nadaljevanje filma Babica gre na jug. Član komisije mi je sicer povedal, da je bil moj scenarij najboljši, a rekel je tudi: 'Kdo pa misliš, da si, da boš vsako leto posnel film?' Potem je prišla še ta nesrečna klofuta ministru.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Producenti filma Gypsy Eyes so nameravali dati film samo na video, ne pa tudi v kino. Odločil sem se, da bom odkupil pravice za predvajanje filma. Plačati sem moral tudi izdelavo kopij. Dogovor z ministrstvom je bil tak, da prinesem film in mi oni vrnejo denar. Vzel sem posojilo, prinesel sem film, toda minister se je odločil, da ne bodo plačali. Film je šel v distribucijo in po enem tednu je prišlo z ministrstva pismo, da filma ne smemo predvajati, ker niso urejene materialne pravice. Film so umaknili, kljub lepemu številu gledalcev, in ostal sem sam s kreditom. Pa še na svoje ime sem ga vzel. Del kredita sem sicer vrnil, del je bil zavarovan v Zavarovalnici Triglav. Prvoten dolg 8000 nemških mark je narasel na 56.000 evrov. Plačujem ga še danes.

In kje v zgodbi minister dobi klofuto?

Ministru sem pisal pisma, a on me je ignoriral. Potem sem naredil to gesto – nisem ga na gobec, ampak je bila to taka viteška klofuta. Diplomacijo sem nadaljeval z drugimi sredstvo, a to vojno sem izgubil. On je šel za direktorja novogoriškega gledališča, jaz pa sem stradal.

Bi danes naredili isto?

Ne. Bil pa bi vesel, če bi to storil kdo drug.

Namesto vas?

Namesto nas vseh.

V tridesetih letih samostojne države jo je film odnesel najslabše. Zapleta se pri zakonih, pri načinih, kako financirati filme, pri tem, kdo odloča o tem, kdo bo dobil sredstva za film. Odvisno od politične opcije, ki vodi ministrstvo za kulturo in tudi televizijo. Zakaj film?

Zdaj je situacija taka, da je v kulturi vse problem, ne samo film. Načeloma pa je tako, da je veliko režiserjev in malo denarja. Dva milijona evrov za 100 režiserjev.

Toliko vas je?

Ja. Leta 2017 je bila sprejeta odločitev, da se bodo sredstva za film povečevala do devetih milijonov. Nismo jih še videli. Kljub študijam, ki so pokazale, da je produkcija filma tudi ekonomska dejavnost, ne samo umetniška. Toliko in toliko ljudi ima delo, toliko in toliko denarja se vrne v proračun, a se stvari ne premaknejo.

Ste bili med tistimi, ki so v Komuni lani protestirali, ker ministrstvo v prejšnjem letu ni pravočasno izplačalo dogovorjenih in realiziranih pogodbenih obveznosti?

Bil sem tam, a smo govorili sami sebi, to, kar smo že vedeli. Moj film Dedek gre na jug je bil posebej prizadet. Morali bi ga posneti, ker pa z ministrstva ni bilo denarja, je producent vzel kredit in zanj zastavil svojo hišo. Mislil je, da se bodo stvari sčasoma uredile, in začeli smo snemati. Snemanje smo prekinili, ker smo se zaleteli v zid. Hiša je bila vredna toliko in toliko, toliko smo dobili kredita, stvari pa se niso uredile. Naslednji del denarja je ministrstvo izplačalo na zadnji dan lanskega leta. Mi pa smo imeli še več problemov, ker je bila razglašena epidemija in uveden lockdown. Vmes je ena od igralk zanosila – v prizoru zvečer se ji še nič ne vidi, naslednji dan pa ima že tri mesece starega otroka.

Je kakšna povezava med filmoma Babica gre na jug in Dedek gre na jug?

Ne, v Dedku gresta dva starčka na jug in tako je nastal naslov.

V kateri fazi je film?

Montiram ga.

Že?

Že? Moral bi biti že v kinu. Zdaj z Milkom Lazarjem delava še glasbo in v filmu se ponovi komad iz Babice,If you’ll be back, kot Borisova (Boris Cavazza, op. a.) tema. V Babici je bila Davidova. Poje jo Nuška Drašček.

Vsak režiser ima svoj podpis. Hitchcock se je v svojih filmih pojavil v kakšnem prizoru, na železniški postaji, na primer. Kakšen je vaš podpis?

Vsi moji filmi govorijo o pravi ljubezni ali iskrenem prijateljstvu, ali pa o pomanjkanju le-tega. To je leitmotiv mojih filmov. Najbrž bi moral delati film vsako leto, da bi lahko izoblikoval svoj podpis. Tako pa je vsak nov film nov test.

Je ta situacija v zvezi s slovenskim filmom sploh rešljiva? Pri produkciji filma sodeluje veliko ljudi: režiserji, snemalci, igralci, scenografi… In nobenega zagotovila ni, da bo naslednje leto za film več denarja.

No, jaz kar nekaj ljudem odžiram kruh, ker sam montiram filme in napišem glasbo. Ustvarjalci, ki bi delali pri filmu, se porazgubijo po reklamah. K sreči tujci delajo ogromno reklam v Sloveniji. Za eno reklamo predvsem tehnični del ekipe dobi toliko denarja kot za film.

Ko gledam filme o tem, kako so snemali kakšen film, se mi zdi to početje en velik dolgčas. Petnajstkrat ali tridesetkrat isti prizor. Za umret. Veliko potrpežljivosti zahteva film od vsakega, ki sodeluje.

Tako je. In če prizorov ne ponavljaš, dokler nisi zadovoljen, trpiš v montaži.

Štiri otroke imate, eno ženo, tri mame, neštetokrat ste se selili, tudi zaljubili ste se velikokrat. Vaše življenje je ena sama dinamika.

Selil sem se res velikokrat, ne samo v Ljubljani. Nekaj časa sem bil v Los Angelesu, potem v Torontu. Ljubezni niti ni bilo tako veliko. Ja, dinamike pa je veliko. No, zdaj že od leta 2008 živim v Višnji Gori. To je moje najdaljše obdobje na enem mestu.

Zakaj ravno tam?

V nekem trenutku je vse okoli mene razpadlo, hotel sem se izolirati. Potem se je ta izolacija kar nadaljevala in četudi bi hotel, nisem mogel več nazaj. Včasih sem imel koze, kure, zajce, race, zdaj živim sam, še pes mi je umrl. Maček divjak pa me pride pogledat dvakrat na mesec.

Razmišljate o tem, da bi se vrnili v Ljubljano?

Želel bi si priti s hriba, da bi delal filme. Zdaj ga mogoče spet bom. Napisal sem scenarij za otroški film in od RTV že imam del sredstev, zadnjič sem ga zagovarjal tudi na Filmskem centru. Odločitev bo znana februarja.

Ste kdaj pomislili na to, da bi posneli remake Babice? In tako popravili napake, ki jih vidite zdaj?

Joj, ne vem, ali bi našel novo Majolko (Majolka Šuklje, ki igra babico, op. a.), to je skoraj nemogoče.

Kaj pa drugi igralci?

Meni se zdijo neponovljivi. Ampak zanimivo, enkrat so že hoteli narediti gledališko predstavo po filmu. Bila je tudi ideja o muzikalu, čeprav se tisti, ki mi je to predlagal, že dolgo ni oglasil, tako da ne vem, kaj bo. Remake bi bil boljši v kakšni drugi obliki, ne v filmu.

Film je film v kinu, pravite. Kaj pa gledamo na televiziji, ko gledamo filme?

Predvsem zgodbo, v kinu nekako vzdrži tudi mrtvi tek.

Na kaj mislite, ko pridete iz kina in rečete, da je bil to res dober film? S čim vas film prepriča? Ali kot režiser, igralec, občasno tudi kamerman lahko gledate filme samo kot gledalec?

Film je najboljši takrat, ko ga neham gledati v povezavi s čimerkoli, kar je sestavni del ustvarjanja filma. Ko me zapelje do te mere, da pozabim, da sem ustvarjalec. Da padem noter… Da uživam.

V čem pravzaprav uživate? Nedavno sem gledala Prizore iz zakonskega življenja, remake Bergmanovega filma. Ni bolj dolgočasne teme, kot je ta, da se zakonca razideta, potem pa se spet srečata in si pripovedujeta o tem, kaj se jima je zgodilo. Ampak serija je izvrstna. Dobri dialogi, izvrstna režija, skratka, vse štima.

Ja, to je dobra serija. To je tako kot pripovedovanje zgodb. Isti vic ti lahko povesta dva različna človeka. Razlika med njima je v načinu, kako ga pripovedujeta. In četudi si vic slišal že drugič, te bo vedno znova navdušil. Ker je bil dobro povedan.

Kateri film vas je navdušil nazadnje?

Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić in Inventura Darka Sinka, kjer se nič ne zgodi, a glavni igralec, Radoš Bolčina, tako dobro prenaša ta nič.

Kaj pa tuji filmi?

Srbski film Kelti.

Gledate veliko filmov?

Če ne gledam nadaljevank, pogledam vsaj enega na dan. Žal ne v kinu.

Če bi imeli možnost, bi imeli svojo kinodvorano?

Itak. Čeprav imeti svojo kinodvorano ni isto kot iti v kino. Bistvo kina je kolektivna zavest. To je lepota kina, da se povežeš z ostalimi gledalci v dvorani.