Vzmetnice Dormeo dela v Italiji in jih prodaja Italijanom na Berlusconijevi televiziji. S televizijsko prodajo je zasedel vso Vzhodno Evropo in zdaj prodira okoli ekvatorja. Bil je mladinski funkcionar v Jugoslaviji, sodeloval pri ustanovitvi Mikrohita in potem ustanovil lastno podjetje, s katerim je "lažje prodajal Japoncem kot na domačem trgu, kjer so bila pravila igre preveč zapletena".

Na prvi slovenski zasebni televiziji je začel v prvi polovici devetdesetih let prodajati kos plastike pod imenom kozmodisk. Bilo je videti smešno, vendar je z ortopedskim pripomočkom razburil fantazijo od Ljubljane do Varšave.

"Že leta 1997 smo bili na Slovaškem, od tam smo šli na Poljsko. Začeli smo v predelu, ki je bil hujši od Brooklyna. Imenoval se je Praga in je bil sinonim za kriminal. Sodelavci so se križali, ko sem rekel, da bomo tam odprli podjetje. Pot je bila makadamska. Pred poslopjem je bila luža, velika kot bajer. Bane Brkljač ni hotel stopiti niti iz avtomobila. Ampak to je bila edina možnost in začeli smo prav tam."

Od tam je nekako prišel na Japonsko, kamor prodaja ležišča. "Naš uvoznik je korporacija s 120 milijardami letnega prometa."

V dvajsetih letih ni bil vmešan v noben škandal in se ni pogosto pojavljal v javnosti. V redkih nastopih nikoli ne tarna, za razvoj podjetja ni uporabil države ali političnih strank. Zdel se je idealen sogovornik za vprašanja o svetovnem finančnem zlomu, gospodarski krizi in skorajšnjem koncu našega sveta.

Navajeni smo podobe, da je v Sloveniji in Vzhodni Evropi mogoče poslovati samo v partnerstvu s političnimi tabori.

Takšna so pravila v Sloveniji.

Tranzicija je bila privatizacija skupne lastnine. Vi države niste potrebovali?

Nikogar. Zaradi tega sem imel nekaj težav. Če nikogar ne potrebuješ, tudi nikomur nisi koristen in ti politiki to štejejo v slabo. Neodvisna uspešnost je v Sloveniji razumljena kot nevarna.

Raje ste naredili globalno podjetje in šli na vzhod?

Najprej, v devetdesetih letih, na vzhod. Potem na zahod in zdaj po vsem svetu. Da.

Kaj je bilo tako privlačnega v Vzhodni Evropi v devetdesetih letih?

Vsepovsod je vse raslo, se razvijalo in cvetelo. Kljub nevarnostim in specifičnim pravilom poslovanja se je zdelo, da vsi skupaj neizogibno napredujemo. Na delu je bila iluzija, da bo samo od sebe šlo vedno samo na bolje. Da ne more iti na slabše. Iluzija je veljala do razsula balona internetnih podjetji leta 2000, ko so se mi pokazali prvi resni signali, da lahko gredo stvari tudi drugače.

Kdaj se vam je zazdelo, da se zlati časi končujejo?

Takrat. Leta 1999 sta k meni prišli velika ameriška in evropska investicijska banka, ki sta hoteli investirati v Studio Moderna. Ponujali sta ogromne investicije v internet. Jaz sem jim razlagal, da v Vzhodni Evropi še ni trga za internet. Bil sem konservativen. Kar sem zaslužil, sem investiral in morda vzel še malo posojila. Ni se mi zdelo smiselno vzeti ogromno denarja, kupiti nekaj podjetij, jih konsolidirati in prodati. Sam sebi sem se zdel nesofisticiran podjetnik, ki morda ne razume, kako stvari potekajo.

"Sandi, ti boš kupil tole pa tole pa tole. Mi ti bomo dali denar, zraven pa kupi še to in to podjetje," so mi ponujali.

Bil sem zadržan.

"Zakaj bi pa to kupoval, saj sploh ne gre v kontekst tega, kar delamo?"

"To sodi v bodoči kontekst," so me prepričevali. Šlo je za velik denar. "Mediji, internet in maloprodaja gredo sijajno skupaj. Zamenjal boš slike na stenah in stvar bo takoj videti boljša. Ti se boš usedel noter in v trenutku bo več vredno. Mi pa že vemo, kdo so potencialni kupci."

Zapakiraš, prepakiraš, prodaš. Skoraj so me prepričali. Tik pred podpisom končne pogodbe je marca 2000 počil balon.

Ko je čez noč propadla kopica internetnih podjetij in so vse borze padle?

Da. Od bank sem dobil telefaks, da moram zaradi padca borz radikalno popraviti oceno vrednosti Studia Moderna.

"Poslušajte," sem odgovoril, "mi nismo internetno podjetje, ki ponuja samo poslovni načrt. Mi smo resnično podjetje v realni ekonomiji, ki dela dobiček."

Neka druga skupina mi je hkrati ponujala denar pod podobnimi pogoji, jaz pa sem si rekel, da se tega ne bom šel, ker ne razumem. Držal sem se realnih stvari. Podoba racionalnega zahoda je takrat v mojih očeh veliko izgubila.

Hočete reči, da se je kriza kazala že pred dvanajstimi leti?

Vse, kar danes preberete o sedanji krizi, se začne s finančnim zlomom leta 2008. S tem se ne strinjam. Zame ima finančna kriza podobno vlogo, kot so jo imeli pri rasistih črnci v Ameriki v povezavi s kriminalom. Črnci so kriminalci, zato se je treba ukvarjati z njimi, ne z njihovo okolico. Če tepete črnce, kriminala ne boste odpravili. Poglejte družbo in okolico, v kateri živijo.

Zato izhajam iz treh podmen. Prva, samo paranoiki bodo preživeli. Paranoidno razmišljanje o vsem. Druga, Američani danes pravijo, kar mi je rekel direktor ene največjih firm za računalniške igre: če ideja ni absurdna, je nerelevantna.

In tretjič, hitrost je nebeška, čas pa je pekel. Če je proizvod, storitev ali ideja, ki jo predstaviš trgu, odlična in brez napak, potem si jo dal na trg prepozno. Ker ni časa, da bi stvari izpopolnil, ampak moraš igrati zelo hitro.

Zato so naši telefoni in računalniki že ob nakupu zastareli?

Tako. Od Billa Gatesa naprej je tako. Windowsi, Apple, iphone, nič ni popolno. Za avtomobile in vso drugo elektroniko velja enako. Čas je komponenta, zaradi katere moraš teči čedalje hitreje. Danes vsi govorijo o finančni krizi, ki da je kriva za vse. Jaz trdim, da je bil finančni trg samo katalizator nekaterih stvari, ki so bile gnile že v osnovi.

To je drzna teza.

Nisem si je jaz izmislil. O tem so bile napisane knjige. Konec devetdesetih let je Christopher Meyer napisal knjigo Zamegljenost: Hitrost spremembe v povezani ekonomiji. Napovedovala je velike spremembe, ki se bodo zgodile v realni ekonomiji. Na začetku ni bila finančna kriza, ampak kriza realne ekonomije. Vse tone denarja, ki jih iz helikopterjev mečejo vsi v sistem, so finančno krizo amortizirale, pomirile. Ni več stečajev, banke niso več ogrožene, vsi imajo garancije. Igra naj bi šla naprej. Ampak ne gre. Na eni strani je brezposelnost čedalje večja. Rasti ni. Da ne govorimo o ekoloških problemih. Začetek krize je v realni ekonomiji.

Jo lahko postavite v časovni okvir?

Da. Začelo se je v Ameriki v času administracije Billa Clintona. Glavno gonilo ameriške ekonomije je potrošnik. Kaj predstavlja največji segment potrošniške porabe? Glavno gonilo, od 60 do 70 odstotkov bruto domačega proizvoda v Ameriki, so potrošniki, ki pa največ porabijo za nepremičnine. Stanovanjska gradnja. Kdo je zašel v krizo? Hiše. Z razpoložljivimi sredstvi rasti niso mogli več vzdrževati. Kaj so naredili? Liberalizirali ali, bolje, odpravili so vse ekonomske in racionalne finančne kriterije, politično nagovorili finančne institucije, da dajo posojila ljudem, ki do posojil praviloma sploh ne bi mogli priti, in tako naprej vzdrževali pri življenju videz gospodarske rasti.

Če vas prav razumem, je ideja, da je finančna kriza povzročila zlom nepremičninskih trgov, napačno zastavljena.

Tako. Politika je hotela visoko gospodarsko rast in je z vsemi instrumenti silila brezglavo kreditno politiko. Brez težav in brez garancij si dobil kredit, ki je bil višji od vrednosti hiše, ki si jo kupoval. V Ameriki je ljudi k takim kreditom nagovarjal ves oglaševalski aparat. "Če nimaš kartice, če nimaš nič, pokliči našega agenta in vse ti bomo dali." Noben problem ni bil dobiti posojilo. Kljub temu da so vsi vedeli, da tega ne bodo mogli nikoli odplačati. Nikoli. A brez tega bi se že v devetdesetih letih, v času Clintonove administracije, zgodba začela ustavljati. Zato so poklicali na pomoč finančne vrače, ki so skuhali nove finančne izdelke, jih prepakirali ter ponudili finančnim trgom najprej v Ameriki in nato po svetu. Potem se je sprožil plaz s svojo neizogibno pogubno logiko. Nemogoče je kirurško izrezati ven le eno stvar, kajti vse skupaj v temeljih ne deluje več.

Zakaj je to tako usodno za ves svet?

Motor ne dela več. Prej je ves razvoj ekonomije poganjalo naprej povpraševanje, ki je bilo večje od ponudbe. Zdaj je položaj obrnjen. Danes ni več industrije, ki ne bi imela večjih zmogljivosti, kot jih potrebuje. Od farmacije do avtomobilske industrije. To je en dejavnik. Drugi dejavnik je to, da imajo ljudje v Ameriki dovolj stvari. Potrošništvo ni več gonilna, čarobna sila, korenček, ki osla žene, da bo delal naprej. Tretji dejavnik je okolje, kjer smo prišli do fizičnih omejitev. Indijanci so govorili: "Ko bomo pojedli zadnjo ribo in posekali zadnje drevo, bodo belci spoznali, da denarja ne morejo jesti."

Ti trije dejavniki so zdaj kulminirali. Potrošništvo ni več gonilna sila. Direktor Walmarta je pred dvema letoma rekel: "Tudi če pride vsa finančna moč nazaj k potrošniku, kot je bilo pred finančno krizo, potrošnik ne bo več kupoval enako." Preveč stvari imamo. Potrošnja ni več gonilo, ki bo ljudi motiviralo, da bodo delali več in več in več. Zraven pridejo še ekološki problemi. Vse to se je seštelo v tej krizi. Po nujnosti nastaja nov razvojni model.

Ampak vi delujete ravno v svetu potrošnikov. Prek komunikacijskih kanalov prodajate izdelke. Hočete jih prodati čim več.

Seveda. Kajti menjava bo vedno potekala. Ekonomija je samo način, kako ljudje opravljamo menjavo med sredstvi, ki jih potrebujemo. Način, kako stvari ustvarjamo in kako jih menjamo. Ta način se je spremenil že večkrat v zgodovini. Trenutno smo v času ponovne spremembe. Sprememba bo temeljita, v svoji usodnosti podobna prehodu iz agrarne družbe v industrijsko. Potrošništvo je še vedno zvezda, ki nam sije. A ta zvezda morda v resnici ne obstaja več. Tradicionalna, industrijska zgodba še vedno poteka. Ker se odpirajo novi trgi, bo tudi še nekaj časa trajala. A temeljev spodaj ni več. Poteka prestrukturiranje temeljev ekonomije.

Preveč stvari. To besedno zvezo si gre zapomniti. Ne bo šlo več za to, da bi imeli več. Še vedno pa bomo hoteli boljše. Količinska proizvodnja ne bo več gonilo. Zato danes nekateri že razmišljajo o tem, da le rast gospodarstva ne bo več tisto, kar bo temelj, ključ do napredka jutri. Ključna bo kakovost.

Ampak glavno skrb v Evropi zdaj povzročata erozija socialne države in razpad varnostnih mrež. Ali ni v Grčiji kakovost izdelkov stvar daljne preteklosti?

Mene zanimajo globalni procesi. Če si ne bomo znali zastaviti pravih vprašanj, ne bomo razumeli, kaj se dogaja. Kajti odgovorov še nihče ne pozna. Kažejo pa se usmeritve. V Sloveniji moramo razumeti, kaj se dogaja zunaj nas. Vaša skrb kaže na to, da Evropa danes popravlja stari stroj. Severna bolj uspešno, južna manj. Američani medtem pravijo, da je na določeni točki sistem bolje ubiti kot ga spreminjati. Odločili so se, da ga bodo ubili. Kaj delajo? Ustvarjajo "modri ocean". Evropa se kopa v rdečem oceanu in za zdaj še uspešno plava po njem.

Modri ocean danes predstavlja to, kar so Američani izumili: nove tehnologije, novo dimenzijo, nov prostor, v katerem nastopamo, živimo, kjer smo vsi povezani in za katerega bomo vsi plačevali davek, da bomo vanj lahko priklopljeni. Podobno je kot nov planet. Internet in nove tehnologije so nov svet, kamor se bomo preselili in kjer bomo virtualno živeli. Ta virtualni svet bo za naše otroke in tudi za nas poslovno pomembnejši kot dejanski svet, ki bo morda le še skladišče za telesa.

Evropa, vsaj njen severni del, danes še vedno uspešno proizvaja stvari in produkte. Gre še za zadnji ciklus industrijskega razvoja, ki ga potrebujejo sedanji novi trgi. A direktor Siemensa se je lani na naslovni strani Financial Timesa spraševal, kako bodo še lahko konkurenčni azijskim strojem. Ne vidi, da bi v bližnji prihodnosti lahko bili nemški stroji še naprej kakovostnejši od kitajskih. Nemški avtomobili že zdaj niso več kakovostnejši od azijskih. Rešitev poskuša Evropa najti v storitvah. V dodani vrednosti storitev. Bomo videli. Kitajci se tudi zelo hitro učijo od Američanov.

Evropa ima še nekaj časa, ker svet še vedno potrebuje stroje, ki jih Nemci proizvajajo in delajo najbolje od vseh. Ampak Amerika se že pripravlja na to, da bo nadzorovala virtualni svet, in tam postavlja pravila. V virtualnem svetu države ne bodo več tiste, ki bodo pomembne. Mnogo pomembnejše bodo virtualne mreže. Facebook ima danes 800 milijonov ljudi. Če odmislimo Kitajsko in Indijo, gre za največjo državo na svetu.

Koliko nas je priklopljenih nanj? Koliko pogodb podpišemo na Facebooku, na Googlu? Virtualni svet interneta ima svoja pravila, policijo, zakone, vrednote in ti bodo pomembnejši za nas kot pravila, ki jih bodo postavljale nacionalne države ali Evropska unija. V tem svetu bomo delovali in po teh pravilih bomo igrali. To bodo določale korporacije. To so vprašanja in stvari, o katerih se moramo vpraševati. Kaj se dogaja? Na podlagi tega lahko vemo, katera vprašanja si postaviti. Drugače bomo samo popravljali star sistem.

Ali to velja tako za Slovenijo kot Ameriko? Zveni nekoliko prenapeto.

Ali res? Lep primer je Mura. Mure ne bo rešilo, da bodo delavke tam delale za pol manjšo plačo ali pol hitreje ali da delajo dve izmeni za eno. To ne bo rešilo ničesar. To danes dela Evropa. Vprašanje je, kje boš sodeloval v tej novi globalni delitvi dela, kaj se dogaja. Tu so Američani pred nami. Pripravljeni so. Tako glede tehnologij kot pri genetiki in energiji. Gledajo daleč naprej. Delajo za to, da bodo kmalu postali samozadostni in neodvisni tudi pri črpanju energije.

Se zato ves svet odloča samo med Okni in Osx, tudi severnokorejski računalniki pa uporabljajo programsko opremo Microsofta? Kako je Američanom to uspelo? Ali jih ni strah, da bodo propadli zaradi razcveta kitajskega kapitalizma brez demokracije?

Ameriškim korporacijam še nikoli ni šlo tako dobro, kot jim gre danes. Polne so denarja. Predvsem tiste, ki so globalno usmerjene. Če posplošimo, svet tudi ni bil še nikoli v boljši kondiciji kot danes. Kajti rast bruto produktov leta 2009, 2010 in 2011 je bila večja od povprečja zadnjih 30 let. Večina na račun rastočih trgov Kitajske, Indije, Brazilije in delno Rusije. Američani imajo to živalsko filozofijo, da gledajo naprej. Zanima jih, kako bodo stvari reševali, Evropa gleda, kako jih bo popravljala.

Evropa se ukvarja sama s sabo, Američani se trenutno vsi, vsa civilna družba se ukvarja s tem, kako na novo ustvariti Ameriko, ne pa s tem, kdo je kriv. S čim se pa ukvarja Evropa? Evropske naslovnice kričijo o tem, kaj pravi jug. Kaj pravi sever: nesposobni jug, ki je živel prek svojih mer, vi ste krivi za probleme. Sever Evrope za jug Evrope uporablja izraz pujsi. Leni pujsi. Jug pa pravi pohlepni sever.

Sever jih je zasipal z denarjem, ki ga je moral nekam vložiti zaradi presežkov, ki jih je ustvarjal. Politika se ukvarja s tem, kdo je kriv, in ustvarja konflikte. Američani pa pravijo konec je ene zgodbe, gremo v novo. Gojijo pionirski duh, ko je treba ubiti star mehanizem in prestopiti v novega. En del ameriške družbe bo to krvavo plačal, ampak Američani bodo prišli iz tega. Zato intenzivno investirajo v internet in nove tehnologije. Pa so šli skozi kolaps in se jim je smejala vsa Evropa zaradi prvega internetnega balona.

Danes so se nekaj naučili, stvar so na novo postavili in zdaj nekatere firme dominirajo. Tem firmam, kot pravite, se ne more izogniti niti severnokorejski režim. Kot nov kisik, kot nov planet, to je dejansko nova dimenzija. Geografija se zato popolnoma spreminja. S temi tehnologijami, ki jih tudi mi uspešno uporabljamo, so danes na svetu Američani ubili in ukinili razdaljo. Razdalja kot fizična kategorija ne obstaja več. Obstaja le še ena svetovna omejitev, ki ni presežena, in to so tri časovne cone. Vse drugo kot ovira ne obstaja več. To je zdaj globalni svet, v katerem se stvari odvijajo. Za eno milijardo transakcij je imel Apple na svojem strežniku s prodajo različnih storitev. To je novi svet in novi trg.

Tudi Bašir Al Asad je v iTunesu plačeval za glasbo, ki jo je spravil na svoj ipod.

Mi nekaj prčkamo, ampak kaj se je zgodilo? V tem globalnem svetu je kapital pobegnil nacionalni državi.

Popolnoma?

Popolnoma. Ni več pod nadzorom nacionalnih držav, kot so bile prej. Je samo pod nadzorom tistih držav, ki so ustvarile najboljše pogoje, da je ta kapital v njih našel svoje zatočišče in pristanišče. Ta kapital bo v teh nekaj državah, ki bodo zagotavljale ustrezne pogoje in bo pod kontrolo teh držav. Ves svetovni kapital.

Katere države bi to lahko bile?

Anglija, Nizozemska, Švica, Amerika. Tam igraš po pravilih igre. Zame je bolj pomembno, kakšni so zakoni v teh državah, kot pa to, kaj se dogaja v Sloveniji.

Tega nacionalne države še ne razumejo.

Ampak če se za trenutek spustiva malo nižje. Vi prodajate stvari. Za to potrebujete človeka, ki si želi stvari in blagostanja. Obljuba, ki smo jo mi razbrali iz Evrope, je bila obljuba varnosti in blagostanja. Obljuba boljšega življenja. Kako se znajdete vi kot podjetnik, ki živi od obljube boljšega življenja, v svetu, kjer je prevladujoča misel, da smo živeli nad svojimi zmožnostmi in da ne smemo več zapravljati?

Naučili smo se, da ne prodajamo več samo izdelkov. Intenzivno se trudimo ugotoviti, kako bomo delovali v postpotrošniški družbi, ko glavno gonilo ne bo več to, da imaš pet parov čevljev, ne vem koliko oblek in tako naprej, več, več in več, ampak bo pomembno, na kakšen način in kakšna je kakovost. Za podjetnike, ki smo izkoristili globalizacijo, je stvar krasna. Danes lahko začnem delati kjer koli na svetu v zelo transparentnih in konkurenčnih pogojih. Ni več ovir. To sta omogočili tehnologija in globalizacija. Tudi če si majhen, kar v svetovnem merilu s 6000 zaposlenimi in 400 milijoni prometa mi smo, je pomembno le to, da smo v špici novih trendov, imamo hitro rast in odpiramo nova poglavja kot nova internetna podjetja po svetu. Zato smo v središču pozornosti vseh investitorjev, ki vlagajo v take, kot smo mi, v gladiatorje.

Kot drugo je pomembno, da Dormeo ni izdelek. Kar nas razlikuje od podjetij z ležišči iz Japonske, Amerike, Anglije, Slovenije in Italije in zakaj smo uspešni, ni naš proizvod, ampak naša storitev. Vse, kar poleg proizvoda še spada zraven. To je razlika. Danes je to storitev, jutri pa bodo tudi vrednote. Vrednote bodo postale glavni dejavnik, zakaj boš delal posel z nekom in ne z nekom drugim.

Vaša uspešnost ni dvomljiva. Ste pameten, morda briljanten poslovnež. S tem si boste nedvomno zagotovili delček svetovnega trga. Ampak ali boste rešili dušo? Kakšna je odgovornost uspešnega poslovneža do tega, kar vidite skozi svoje okno? Obstaja to v vašem svetu?

S tem se popolnoma strinjam. Že Marx je pisal, da je varnost, svoboda pogojena s svobodo drugega. Blizu mi je skandinavski, danski model, kjer obstaja visoka obdavčitev, posameznik in podjetja pa živijo v varni družbi. Visoka obdavčitev, ki gre nazaj v ustvarjanje znanja, socialne varnosti in dobrih pogojev. To je bogastvo družbe. Tvoje bogastvo ni nič vredno, če ga ne moreš uživati. In ne uživaš ga tako, da voziš mercedes, sosed pa neko razvalino, ampak da imata oba nekaj spodobnega. Da ni prepada, ker prepad pomeni nevarnost.

Ko sem odkril eno najboljših restavracij v New Yorku, sem lastnici malce v šali rekel, ali lahko dobim njeno vizitko, da bom imel privilegij, da vedno dobim mizo v restavraciji. Ona mi jo je prinesla in rekla, gospod, pri nas ste vedno dobrodošli, ampak privilegijev pa pri nas ne poznamo, smo za enakopravnost gostov. To je bila pomembna lekcija in dobra zaušnica.

Apple je dolgo časa gojil zelo uspešno podobo socialno odgovornega podjetja, dokler se ni izkazalo, da tovarne na Kitajskem koncepta socialne odgovornosti ne poznajo. Je sploh mogoče govoriti o socialni odgovornosti v svetu, kjer je dobiček merilo in odločilni dejavnik?

Vse bolj. Tu smo zdaj na razpotju. Prihodnost bo prinesla ali čisto totalitaren sistem ali pa bo tehnologija, ki daje večjo moč tudi ljudem, omogočila bolj civilizirane ter družbeno in okoljsko odgovorne odnose. Oboje je mogoče. Začelo se je s pravično trgovino. Brez tega je danes v Ameriki težko prodajati celo kavo. To je postalo religija. Če nimaš tega, nimaš znamke. Cele trgovske verige si ne upajo več prodajati izdelkov, če nimajo nalepke, da so izdelki pridobljeni na trajnostni način. To je zdaj postpotrošništvo. Potrošnja bo postala nujno vezana na socialno odgovornost.

Danes ne gre več za to, da nekaj daš v filantropskem pomenu, ampak je pomembno, kako živiš. Daš samo denar in v resnici živiš drugače, ali si sposoben tudi živeti in delati tako kot tisto, čemur namenjaš denar. Ta cerkvena filozofija, da se z odpustki lahko reči odplača, ne deluje več. Danes ni več skrivnosti in upajmo, da bo šel ta trend naprej. Gol si, ne moreš skriti. Ni več poslovnih skrivnosti. Če bom govoril eno in delal drugače, se bo to razvedelo. Danes je to stvar podobe podjetja, jutri bo to dejavnik preživetja. Svoje obstajanje bomo morali osmisliti na drugačen način. Ne samo skozi dobiček. Prosvetljena država bo morala vse te dejavnike pripeljati v bilanco. Najlepše se to uredi z davki. Govorimo o bilanci stanja, kjer boš pred dobičkom moral obračunati še onesnaževanje okolja, socialno in družbeno odgovornost…

Kako daleč lahko to gre? Je ravnotežje med državo in njeno davčno politiko in poslovnim uspehom sploh še mogoče ob tem, da lahko kapital beži levo in desno?

Edino upanje za naš svet je Amerika, hkrati pa je to tudi največja nevarnost za nas vse. Upanje, ker je v Ameriki, kot jo jaz doživljam in vidim, socialna civilna družba razvita in ekonomsko aktivna ter angažirana in ima izjemne vrednote, o čemer se nikjer ne piše. Ameriko vidimo skozi njene vojne. Skozi njene finančne institucije. A obstaja še ena druga Amerika. Ta se bojuje in spreminja obličje planeta, svoje vrednote izvaja in vključuje v poslovne modele. Tega bo čedalje več.

Na drugi strani je nevarnost. Največja nevarnost za tržno ekonomijo danes ni več fašizem ali komunizem, ampak kapital sam. Kapitala sta dva. Korporativni in preostali v malih, srednjih podjetjih. Mokre sanje korporativnega kapitala so monopol. Z monopolom pride do ukinitve trga in demokracije, ker nima več nobene funkcije. V tem pogledu je imel Francis Fukuyama prav. Ne strinjam se z njim, da se je zgodovina ustavila, kot to predstavi on, da gre z liberalizmom za zadnjo fazo razvoja.

Res je, da se utegne ciklus obrniti nazaj. Kar lahko pripelje tudi do korporativizma, ki je prevedljiv v fevdalizem. Znotraj korporacij, kot se to na vzhodu tudi v veliki meri odvija, zadovoljevati vse svoje potrebe. Danes bo korporacija lahko IBM, Citybank, Mercedes. Kaj se danes dogaja na internetu? Včlanjujejo nas. V nove fevde. Na koncu se bomo odločili. Google nam bo ponudil nekaj v povezavi z Mercedesom, Walmartom in Citybankom. Odločitev bo potem, ali boš z njimi ali z denimo Facebookom, ki se bo povezal s Volkswagnom, Amazonom, Nomuro in drugimi. Odločili se bomo, kdo nas bo posrkal, in potem bomo z enim opravljali več transakcij. Ta koncentracija se dogaja že zdaj. Vprašanje bo, ali bomo samo še algoritem ali se bo civilna družba temu uprla in postavila drugačna merila, kajti tehnologija omogoča tudi to.

To, kar opisujete, pomeni, da človek ni več stranka Facebooka, ampak postane njegov produkt?

To je zdaj boj. Ali bomo samo produkt, algoritem ali si bomo izbojevali tudi nove pravice, postavili nova pravila. Ali bomo le algoritem ali bomo tudi subjekt.

Na Kitajskem se zdi, da lahko liberalni kapitalizem mirno cveti v diktaturi. Nas mora to skrbeti?

To smo tako in tako že videli. Kitajska je zdaj v fazi, v kateri smo bili mi v času elektrifikacije in izgradnje socializma. Takrat je komunistična partija super funkcionirala pri gradnji industrijskih objektov. Kje je padel sistem komunistične partije? Ko se je srečal s tržno ekonomijo. Na to opozarja Warren Buffett. Počakati moramo in videli bomo. Podjetja se ne ocenjuje po tem, kako hitro zrastejo, ampak po tem, skozi koliko kriz so sposobna iti.

Središče je Amerika?

Središče sprememb je Amerika.

Vam EU kaj pomeni?

Zame je sijajno, ker je Evropa en velik trg. Lažje poslujem.

Ni pa vrednota?

V osnovnih principih bi Evropa lahko bila zgled, predvsem skandinavski del. Toda vprašanje je, ali ji bo uspelo to oblikovati v paradigmo, ki bo privlačna tudi za preostali del sveta, in ali ji bo to uspelo ubraniti.

Zdi se, da ji ne uspeva najbolje.

Če se konflikt med severom in jugom znotraj Evrope še poglobi in poslabša, ima lahko to zelo tragične posledice. Evropa zdaj nima nobene samozavesti. Samozavesti je več celo pri malih narodih kot pri večjih.

V Ameriki ne poznam niti enega podjetnika, ki bi svoj neuspeh valil na trenutno politično administracijo. Vsak misli o administraciji najslabše in ne pričakuje, da mu bo politika kakor koli pomagala. Vsak ve, da mora sam zlesti iz tega. Tudi civilna družba intenzivno išče, od fakultet do lokalnih društev, kako bo na novo izumila samo sebe. S tem se ukvarjajo. Pri nas pa vsi tarnajo in najlažje je prevaliti odgovornost na državo ali na Evropo, ki nima velikih političnih voditeljev. Problem je drugje.

Kje natančno?

Evropska civilna družba je tista, ki je paralizirana. Evropa je ujetnica svoje aristokratske strukture, starih kulturnih in političnih delitev, iz katerih ne more ven. Raje se zateka v to, kot da bi vložila nekaj miselnega napora in rekla: "Ne, svet je danes drugačen. Ko je bila ta socialna država utemeljena, je bil svet še poln kolonij. Evropski bruto domači produkt je bil tedaj drugače sestavljen. Evropa mora tu narediti neke radikalne spremembe."

Evropska socialna država se je napajala tudi iz kolonij. Tudi iz vojn, ki so bile drugje. Danes Kitajska, Brazilija, Vzhodna Evropa niso več pripravljene živeti suženjskega življenja, da bo v Zahodni Evropi lepo. Na drugi strani imamo tudi realne dejavnike globalnega razvoja. Če ne bomo tega skupaj sešteli, ne bo od Evrope nič ostalo.

Pa vendar vodite evropsko podjetje in delujete na tej celini.

Bodimo realni. Vodim majhno podjetje, ki ima 400 milijonov prometa na leto in 6000 zaposlenih. Ne vplivam na velike reči. Naša prednost je v tem, da ponujamo veliko storitev, vsebin. Poskušali se bomo tudi čim bolj integrirati s skupnostjo in z našimi kupci. Svetujemo tudi Microsoftu. Zakaj? Ker smo z Microsoftovimi orodji zgradili svoj informacijsko-tehnološki sistem, ki je vzorčni primer. Studio Moderna uporabljajo, da reklamirajo svojo tehnologijo. Microsoft je izbral deset podjetij. Mi smo eno od njih, skupaj z Natom, Boeingom, Panasonicom... Naše izkušnje uporabljajo, da prodajajo svojo programsko opremo. Zrušili smo razdalje. Podjetje ni samo zato, da kontrolira, ampak da omogoči premik težišča informacij iz centra k vsem tistim, ki informacije potrebujejo, da jih vzamejo. Ampak okoli nas je morje podjetji s podobnimi ambicijami. Plavati moramo vsak dan hitreje.

Razmišljate kot paranoik?

Vedno. Pripravljen sem na najslabšo od vseh možnosti. Vse svoje sodelavce silim, da uničijo vsako idejo. Bolje, da mi jo uničijo sodelavci doma v podjetju kot pa trg. Kar preživi domači laboratorij, ima možnost, da uspe tudi na trgu. Bil sem na sprejemu pri angleškem premierju Davidu Cameronu. Rekel je, da poskušajo narediti, da bodo postali najbolj privlačni na svetu za podjetnike. Eno so finančne spodbude in davčne olajšave. To delajo vsi. Skrajno pomembna pa je transparentnost. To Slovenija potrebuje. Transparentnost.

Anglijo postavljate kot primer transparentnosti? Ravno Anglija to ni.

Stokrat bolj kot Slovenija. Če želite v Veliki Britaniji preveriti katero koli finančno investicijo od porabe reprezentance do investiranja v jedrsko energijo, boste vse podatke dobili na internetu. Dostopni so vsakomur. To seveda ne ukine korupcije, ampak jo bistveno zmanjša. Zagotavlja pa preglednost. Rekel je tudi, da bodo dali državne zmogljivosti na razpolago podjetnikom, da bodo iz njih potegnili več. Govoril je o informacijah in podobnih rečeh. To lahko gre v eno ali drugo smer, ampak tako razmišljajo.

Slovenija je imela v socializmu več transparentnosti kot danes. To je najbolj nevarna stvar. V Sloveniji se nobena vlada ne sramuje tega, da ne pozna bilance in številk svojih največjih investicij. Nihče jih ne zna predstaviti in pokazati. Pri TEŠ 6 govorijo o 300 milijonih gor ali dol. Teh tristo milijonov je treba pri prebivalstvu izpraskati na zelo težek način. Nihče se ne postavi na zadnje noge in reče, da bo zagotovil, da bo postopek transparenten. Slovenija potrebuje samo transparentnost in poštena pravila igre, pa lahko vzcveti.

Naša država živi v paradoksu. Vse tako izvozno usmerjene države, kot je Slovenija, cvetijo. Globaliziran svet je bil ustvarjen za izvoznike. Seveda, če si akumulacijo zazidal dva metra pod zemljo v avtoceste in podobne stvari, če je poniknilo toliko bančnih transakcij, če izvozniki niso bili ustrezno dokapitalizirani, imaš težave. Zahod dokapitalizira izvoznike. Težko je delovati samo z bančnimi krediti. Ob tem državne banke rešujejo samo lastnike, ne pa ljudi, ki so učinkoviti in imajo projekte. Jaz sem živ dokaz tega.

S takim sistemom se gospodarstvo ne more vključiti v globalne tokove tako, kot bi se lahko. Mi imamo nadpovprečno strukturo ljudi in podjetij, ki so vpeta v globalno ekonomijo. Držimo pa se skoraj izključno Nemčije in Rusije. Izrabiti moramo ves svet. Izvozniki zdaj ne morejo prinesti izkoristka, ki bi ga lahko, če bi imeli polno podporo države in dostop do akumulacije, ki je poniknila na Kajmanske otoke. Ni problem, da bi bili ljudje slabi. Problem je, da ni transparentnosti, da smo vsi ujetniki enih ali drugih političnih struktur. Zato direktorji poslujejo tako, kot zahtevajo tisti, ki obvladujejo sceno. To je slovenski največji izvirni greh. Imamo eno stranko, ki vlada že dvajset let. Stranko kriminala belih ovratnikov. V Vzhodni Evropi boste težko našli državo, kjer so poniknile banke, denar pa je izginil, multimilijonske afere pa se vse končajo brez sodnega epiloga. Odgovornosti ne identificirajo niti v enem primeru. Ni še ene take vzhodnoevropske države.

Hočete reči, da je bolj varno poslovati v Vzhodni Evropi kot v Sloveniji?

Za majhna in srednja podjetja obstaja več normalne tržne ekonomije v Vzhodni Evropi kot pa v Sloveniji, kjer je vse pod kontrolo.

Ob današnji Madžarski to zveni zelo drzno.

Tam imate izvirno konstelacijo, vendar drobno gospodarstvo ni pod takšnim političnim pritiskom in nadzorom kot v Sloveniji.

Kaj je potem Slovenija? Država v razvoju?

Ni vprašanje, kje si. Vprašanje je, kako hitro se premikaš. Tam, kjer smo zdaj, je še kar dobro. Izvozniki zagotavljajo vzdržne pogoje. Vprašanje pa je, kako hitro se premikaš k tistemu, kar bo jutri. Ali bomo do tistega, kar bo jutri, sploh prišli? Kakšno pozicijo si boš v tej novi svetovni delitvi dela izbojeval? Boj za pozicije pa se odvija zdaj. Ta trenutek.

Koliko časa imamo?

Nihče nima pregleda nad tem, koliko časa bosta trajala kriza in prerazporejanje kart. Potem bo prišlo do konsolidacije. Pet do deset let je časovni okvir, v katerem jaz razmišljam. Potem bo naš svet bistveno drugačen in se zelo dolgo ne bo več spreminjal. To verjamem. V prihodnjih petih do desetih letih bo prišlo do konsolidacije, ki bo popolnoma spremenila svet in vzpostavila nova pravila. Zganiti se je treba zdaj.