V Zagrebu v kinu Evropa organizirate subverzivni festival pod naslovom Prihodnost Evrope. Kaj vam pomeni prihodnost, kaj je to Evropa in kako si predstavljate prihodnost kontinenta?

Prihodnosti brez Evrope ni. Pred kratkim sem bil na Kitajskem. Tam sem videl, kako zelo so nam vsem skupaj potrebne evropske ideje, da se projekt ne konča v totalitarizmu. Od daleč so stvari včasih bolj jasne kot od blizu.

Kaj pa so evropske ideje?

Solidarnost, delavsko gibanje, socialna država in vse druge ideje, ki so iz Evrope naredile napreden kontinent. Seveda tudi Evrope ni brez prihodnosti. Evropa nima prihodnosti, če se ne obrne k tem idejam. Zdaj se nam Evropa lahko kaže tudi kot Costa Concordia.

Pardon?

Kot italijanska ladja, ki je nasedla in se potopila nekaj metrov pred obalo. Concordia v latinščini pomeni sloga in enotnost. Ladja je imela trinajst palub, ki so jih poimenovali po evropskih državah. Nizozemska, Belgija, Nemčija, Grčija, Velika Britanija, Francija... vse do Poljske. Kaj se je zgodilo? Kapitan se je prejšnji večer napil s plavolaso lepotico in naslednji dan ladjo obrnil proti obali, ne da bi opazil, da ji pot preči greben, in jo razbil. Evropa je v podobnem položaju. Vladajo ji tehnomenedžerske elite, ki ponoči popivajo z blondinkami in si izplačujejo velike bonuse. Naslednji dan pa razlagajo, da niso vedeli, kako kontinent vodijo med čermi in grebeni. Češ, ni jih bilo na zemljevidu.

Nihče ni vedel, da lahko pride do katastrofalne finančne krize. Dolg potem plačajo vsi potniki na ladji, ki so jim obljubljali, da jih varno peljejo v blaginjo. Državljani evropskih držav plačujejo dolgove, za katere so odgovorni bankirji in kapitani. Tako se kaže trenutna prihodnost Evrope. Če tega ne spremenimo, Evropa nima prihodnosti, ampak bomo vsi skupaj končali tako kot Costa Concordia na podvodni čeri in lovili sapo tako kot Grčija. Maja se bomo na Subverzivnem forumu konkretno spraševali ne o tem, ali v Evropo ali iz nje, ampak ali govorimo o keynesianski Evropi ali o čem drugem.

Hrvaška bo v kratkem članica EU. Kakšno Evropo vidite iz Zagreba?

To je preprosto. Hrvaška je danes v enakem položaju, kot je bila Slovenija pred desetimi leti. Moj slovenski kolega Mitja Velikonja je leta 2004 izdal knjigo Evroza, ki govori o Sloveniji in Evropi. Če zamenjate Slovenijo s Hrvaško, bo knjiga veljala za nas. Pri nas sedaj vlada evrofilski diskurz. V notranji in zunanji politiki vsi govorijo samo o Evropi. Do referenduma je bila Evropa izključno Evropa miru. "Evropo potrebujemo zato, da ne bi ostali na Balkanu," govorijo tudi največji intelektualci, tako kot so to govorili pri vas.

Pred nekaj dnevi pa je naš predsednik, ki je mimogrede vpleten v korupcijsko afero, že začel govoriti, da mora Hrvaška postati majhna sila. Zdajšnja politična generacija je zaznala priložnost in Hrvaško že ponuja kot državo, ki bo zveza med Bosno in Hercegovino, Srbijo in Brusljem. Geopolitično se že pozicionirajo kot majhna regionalna sila. Skoraj nič pa se ni govorilo o ekonomski Evropi, o neoliberalni Evropi in kaj pravzaprav pomeni participacija v nadnacionalnih institucijah. Naša zunanja ministrica je pravkar rekla, da moramo Hrvati braniti človekove pravice v Siriji.

S tem zagotovo ne more biti nič narobe.

Kaj to pomeni za Hrvaško? Pomeni, da naša največja naftna korporacija Ina vsak dan izgubi trinajst milijonov kun. To je dva milijona evrov na dan. Kje so človekove pravice Hrvatov, če smem biti do konca ciničen? Ni razprave o tem, kaj se dogaja v Siriji. Da to morda ni še ena Libija. Da bi veljalo razumeti, kaj se dogaja in kakšne sile so prisotne v državi.

Zunanja politika se že sinhronizira z direktivami zveze Nato in EU. Ob tem smo na WikiLeaks pravkar prebrali, da je bil premier Sanader vpleten v korupcijske afere. To smo vedeli. Nismo pa vedeli, da je analitik ameriške obveščevalne službe opozarjal vodilne ameriške korporacije, da je že na začetku osemdesetih let pod pritiskom IMF prišlo do destabilizacije celotne regije. Govori o rudarskih stavkah in jim da popolnoma drugačno interpretacijo. Govori o tem, da so stavkali zaradi zamrznitve plač, industrijske stagnacije, inflacije in padca življenjskega standarda, kar je destabiliziralo tedanjo Jugoslavijo. Tega ne pravim jaz, ampak ameriški strokovnjak, ki dela za ameriško vlado. Vse je na WikiLeaks. Gremo naprej.

Če pogledate ekonomske podatke, boste videli, da je bilo že leta 1987 v Jugoslaviji devetsto stavk, v katerih je sodelovalo sto petdeset tisoč ljudi. Danes si je težko zamisliti že, da se tisoč ljudi s stavko bori za ekonomske pravice. Iz perspektive osemdesetih let je nekoliko bolj razumljiv naš današnji položaj. Leta 1989 je šel Ante Marković v Washington k Georgeu Bushu starejšemu po nov paket pomoči. Takoj zatem so zaprli dva tisoč industrijskih objektov v državi. Milijon šeststo tisoč delavcev je postalo odveč.

Danes se stvari ponavljajo. IMF nam daje denar, finančni minister aprila odhaja v Washington po novo poldrugo milijardo. Hrvaški delavci postajajo talci bonitetnih agencij. Bonitetne agencije določajo, kako bo izvedena gospodarska reforma. Zakaj potem potrebujemo politično vodstvo države? Poglejte nov vladni program javno-zasebnega partnerstva, ki je pravzaprav nadaljevanje privatizacije. Devetdeset odstotkov hrvaških bank je v tujem lastništvu. Hrvaška poštna banka je še edina v hrvaški lasti, načrtujejo pa njeno privatizacijo.

Zavarovalna družba Croatia, ki je imela lani osemdeset milijonov kun dobička, je prav tako sredi načrtov za privatizacijo, da bi z njo pokrili dolg. Ko so to najavili, so nam agencije ohranile bonitetno oceno. Že čez mesec dni pa so bili njihovi analitiki v Zagrebu in priporočili vladi čim hitrejšo spremembo zakona o delu. Tukaj že pišejo nov zakon po vzoru Montijevega zakona v Italiji, v katerem govorijo o fleksibilni varnosti. "Če bomo lažje odpuščali, bomo tudi lažje zaposlovali," je moderen slogan. Drugi del stavka bodo pozabili takoj, ko bo zakon sprejet.

Sklepam, da Evrope ne razumete kot ideje blaginje in varnosti. Združitev v EU smo v vseh postkomunističnih državah razumeli kot zaščito pred ekscesi lastnih politik. Mislite, da tega ni več?

Na nobenem od teh treh področij Evropska unija ni več to, kar je bila. Blaginja? Socialna država, kot smo jo poznali, ne obstaja več. Namesto nje so zdaj pred nami varčevalni ukrepi kot temelj evropske politike - Irska, Portugalska, Italija, Madžarska, da Grčije sploh ne omenjam. Ni več ideje, da država zagotavlja zdravstveno in socialno varstvo. Vsak se mora znajti sam. Treba bo tudi premisliti, kaj pomeni varnost. Kako naj EU razumemo kot območje varnosti, če je med vojno v Libiji dovolila, da so se begunci utapljali pred obalami Italije? To je spodnja meja varnosti, ne? Seveda bi bilo sijajno imeti vsaj sistem zavarovanja pred ekscesi lastne politike. Evropa ni zavarovala Italije pred Berlusconijem niti Madžarske pred Orbanom.

V Italiji je Evropa na čelo vlade postavila človeka, ki je bil zaposlen v Goldman Sachsu. Mario Monti je bil tam, tam je bil tudi direktor Evropske centralne banke Mario Draghi. Papademos v Grčiji pa najlepše prikaže stanje današnje Evrope. Kontinent so vzeli v roke tehnokratske elite in bankirji. Na drugi strani imate Orbana in Sarkozyja, ki se z desnim populizmom ponovno borita proti tujcem. EU ni več obljuba boljšega življenja.

Kako naj si potem razložimo navdušenje Hrvatov na referendumu?

Ni bilo velikega navdušenja. Referendum je uspel, vendar je manj kot trideset odstotkov prebivalstva glasovalo za vstop v Unijo. Prej je imela najnižjo udeležbo na referendumu Madžarska. Hrvaška je zdaj zasedla mesto države z najnižjo udeležbo.

Referendum pa je uspel. Več ljudi je glasovalo za kot proti. Kaj je ostalo od sanj o Evropi? Bi raje živeli v Evropski uniji ali na Kitajskem?

Raje bi živel v Evropski uniji. Če me vprašate, ali bi raje živel v ZDA ali v EU, vam bom tudi odgovoril, da v EU. Ampak zakaj? Pred mesecem dni sem bil na Kitajskem na veliki konferenci. Od tam se veliko bolje vidi svet, v katerem živimo. V Evropski uniji še vedno ostaja veliko od evropske ideje in to velja braniti. Na Kitajskem sem se sprl s sindikalnim aktivistom iz Bangladeša, ki je bil protikolonialno razpoložen. "Dovolj nam je vaše Evrope in evropskih vrednot," mi je rekel. "Niste vi civilizacijski dejavnik, ki bo nam pokazal, kaj je kvalitetno življenje, kako se dela in kakšne vrednote naj veljajo. V 21. stoletju Evropa ne ponuja ničesar več. Izgubili ste."

Jasno, da sem začel braniti EU, čeprav jo na Hrvaškem kritiziram. Skušal sem mu pojasniti, da se splača braniti idejo Evrope. Neoliberalni ukrepi, varčevalni ukrepi, pohod desnega populizma, tehnokratske vlade, sovraštvo do migrantov delajo Evropo grdo. Ampak kaj je bil evropski projekt, za razliko od Amerike in Azije? Razvoj delavskega gibanja, sindikati, pariška komuna, francoska revolucija, oktobrska revolucija, enakost, socialna varnost, splošna izobrazba. Heglovsko rečeno je bila ideja Evrope projekt, ki je težil k vedno večji stopnji svobode, možen pa je bil samo v Evropi. Vprašal sem ga, kaj od tega imajo v Aziji. Moral je obmolkniti.

Bila sva na Kitajskem, v novi vrsti kapitalizma brez demokracije. Mnogi si tako predstavljajo tudi našo prihodnost in jo potiskajo skozi zadnja vrata. Evropa se temu upira. Za to Evropo, ki se upira, sem tudi jaz. Za našo napredno Evropo, ne pa za njihovo.

Tony Judt v Povojni Evropi pravi, da je z berlinskim zidom v Evropi padla tudi ideja napredka. Za nas pa je EU pomenila prav to. Namesto v komunizem smo napredovali proti EU.

Hrvaške politične in ekonomske elite govorijo, da v Evropi vlada napredek. Med kampanjo so Evropo ponujali kot jamstvo, da se Hrvatom nikoli več ne bo treba bati vojne in da se bomo dokončno otresli divjega Balkana, kjer so vsi pokvarjeni in kvarijo tudi nas. Izšli smo iz padca Sanaderja, ki je bil korumpiran, sledila pa mu je cela vrsta korupcijskih afer. Evropo so nam prikazali kot deželo, kjer zaradi visoke stopnje pravnega reda ni korupcije.

Držali so se mita Evropske unije izpred dvajsetih let, ko je bil v veljavi nadzor. Ta je imel enako vlogo kot danes kreditni ratingi. Mit o Evropi, ki s strogo zakonodajo nadzoruje in preprečuje korupcijo, je bil zelo privlačen. Zdaj pa imate predsednika Christiana Wolfa v Nemčiji, ki je odstopil zaradi korupcije. Jacques Chirac je bil obsojen zaradi korupcije v Parizu. Decembra se je v Avstriji pokazalo, da so vse parlamentarne stranke razen zelenih vpletene v korupcijske afere. Madžarska naftna družba Mol je bila preko Sanaderja vpletena v korupcijsko afero s hrvaško Ino, avstrijska banka Hypo Alpe Adria pa tudi.

Mit o napredku v EU se podre takoj, ko vstopimo v polje realne politike. Evropa ni nič manj korumpirana od Hrvaške. Kaj v kapitalizmu sploh je napredek? Prejšnji sistemi so imeli svoje pošastnosti, od gulagov do Golega otoka in prepovedi svobode izražanja. V njih pa je vsaj v teoriji ostajal emancipacijski projekt, ki je govoril o solidarnosti in enakosti med ljudmi. V praksi so v Jugoslaviji vsi imeli brezplačno zdravstvo, šolstvo, visoko šolstvo, socialno varnost, vedeli so, kaj je solidarnost, in so razvijali oblike boja za pravice. Tega danes skoraj ni več. Namesto tega imate hinavske humanitarne projekte, od Billa Gatesa do Bernard-Henryja Lévya. Kapitalizem ne ponuja nobenega emancipacijskega projekta. Lahko se čudimo tehnologiji, vendar je tudi tehnologija igračk povezana z vojaško industrijo in projekti uničenja.

Je vaša perspektiva res lahko samo tako temačna?

Lahko grem še dlje. Izšli smo iz vojne. Interpretacija vojne pa je še vedno ujeta v ideje izpred dvajsetih let, da je do vojne prišlo samo zaradi etničnega sovraštva. Vojno interpretira Angelina Jolie, ki je bila pred kratkim v Zagrebu, sprejel pa jo je celotni državni vrh. V svojem filmu vojno v Bosni razlaga izključno kot vojno, do katere je prišlo zato, ker Srbi sovražijo muslimane in so hoteli posiljevati muslimanke. Istega dne je finančni minister razgrnil projekt javno-zasebnega partnerstva, ki bo zaobjel zdravstvo, šolstvo in zapore. Poleg vsega drugega bomo privatizirali tudi zapore. To bo rešilo Hrvaško. V teh razmerah bi lahko bili malo bolj pametni in se vprašali, ali niso za tok zgodovine in vojno poleg naše divjaške narave odgovorni tudi kakšni strukturni razlogi in ali jih lahko interpretiramo še s čim drugim, ne samo s filmi.

Dobro bi bilo vedeti, od česa pravzaprav bežimo v Evropo. Isto nam zdaj namreč ponujajo kot razlago gospodarske krize. Ljudje smo pač zapravljivi in potrošimo več, kot ustvarimo. Z miti se da na hitro razložiti vse, ampak kaj v resnici pomeni strukturna kriza za naslednjih deset let, kako nanjo vpliva zadolževanje, kdo se zadolžuje, kam gredo vse te milijarde?

Ampak alternativni model interpretacije z leve se pričakuje že dolgo časa. Vsi so spretni pri demontaži ideoloških sistemov, kritiki EU in globalnega kapitalizma, političnega projekta pa ni nikjer. Nihče si ne zna zamisliti niti alternative EU.

Prav zaradi tega že peto leto organiziram subverzivni festival, ki ga razumem kot kraj, kjer lahko pridemo do projekta. Dejstvo je, da na levici ne znamo sestaviti alternativnega programa. Smo mojstri kritike in v njej smo lahko briljantni. In potem vprašate Tariqa Alija ali Samirja Amina, kaj drugega nam preostane, kot da gremo v EU, pa začnejo motoviliti o balkanski uniji, Mediteranu ali o čem podobnem. Nihče nima alternativnega projekta. Jaz nisem zgolj teoretik. Pišem akademska dela, imam pa tudi oddajo na hrvaški televiziji in pišem za časopise.

Poskušam se informirati, kaj delajo drugi. Šel sem pogledat na Kitajsko, da o tej deželi ne bi govoril neumnosti. Šel pa sem tudi v New York na Occuppy Wall street, v Kairo tik pred revolucijo in v Senegal na svetovni socialni forum. Predavanja na našem festivalu pride poslušat tudi po tisoč ljudi. Velika kinodvorana je teden dni vedno polna. Letos bomo gostili odbor za odpis dolga tretjemu svetu iz Belgije, ki se ukvarja z zelo konkretnimi problemi izhoda iz ekonomske krize. Imeli bomo analitike iz Grčije, ki bodo govorili o tem, kako je mogoč drugačen razvoj Grčije.

Na Hrvaškem smo pred tremi leti začeli prakticirati direktno demokracijo. Do tega ste lahko zelo skeptični, vendar je treba razmišljati o višji stopnji participacije državljanov pri političnih odločitvah. Nismo sami. Isto so zahtevali v New Yorku, v Grčiji, isto zahtevajo indignados v Južni Ameriki in brezpravne množice v arabski pomladi. Lahko smo zadržani do množic in naroda, vendar mora o svojem življenju odločati prebivalstvo. 99 odstotkov ljudi ne sodeluje pri ničemer, ker nimajo nobenega vpliva. Occupy Wall Street je pokazal, da danes svetu ne vladajo niti nacionalni politiki niti klasični ekonomisti, ampak finančne elite.

Za začetek se mi zdi potrebna zahteva po večji participaciji državljanov pri vseh odločitvah. Če je treba v Našički Breznici na Hrvaškem zgraditi most, bi bilo normalno, da prebivalci vasi odločijo, ali potrebujejo most, ne pa ministrstvo za finance. Leta 2009 so študenti zasedli dvajset hrvaških fakultet in hoteli sodelovati pri odločanju o študijskem sistemu. Tukaj na Cvetnem trgu smo zbrali petdeset tisoč podpisov proti gradnji trgovskega centra. Podpisi na koncu niso veljali nič, vendar jaz v tem vidim začetek. Lahko tudi govorimo o keynesianstvu ali Paulu Krugmanu in razmislimo, kako lahko spremenimo svet na makroekonomski ravni. Vendar bi bilo dobro, če bi kot primer imeli pred očmi Kitajsko.

Kitajsko? Kaj ima lahko s tem vprašanjem ta dežela?

Hrvaška se bo pri investicijski banki Barclays aprila zadolžila za poldrugo milijardo evrov. Da bi Hrvaška zadržala bonitetno oceno, banka zahteva, da se zmanjša vloga države v gospodarstvu. To je v osemdesetih letih zahteval IMF pri dajanju posojil Jugoslaviji. Državna lastnina in državno upravljanje podjetij nista konkurenčna, zato ju je treba omejiti. Kako to gre, kažejo številke. Od leta 1966 do 1979 je bila letna rast bruto proizvoda v Jugoslaviji 7,1-odstotna. Od leta 1980 do 1987, ko je v jugoslovansko ekonomijo vstopil IMF, so številke padle na 2,8 odstotka, leta 1990 na nič in leta 1991 na minus 10,6 odstotka. Danes banka Barclays ponovno ponuja neoliberalni mit, da država ne more biti dober gospodar.

Kakšno zvezo ima to s Kitajsko kot dobrim primerom česarkoli?

Kitajska dokazuje, da je država lahko dober gospodar. Gospodarsko rastejo s stopnjo devetih odstotkov in niti ne razmišljajo o umiku države iz gospodarstva.

Oprostite, ampak ali bi si zares želeli živeti v kitajskem ekonomskem in političnem sistemu? Prej ste rekli, da ne. Z vašimi idejami bi umrli od lakote ali končali v zaporu.

Ne bi želel živeti na Kitajskem. Kar sem videl, pa me je spodbudilo k razmišljanju o razmerju med državo in ekonomijo. Kitajska država je ohranila lastništvo nad vsemi strateškimi industrijskimi panogami in ima spodobno rast gospodarstva. Na Hrvaškem ravnajo ravno nasprotno. Zdaj hoče država predati v zasebne roke vse strateške vire, ker da so privatniki boljši lastniki. Najprej energetiko, ki jo bodo vzeli Nemci, potem pa vse strateške elemente razen voda in gozdov. Za njimi bodo šli javno zdravstvo in v napadu bizarnosti tudi zapori. S tem naj bi se potem bolje gospodarilo? Ali se je kje pokazalo, da je ta sistem boljši za državljane? Jaz ga ne vidim. Temu je treba postaviti nasproti na eni strani keynesiansko razumevanje ekonomije, da je država lahko dober gospodar, in na drugi strani gospodarske številke Kitajske. Državna lastnina ne pomeni slabega gospodarjenja, državo pa je treba resno vzeti v roke. Jaz pravim, da je treba v to vpeljati pojem neposredne demokracije.

Lani so se v tem času na Tahrirju v Kairu šli direktno demokracijo.

Da. Nekaj tednov pred revolucijo sem bil v Kairu in govoril z vsemi, ki so bili vpleteni vanjo.

Revolucija je uspela z idejo direktne demokracije. Na volitvah pa so zmagali muslimanski bratje, ki imajo organizacijo, in salafisti, ki imajo denar iz Savdske Arabije. Zakaj se uspeh neposredne demokracije pri prevratu ni prevedel v organizirano parlamentarno silo?

Zaradi tega nisem malodušen, niti mi ni nerodno zaradi navdušenja, ki sem ga izražal ob padcu Hosnija Mubaraka. Egipt je bolj kompleksna zgodba, kot se nam je zdelo za časa diktature in v času revolucije. Egiptovski liberalci, levica in družbena gibanja prav zaradi tridesetletne vladavine Mubarakovega režima niso mogli zgraditi politične organizacije. Muslimanski bratje imajo skoraj stoletne izkušnje, preprost program in na začetku sploh niso hoteli sodelovati na Tahrirju. K volitvam so pristopili preko mreže džamij, razvejane strukture in z veliko denarja. To ne razvrednoti revolucije in po mojem tudi ne pomeni pohoda fundamentalizma. V parlamentu so tudi ljudje s Tahrirja, ki imajo izkušnjo skupnega boja. Ko so na Tahrirju muslimani molili, so jih varovali Kopti, ki so krščanska manjšina. Revolucija je muslimane in kristjane prvič v Egiptu skupaj postavila v demokratični okvir. Tam spopada civilizacij ni bilo. Revolucionarji preprosto niso imeli časa, izkušenj in sredstev, da bi neposredno demokracijo prevedli v parlamentarno večino.

Podobno je bilo na Wall Streetu. Amerika je nedvomno politično bolj razvita država od Egipta. Tam imate vsaj na papirju močno levo stranko, Wisconsin je pokazal, da tudi delavsko gibanje. V parku Zuccotti sem se veliko pogovarjal z ekonomistom Richardom Wolffom in Gayatri Spivak. Perspektivi sta dve. Wolff je trdil, da lahko gibanje Occupy Wall Street obstane samo tako, da se organizira in spusti v dolgi marš skozi institucije, kot je trdil Rudi Dutschke. Drugače bo navdušenje popustilo in se razdrobilo v marginalne akcije. Gayatri Spivak je trdila ravno nasprotno. "Takoj, ko stopite v parlamentarno bitko, boste korumpirani."

To ni nič novega. To je diskusija, ki na levici poteka vsaj sto let. Menim, da dilema ni imeti eno ali drugo, ampak hkrati eno in drugo. Tako direktna demokracija kot parlamentarni boj. Hrvaška levica z navdušenjem kritizira Daniela Cohn-Bendita, ker naj bi se prodal. Prodal? Komu? Pred tremi dnevi je imel sijajen govor v evropskem parlamentu, kjer je govoril, da na tak način ni več mogoče voditi kontinenta. Zavladale so neoliberalne elite, ki diktirajo razvoj EU. Na drugi strani je Italijan Gianni Vattimo, ki prav skozi evropski parlament ovira načrt železnice iz Italije v Francijo, ki bi uničujoče vplivala na okolje. Da, Tahrir nas je naučil, da ne morete spremeniti družbe, če poleg množic na ulicah nimate organizacije, ki jih lahko predstavlja v parlamentu. Ideja, da boste z direktno demokracijo paralelno vodili sistem, preprosto ne deluje. Potrebujete oboje.

Desnica to sijajno zna. V ZDA je čajansko gibanje v nekaj mesecih od marginalnega gibanja ekscentrikov prišlo do tega, da s svojimi poslanci in senatorji določa politično podobo ameriškega parlamenta. Zakaj se je levici tako nemogoče prebiti z bolj radikalnim dnevnim redom?

Ker levica še vedno sanja o prevzemu oblasti tako, da ohrani idejno čistost. Na Hrvaškem je konservativna stranka izgubila vse poslance zaradi neskončnega niza korupcijskih afer. Bilo je jasno, da bodo na oblast prišli socialni demokrati, ki so še bolj neoliberalno razpoloženi od HDZ. V tem pogledu je Hrvaška zelo evropska država. Na levici je nastal prazen prostor. Zavzeli so ga duhovnik don Grubišić in laburisti. Imajo deset poslancev. Don Grubišič je govoril, da potrebujemo več morale in pravice, pri čemer je bil kritičen tudi do cerkve. Laburisti so prišli s programom delavskih pravic, nasprotovanjem neoliberalnim ukrepom in takšnimi rečmi. Tako govorimo tudi mi. Če bi levica imela organizirano gibanje, bi lahko v trenutku dobila deset mest v parlamentu. Večina progresivnih intelektualcev v državi in neodvisnih gibanj pa še vedno zavrača parlamentarni boj kot nekaj umazanega. Tudi sam sem včasih tako mislil, pa sem si premislil. Potrebujemo gibanja, stranke, parlament, sindikate in vse druge inštrumente političnega boja. Tudi to je naš prostor.

Od kod ste se vzeli? Takšnih smo bili vajeni v Feral Tribunu in skoraj nikjer drugje.

Doba Ferala je minila, sovražnik se je spremenil. Morda pa tudi nismo streljali na pravega sovražnika. Zgodba, ki v prvi plan postavlja etničnost, narod, Tuđmana, Miloševića, cerkev in ves ideološki splet krivcev, o našem položaju ne pove več veliko. O tem smo rekli vse, kar je bilo mogoče reči. Razmisliti moramo, kakšno vlogo imajo v naši zgodbi IMF, ekonomija, prerazporeditev bogastva. Lepa se mi zdi zgodba črnogorskega pisatelja Nikolaidisa, ki v zapisu o Republiki srpski podaja alternativno interpretacijo terorizma. Rekel, je da bi rad videl, da človek, ki je v Banjaluki nastavil bombo, tega ne bi naredil zaradi nacionalnih čustev. "Pravično bi bilo, če bi terorist poskušal razstreliti dvorano ne zaradi nacionalnega sovraštva, ampak zato, ker je prišel do sklepa, da je izkoriščani delavec, ki mora vstopiti v razredni boj." Ta jezik je treba oživiti.

Jasno je, da delujemo v resničnem prostoru. V Zagrebu se je s študentskimi zasedbami leta 2009 odprlo polje aktivizma. Imamo gibanje Pravica do mesta, ki se navdihuje pri Davidu Harveyju in Henriju Lefebvru in se nadaljuje v gibanje zelenih. Govorimo o skupnih dobrinah in javnih prostorih. Povezujemo kritiko ekonomije z gozdovi, vodami, mestnimi trgi in drugimi življenjskimi prostori. Na Hrvaškem se dogaja nekaj novega. Nastala je nova fronta, ki nima pred očmi samo naroda, ki nima pred očmi samo cerkve, ampak študira politično ekonomijo in poskuša razumeti, kaj zares določa naše življenje. Najprej so bili v državi samo otoki upora, začenši z Milanom Rakovcem.

Subverzivni festival je utopični prostor, ki se zgodi enkrat na leto. Imamo platformo, kjer so vsi dobrodošli, od sindikatov iz Srbije do gibanj iz Albanije, od Slavoja Žižka do Samirja Amina, od aktivistov iz New Yorka do delavskih voditeljev iz Argentine. Nismo pa več samo posamezniki, ampak nastaja trdnejša organizacija, iz katere lahko nastane politična stranka, ki bo koordinirala vse naše boje. To je naša prihodnost Evrope.