Za nas je to del življenja. Pot, ki jo moramo prehoditi do odraslosti, poteka po slednjem vrstnem redu: vrtec, osnovna šola, srednja šola, vojska, potovanje, študij. In ker na enak način odraščamo vsi, se nam zdi to povsem samoumevno. Šele ko sem bila v Sloveniji na dijaški izmenjavi, sem ugotovila, da je življenje lahko tudi drugačno. Ko v Izraelu končujemo gimnazijo, sploh ne razmišljamo o študiju in o prihodnosti, to so skrbi za po koncu vojaškega roka. Ampak tako kot se vi odpravite na fakulteto, se tudi mi, le kasneje. Predvsem pa je služenje vojaškega roka nekaj, na kar naj bi bili ponosni. Za nas je to zrelostni izpit. Podobno kot pri vas matura. Tako so nas učili. Imam tri brate, ki so že zdavnaj odslužili vojaški rok, jaz sem najmlajša v družini. Starši so mi kar naprej ponavljali: »Ko boš ti dopolnila 18 let, ne bo več potrebno služenje vojaškega roka.« Motili so se.

Tako je. Nekateri si celo želijo hitro oditi v vojsko in celo vedo, kaj želijo v vojski početi. Poudariti pa moram, da služenje vojaškega roka ne pomeni, da se vsi učimo uporabe orožja. Taki so le redki, predvsem pa je to prihranjeno za tiste, ki si kasneje želijo ostati in delati v vojski. Jaz recimo sem bila medicinska sestra na terenu. Pogosto sem pomagala pri raznih nezgodah, na urgenci, na vojaških oporiščih in drugod. Moja dobra prijateljica je urejala birokracijo v pisarni.

Na žalost se res navadiš. Seveda z vedenjem, da se lahko že v naslednjem trenutku pošteno zalomi. Vendar v to nekako ne verjameš. Ko takšno stanje postane del vsakdana, ga niti ne opaziš več. Te stalne spopade smo imenovali male vojne. Do teh je ponavadi prišlo vsako leto spomladi, kot vsako leto pride poletje. Nič novega. Čeprav bi rekla, da so se v zadnjem desetletju vendarle začele spremembe v zavesti ljudi. Predvsem mladi smo se začeli spraševati, zakaj so vsakoletne male vojne del našega vsakdana, zakaj ne živimo v popolnem miru. Začeli smo iskati rešitve in iz tega so se rodili protesti.

To je povsem odvisno od kraja, v katerem živiš. Mesto, v katerem sem odraščala, je levo usmerjeno in vsi menimo podobno. Območja, kjer prebivajo ortodoksni judje, pa seveda podpirajo vojno, saj želijo imeti povsem zase svoje sveto ozemlje Izrael. Vse je odvisno od tega, v kakšnem okolju si odraščal.

Kot sem omenila, smo se na male vojne že navadili, zato napadu sprva sploh nisem posvečala večje pozornosti. Šele ko sem začela prebirati novice, sem dojela, da je tokratna situacija bistveno hujša, kot smo bili vajeni. Potrebovali smo nekaj dni, da smo doumeli, kaj se v resnici dogaja. Sledil je odziv Izraela, kakršnega pa osebno nikakor ne podpiram že od samega začetka. Na žalost živim v bližini letalskega vojaškega oporišča. Vsak dan sem poslušala bombnike, ki so vzletali in pristajali. Nenehno so preletavali moj dom. Grozljiv občutek. In takrat sem se začela zavedati, da sledi nekaj večjega kot običajen odziv Izraela na napad Hamasa. Vsekakor pa moram ob tem obsoditi dejanje Hamasa. To je bilo teroristično dejanje, ki ga ne podpiram, kot seveda tudi ne podpiram kasnejših dejanj moje države.

Izrael se je odzval s silo, ki je povsem nečloveška. Nenadoma je bilo 100 smrtnih žrtev, potem 200, 300 in tako dalje. Izraelci so bili v šoku in nemudoma se je začel upor proti vladajočim, ki pa se na prebivalce sploh niso ozrli. Mlajše generacije imamo prijatelje v Palestini, vseeno nam je, kje so meje. In sedaj je moja država, moj dom, napadel moje prijatelje. Arabci živijo z Izraelci in obratno. Sobivamo, vlada pa je tista, ki nam to preprečuje.

Ker je denar dobrina, ki jo ima Benjamin Netanjahu najraje.

Začeli smo iskati načine, kako pomagati ljudem, ujetim v ognju vojne. Zbirali smo hrano, obleke, iskali poti reševanja in predvsem protestirali. Protesti v Izraelu so bili ob začetku množični. Ampak kot sem omenila, nas vlada v tem pogledu v celoti ignorira. Kot da ne obstajamo.

Absolutno! Te vojne si nihče, ampak res nihče od Izraelcev ne želi. Moji sorodniki, moji predhodniki, so iz dneva v dan čakali, da bodo zaživeli v miru in sožitju. Nikogar ne motijo Palestinci in Arabci, razen vlade. In zadnjih nekaj let nam je šlo bolje. Očitno bodo sanje o miru ostale le sanje. Želim si, da bi se nekega jutra zbudila in bi bilo popolnoma vsakdanje, da na območju Izraela lahko živijo tako judje kot Palestinci, A​rabci, kristjani in drugi. Želim si, pa naj se sliši še tako osladno, da bi se zbudila brez skrbi in predvsem brez strahu.

Popolnoma nič! Nikoli ne pokažejo posnetkov iz Gaze, nikoli ne pokažejo pravih številk smrtnih žrtev … Šele ko se opremo na medije iz tujine, dobimo pravo sliko vojne. Med potovanjem po svetu prebiram izključno tuje medije, saj le v njih izvem, kakšno je resnično stanje. In informacije iz tujine so bistveno drugačne od tistih, ki jih prikazujejo izraelski mediji. Žal v tujih medijih marsikdaj zapazim tudi, da se vse Izraelce peha v isti koš. In to je krivično. Kajti vsi Izraelci nismo Benjamin Netanjahu. Še več! Večina Izraelcev ni Netanjahu.

Jaz nikoli! In še marsikdo ni volil Netanjahuja. Problem je v tem, da ima njegova stranka podporo ortodoksnih judov, ki predstavljajo velik del Izraela. V žargonu jim pravimo pingvini, ker so zaviti v črnino in ves čas zgolj poslušno capljajo drug za drugim, okolice pa ne vidijo. Ti so volilci Netanjahuja. Če on ne zmaga, ortodoksni judje naredijo toliko problemov, da vlada ne more sestaviti niti koalicije, in spet zavlada Netanjahu. Oni imajo seveda potem koristi, recimo neplačevanje davka, nesluženje vojaškega roka in še bi lahko naštevala.

Res, fantastičen preobrat se je zgodil! To je seveda nekaj, česar si ne želijo, ker ni v skladu z njihovim verskim prepričanjem. Netanjahu je s tem izgubil ogromno podpore. In upam, da to zamaje vlado. Res upam!

Če je bil začetek vojne šok številka ena, je kmalu sledil šok številka dve. Večina mladih nas je kmalu po začetku vojne prejela vpoklice v vojsko oziroma prošnjo, da se pridružimo boju. Na misel mi ni prišlo, da bi se odzvala. V tistem trenutku to še ni bil uradni vpoklic, ampak prošnja. Kar pomeni, da se na prošnjo nisem bila primorana odzvati. A po prošnji ponavadi sledi vpoklic. Če se nanj ne odzoveš, te zaprejo. Sicer sem že pred začetkom vojne načrtovala dolgo potovanje, ki pa sem ga morala odpovedati zaradi začetka napadov. Po prošnji za pridružitev vojski sem se odločila, da se definitivno in čim prej odpravim v tujino. Malo z željo po potovanju, predvsem pa z željo, da se izognem vpoklicu v vojsko. Kajti če si v tujini, je vpoklic neveljaven. Na nek način sem prebegnila, kajti za orožje ne želim nikoli več prijeti.

Skoraj vsi gremo potovat po svetu, ko zaključimo vojaški rok. Mislim, da je to nekakšen odmor od življenja. Končaš srednjo šolo, odslužiš vojaški rok in enostavno ne zmoreš razmišljati, kaj boš študiral in kakšno prihodnost si boš zgradil. Potrebuješ čas, da se na novo očlovečiš. Najbrž zato odpotujemo, si vzamemo čas za razmislek in odločitev, kako naprej. Vsaj jaz sem tako čutila. Seveda tega ne naredijo vsi, nekateri (čeprav redki) takoj nadaljujejo študij, spet drugi ostanejo v vojski. Jaz sodim med tiste, ki so potrebovali ta odklop.

Mlajše generacije imamo prijatelje v Palestini, vseeno nam je, kje so meje. In sedaj je moj država, moj dom, napadel moje prijatelje. ​Fotografija: Tomaž Skale

Strašansko težko. Predvsem me je jezilo, da moram oditi. Dve leti in osem mesecev svojega življenja sem dala svoji državi. Kaj vse dosežete mladi v Sloveniji v tem času. Diplomirate, začnete življenje. Izrael pa se odloči, da dve leti in osem mesecev ni dovolj. Od mene želijo, da grem znova v vojsko. Ne! Ne grem! Če ne bi bilo v meni te jeze, se morda na tako dolgo potovanje ne bi odpravila. Priznam pa, da se včasih zaradi tega počutim kot izdajalka, kot da sem zapustila državo zaradi strahu. V resnici sem jo iz upora.

Res je, ampak vseeno je težko. In nič lažje mi ne bo.

Seveda! To je moj dom. Tam sem se rodila, odraščala, tam imam vse. Svet je lep in kjer koli lahko začnem novo življenje, ampak Izrael je moj dom. In zanj se bom borila. Borila se bom za to, da bo tam nekoč mir in bomo vsi skupaj sobivali. Utopična želja, ki me žene naprej.

Takrat je Irit preverila obvestilo na telefonu. CNN je objavil novico in posnetek govora Benjamina Netanjahuja v ameriškem kongresu. Njegov govor so pospremili s stoječimi ovacijami. Novica jo je pretresla do solz in spraševala se je, kako je mogoče, da ga svet podpira. Bila je tako pretresena, da intervjuja ni mogla nadaljevati. Naslednji dan je letela v Izrael, saj družine ni videla že sedem mesecev. Znova sva se slišala deset dni kasneje, po videopovezavi.

Ko sem odšla, sem si rekla, da ko pridem nazaj, ne bo več vojne. Motila sem se. Stanje je depresivno, temačno in tiho. Strašljivo tiho. Protesti niso več množični, vojska je povsod. To ni več isti Izrael kot pred vojno. Zdi se mi, da se je v ljudi zavlekel strah in nekakšen brezup. Nedavno sem se v Tel Avivu (glavno mesto Izraela, op. a.) udeležila protesta proti vladi in proti napadom na Gazo. Pričakovanja so bila velika, saj naj bi bil po napovedih to eden največjih protestov doslej. Veselila sem se, da se ga bom udeležila. Upala sem, da bo njegov odmev dobil širšo sliko povsod po svetu. Sledilo je veliko razočaranje. Bilo nas je le nekaj tisoč. Še huje! Niti vojska nas ni varovala, ker smo bili tako nepomembni. In vse to vpliva na ljudi. Ampak če se nehamo upirati Netanjahuju, je enako, kot da podpiramo napade in se strinjamo s pobijanji.

Zagotovo. Nekateri pravijo, da se bojijo, da s protesti le še podžigajo delovanje vlade. Vse več je napadov na Izrael, ne mine dan, ko se ne bi skrivali v zakloniščih. To pa dodatno prestraši ljudi in jih prepriča, da raje ostanejo doma. Vojno stanje je začelo negativno vplivati na ljudi.

Vse skupaj je navadna farsa. Vlada je zakon sprejela, potem pa so odšli na poletne parlamentarne počitnice. Si predstavljate to blaznost?! Sredi vojne smo, vlada pa počitnikuje. Katastrofa! Posledično tudi zakon še ni v izvedbi. Kaj se bo zgodilo, bo jasno šele septembra.

Domov sem prišla bolj kot ne na obisk, da objamem družino, ki sem jo zelo pogrešala. Uradnega vpoklica v vojsko na srečo še nisem prejela, pa vendar si ne želim ostati tu. Ne morem spremljati, kaj vse počne moja vlada, in ob tem skoraj ničesar ne morem storiti. Zato sem se odločila, da se sedaj odpravim na potovanje po Indiji. In v tem času nameravam načrtovati svojo nadaljnjo življenjsko pot. Želim si študirati pravo. Kot kaže, ne bo šlo drugače, kot da vpišem študij v tujini. Trenutno Izraelu grozi napad Libanona. Če se ta zgodi, bo Izrael zaprl zračni prostor in znova ne bom mogla oditi. Upam, da do tega ne pride.

Iskreno, ne vem. Potem bom doma, v Izraelu, dala vse od sebe, da se borim proti vojni.

Ljudje. Skupnost, ki ne podpira vojne. Misel na to, da vlada ni nedotakljiva in neskončna. Ko sem bila v tujini, se je v Izraelu ustanovilo novo gibanje mladih. Ti se nikakor ne predajo in iščejo načine, kako preprečiti vojno, kako doseči mir. Seveda je vse odvisno od ljudi na višjih pozicijah, ampak če se bomo upirali dovolj močno, nas bodo morda slišali. Vse to mi daje upanje. Predvsem pa mi upanje vliva to, da sem mlada, da je pred mano še vse življenje in da ga moram začeti živeti. Nikakor ne sprejmem, da bi me politika prisilila v to, da bi živela v strahu in da ne bi mogla živeti polno ter v miru.

Dan po najinem videopogovoru je vodja libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah Hasan Nasrala napovedal silovit in učinkovit odgovor na izraelske napade. Izrael je zaprl zračni prostor. Irit Karmel ni mogla zapustiti Izraela.