"Otrok, ki je že drugič pri nas, ne verjame, da se otrok ne pretepa," ilustrira v nasilnih družinah pridobljene vedenjske vzorce malih nesrečnih palčic socialna delavka Manuela Ham, vodja kriznega centra v Grosupljem.

Kako na vse načine zlorabljeni otroci, stari do šest let, najdejo pot do vaše hiše zavetja?

Pri nas res sprejemamo otroke do šestega leta starosti, kadar pa gre za brate in sestre, starostne meje ni, saj je zelo pomembno, da otroci, ki jih ločimo od družine, ostanejo skupaj. K nam jih pripeljejo centri za socialno delo (CSD), potem ko presodijo, da je otrokovo življenje tako ali drugače ogroženo. Takrat otroke nemudoma umaknejo iz njihovega domačega okolja. Govorim o fizičnih in spolnih zlorabah pa tudi hudem zanemarjanju. Psihičnega nasilja nad otroki je veliko, a je žal prikrito, zato tudi CSD težko pridejo do teh otrok.

Žal splošno javno mnenje ni na strani CSD, predvsem zaradi ekscesnih zgodb, ki so se odvijale pred očmi javnosti, kot je nesrečen primer umora otrok v Sežani ali ljubljanski primer, ko je oče hčerko vrgel skozi okno iz devetega nadstropja.

Na koncu žal res radi s prstom pokažemo na center za socialno delo, čeprav večinoma po krivici. Zaposleni na CSD namreč nimajo pristojnosti, da bi kar prišli v družino in otroka odvzeli. Potrebni so postopki, v katerih ugotovijo, kakšna je stopnja ogroženosti otroka. Prijavitelj nečesa sumljivega je lahko vrtec, šola, pediater, lahko so sosedje. Ljudje so na splošno preveč tolerantni do nasilja in ga sploh ne prijavljajo. Kakšna klofuta se jim sploh ne zdi sporna, predvsem pa se bojijo, da jih bodo identificirali in bo sosed potem jezen nanje. A po zakonu o preprečevanju nasilja v družini so soodgovorni vsi, ki ne prijavljajo nasilja. To je zelo pomembno, zato poudarjam, da prijavitelj lahko ostane anonimen. Zaposleni v CSD ne morejo vedeti, če jim nihče ne sporoči, kaj se v družini dogaja. Zato apeliram na vse ljudi, naj obvestijo CSD, če kaj sumijo, če so prepričani, pa sploh.

Za anonimnimi prijavami se lahko skrivajo tudi laži, maščevanje bivšemu partnerju...

Tudi to se dogaja. Še vedno pa je boljše, da CSD prijavo preveri in ugotovi, da je lažna, kot da otroci trpijo. Imeli smo nekaj lažnih prijav, zelo veliko pa jih je bilo upravičenih in otroci so bili rešeni. Ljudje se morajo zavedati, da s prijavo lahko otroku rešijo življenje. To pa je veliko.

Okoli 3000 žrtev prijavljenega nasilja v družini beleži statistika na leto. Nevladne organizacije opozarjajo, da ima policija klofuto še vedno za "del družinske tradicije". Vi pravite, da smo do nasilja preveč tolerantni. Kaj je za vas nasilje nad otrokom? Klofuta?

Zame so vse klofute po glavi ponižujoče. Ekstremno bi bilo trditi, da so vsi starši, ki so otroka udarili po riti, izvajali fizično nasilje. Nobena skrajnost ni dobra. Zato tudi ekstremna popustljivost do prepričanja v povprečnih slovenskih družinah, da je fizično kaznovanje še vedno nekaj povsem samoumevnega, ni dobra. Slovenci se premalo zavedamo, da se da stvari reševati tudi brez fizičnega nasilja. Da moramo biti otroku sami zgled in se z njim veliko pogovarjati.

Po raziskavah sodeč na Primorskem pogosteje prijavljajo nasilje kot na Dolenjskem. Od kod je največ "vaših" otrok?

Pripeljejo jih iz vseh krajev, morda res malo več iz Primorske, kjer je uporaba prepovedanih drog višja kot drugod po Sloveniji. Pri odvisnikih ali alkoholikih gre običajno za hudo zanemarjanje otrok, saj še zase ne zmorejo poskrbeti.

Vrniva se na pot, po kateri bo otrok prišel do Palčice. Kako ukrepajo CSD, ko dobijo prijavo?

Vzpostavijo stik z vsemi, ki bi lahko dali kakšnokoli informacijo o otroku. Običajno so to pedagogi v vrtcu in šoli, pediatri, policija. Potem se začnejo razgovori s starši in tudi otrokom, če je dovolj star. V Palčico ali pa v kakšen center za otroke in mladostnike, če so starejši, umaknejo otroke, ko vidijo, da so razmere tako hude, da je ogrožen njihov razvoj ali celo življenje. Gotovo je težje odkriti zlorabe dojenčkov kot starejših otrok. Otrokom, ki pridejo k nam, starši pogosto govorijo, da bo, če ne bodo pridni, ponje prišla socialna in jih odpeljala. In na koncu se jim to res zgodi, ne zaradi njih, temveč zaradi staršev, ki niso sposobni opravljati starševske vloge. Tega pa otroci ne vedo. Tudi ko so v Palčici, ne verjamejo, da se otrok ne pretepa.

Toda v Palčici lahko ostanejo samo za tri tedne. Zakaj tako kratko?

(nasmeh) Tudi meni se je to obdobje na začetku zdelo prekratko, a je v resnici neverjetno dolgo. Pri nekaterih otrocih se v tem času zgodijo veliki premiki. Za otroke je bolje, da ne ostanejo dlje, ker se po treh tednih začnejo navezovati in je odhod še težji. Pomembno je, da se v tem času pri nas odpočijejo od vsega hudega, da začutijo varnost, sprejetost. Pred kratkim smo imeli deklico, ki ob prihodu v Palčico tako rekoč ni govorila. Po treh tednih je vse zaposlene klicala po imenu.

Vrnete fizično majhne, psihično pa velike žrtve nazaj v družino? Kaj se dogaja z njimi v teh treh tednih?

Redkokateri otrok se vrne v matično družino, saj se tam v treh tednih težko kaj spremeni. Imeli smo primer, ko ni šlo za zlorabo otrok ali nasilje, pač pa je mama nenadoma odšla z ljubimcem in pustila moža z dvema majhnima otrokoma. Oče si je zelo želel obdržati otroka, ki ju je imel rad, vendar je potreboval pomoč. V teh treh tednih, ko sta bila otroka pri nas, mu je CSD organiziral socialno mrežo pomoči, vrtec, da je lahko še naprej hodil v službo. Zelo smo se trudili in tudi pisali na sodišče, da je omenjeni oče lahko obdržal otroka. Pri nas velikokrat pozabljamo na očete, mame so favorizirane. Mama avtomatično dobi otroka na sodišču, medtem ko mora oče pridobiti veliko mnenj, da dobi otroke. Miti o supermamah morajo pasti. Veste, včasih ljudje zabredejo v stiske, ki so res težke. Tak primer je bila na primer mama, ki so jo policisti dobili vinjeno, ko je vozila svoja otroka. Seveda ni prav, da voziš pijan, ampak... Ženska, sicer je ljubeča mama, je pred kratkim ovdovela. To je bila trenutna stiska in v takih primerih sem vedno za to, da se otroke vrne k staršem. Pri fizičnih in spolnih zlorabah starši pogosto povedo, da so bili tudi oni zlorabljeni. Zato je treba ta vzorec obnašanja presekati. Zanemarjene in zlorabljene otroke pa CSD ponavadi namesti v rejniške družine. Nekatere starše odvzem otrok stisne v kot in začnejo sodelovati s CSD, saj ugotovijo, da le tako ne bodo izgubili svojih otrok. Začnejo se zdraviti zaradi uživanja prepovedanih drog, alkoholizma... Včasih morajo urediti samo medsebojne odnose, zaradi katerih so bili otroci kot priče prav tako zlorabljeni. Vsak otrok je zgodba zase, vsak primer je treba obravnavati individualno, ne smemo jih posploševati.

Koliko od nekaj več kot dvesto otrok, kolikor ste jih imeli v štirih letih v Palčici, se je vrnilo v matično družino?

Mislim, da deset.

Poglejva za otroki, ki odidejo iz hiše zavetja v rejniške družine. Gre za začasne rešitve, otroci pogosto, enkrat ali celo večkrat, zamenjajo tudi te. Padli tabuji v zadnjih letih pa so razkrili, da je patologija prepogosta sostanovalka tudi v rejniških družinah.

Rejništvo se mi zdi smiselno v primeru, če obstaja neko realno upanje, da bodo roditelji zmogli spremeniti svoje dotedanje vedenje in bodo lahko otroci ponovno zaživeli v matični družini. Tam, kjer pa teh možnosti ni, se mi rejništvo ne zdi smiselno.

Ste za posvojitev?

Sem.

V Sloveniji čaka na posvojitev okoli štiristo staršev. Pri nas je otrok za posvojitve premalo, na leto jih je le okoli 35. Očitno je potencialnih novih družin tudi za otroke iz Palčice precej. Zakaj se CSD hitreje ne odločajo za odvzem roditeljskih pravic?

Po naši zakonodaji je zelo težko posvojiti otroka. Zakon o zakonski zvezi in družinskih postopkih določa, da otroka lahko posvojijo, če sta starša mrtva, če ni znano njuno bivališče, če jima je odvzeta roditeljska pravica ali če se otroku odrečeta. Težko je verjeti, a tudi še tako nefunkcionalni starši se težko odrečejo svojim otrokom, čeprav jih zanemarjajo in izvajajo nad njimi različne oblike nasilja. Običajno so to edini vzorci obnašanja, ki jih poznajo, in mislijo, da je tako prav. Mami, ki pretepa svojega otroka, težko dopovemo, da to ni prav, ker je trideset let živela v enakem peklu in ker je to edino, kar pozna.

Toda otroke CSD odda rejniškim družinam, ker starši ne opravljajo roditeljske dolžnosti.

Tako je, ampak kljub temu jim še ne odvzamejo roditeljske pravice. To sta pa dve različni stvari. Otroka družini odvzame CSD, za odvzem roditeljske pravice pa je pristojno izključno sodišče. Res pa je, da mora predlog za odvzem roditeljske pravice podati CSD. V nekaterih primerih je to vsekakor smiselno.

Rekli ste, da bi morali. Torej tega ne delajo?

Delajo, ampak še vedno prevladuje rejništvo kot sistem; odvzem roditeljskih pravic bi moral postati pogosteje uporabljen ukrep predvsem v družinah, kjer ni upanja, da bodo starši zmogli spremeniti način vedenja.

Kot so mi povedali starši, ki so otroke posvojili v Rusiji, je tamkajšnja zakonodaja strožja. Staršem, ki se v dveh mesecih ne odzovejo na zahteve njihovih socialnih centrov, otroke odvzamejo in jih dajo v posvojitev.

Dva meseca je res premalo, po novem družinskem zakoniku je rejništvo omejeno na tri leta. Naj vam opišem primer fantka, čigar mama je bila alkoholičarka. Otrok je bil v Palčici, njej pa nihče ni več pripisoval možnosti ozdravitve, a meni se je dozdevalo, da je še upanje. Po letu in pol ji je uspelo. Vem, da je ta čas za njenega sina izgubljen, a vseeno mislim, da je to zgodba s srečnim koncem. Niso pa vse. V družinah, ki imajo po šest otrok in se do vseh obnašajo nedopustno, sta tudi dva meseca preveč.

Povedali ste mi, da nekateri otroci k vam ne pridejo samo enkrat. Tudi ponovitev nasilja nad otrokom ni zadosten argument za odvzem roditeljskih pravic?

Tudi pri njih je postopek za odvzem roditeljskih pravic tak, kot sem ga opisala. Skrbeli smo za otroka, ki je bil zaradi fizičnega nasilja prvič pri nas pri štirih letih in še enkrat pri petih in pol. Enaka zgodba. Ampak veste, otroci so pripravljeni narediti za starše neverjetne stvari. Imeli smo tri otroke iz zelo številčne družine, v kateri so zlorabljali vse otroke, enega še posebej grozljivo. Prav zaradi slednjega, ki ga je CSD najprej umaknil v rejniško družino, sta starša pristala v zaporu. Sorojenci, ki so prišli k nam, svojega bratca nikoli niso omenjali. Zanje zato, ker je bil v njihovih očeh kriv, da so starše zaprli, preprosto ni več obstajal. Idealizacija je res močna. Zelo zelo redko se nam zgodi, da kdo reče, da bi rad drugo mamo ali očeta. Ker enostavno ne vejo, da je lahko drugače, da mora biti. Naloga nas odraslih je, da jim to pokažemo, da jim omogočimo življenje brez nasilja, da pretrgamo ta krog, ki ga doživljajo doma. Primeri, da so starši tudi zakonsko odgovarjali, so redki, po mojem mnenju preredki.

Otroci iz Palčice tako v rejniških kot tudi v posvojiteljskih družinah potrebujejo posebno skrb. Se nadomestni starši tega zavedajo?

Dokler ni bilo Palčice, so CSD-ji te otroke dajali v bolnišnice ali v proste rejniške družine, za katere pa ni rečeno, da so ustrezale tem otrokom. Za otroke so menjave ljudi velik stres, zelo težko se navadijo na druge. Mlajši to povedo, pri dojenčkih pa čutimo njihov nemir še dve uri po menjavi izmene. Zato je res pomembno, še posebej pri dojenčkih, da gredo v neko okolje, kjer bodo lahko ostali. Mi se zelo, zelo zavzemamo za to, da rejniška družina pride k nam v krizni center in se večkrat druži z otrokom. Ob teh srečanjih lahko vsaj malo spoznajo, ali bodo zmogli sobivati.

Posvojiteljske družine pa moramo opomniti, naj življenja z otroki ne idealizirajo. Sem mama, zato lahko samo skušam razumeti hrepenenje po otroku. Vsi vemo, da z otrokom doživimo najlepše, a tudi težke trenutke. Že banalnosti, ko moramo ponoči vstajati, ko je otrok bolan, neprespan, jokav..., nas spravijo v stisko. Posvojitelji morajo vedeti, da jih ne čaka samo lepo in dobro, pa tudi, da se bo partnerski odnos s prihodom otroka zelo spremenil. Če pride v družino otrok, ki ni imel lepih izkušenj v začetnih letih svojega življenja, zna biti toliko težje. Zato je pomembno, da posvojitelji razumejo stiske otroka. Ti otroci lahko na zelo neprimeren način kažejo svojo stisko. Prav je, da se ljudje tega zavedajo, preden sprejmejo otroka, saj se je že zgodilo, da otroka, ki ni ustrezal njihovim pričakovanjem, niso več želeli. O drugi plati starševstva se javno prav gotovo premalo govori.

Palčica nudi zavetje dvanajstim otrokom hkrati, je to dovolj za vso Slovenijo?

Po dosedanjih izkušnjah res. Povprečno skrbimo za tri, štiri otroke hkrati, se je pa že zgodilo, da smo jih imeli enajst, in to je bilo res veliko. Včasih se mi zdi bolj čudno, da smo kar nekaj časa prazni. Nasilje je ves čas prisotno in dejstvo, da januarja nismo imeli otrok, ni odraz realnega stanja.

Obravnavate predvsem otroke iz socialno šibkejših družin? Je zaradi padanja standarda nestrpnosti do otrok več?

Prihajajo tudi otroci iz socialno šibkejših družin, a nasilje ne pozna socialnega statusa. V bolje situirane družine je težje prodreti, ko pa to uspe, se pokaže, da je tudi pri njih veliko patologije. Lepa hiša, dober avto, znotraj se pa dogajajo hude stvari. Zaradi recesije pa k nam ne pride nič več otrok.

Katerim otrokom, žrtvam fizičnega ali spolnega nasilja, lahko hitreje pomagate?

V Palčici ne izvajamo terapevtskega programa. Mi smo tu zato, da se otroci počutijo varne, sprejete in da spoznajo običajen način življenja, medsebojnih odnosov. Pri spolnih zlorabah jim kažemo, kje so meje. Zagotovo pa bo otrok to svojo bolečino začel predelovati, ko bo dlje časa v rejniški ali posvojiteljski družini. Pri fizično zlorabljenih jim kažemo, kako se razrešuje konflikte, da ni samoumevno, da so tepeni. Ko pridejo v Palčico in se jim zgodi kakšna otroška nerodnost, fizično zlorabljeni otroci trzajo, se skrivajo pod mizo... Otrok, ki ga je mama kaznovala tako, da ga je z vžigalnikom žgala po koži, nam je v takih situacijah ponujal roko in govoril: "Na, žgi, žgi." Sprejemamo otroke z grozljivimi izkušnjami, a ko odhajajo iz Palčice, vedo vsaj to, da se da živeti tudi drugače.

Iz kakšnih družin prihajajo otroci, enostarševskih...?

Prevladuje klasičen vzorec slovenske družine z očetom in mamo, ne nujno tudi poročenima. Sem in tja namestijo tudi druge državljane, predvsem iz Romunije.

Novi družinski zakonik bo prepovedal fizično kaznovanje.

Zgrozim se, ko slišim ljudi govoriti, da lahko s svojim otrokom počnejo, kar hočejo, ker je pač njihov. Otroci so sicer naši, a imajo vso pravico do dostojnega življenja brez ustrahovanja in poniževanja. Upam, da bo družinski zakonik pripomogel k temu, da bodo otroci lahko otroci, varni in zaščiteni, in bo država ustrezno ukrepala in kazensko preganjala odrasle oziroma starše, ki jih bodo zlorabljali.

Je za vas sprejemljiva istospolna družina?

Seveda. Družinski zakonik je že tako pristal na enostranske posvojitve istospolnih partnerjev in ne vidim nikakršnega poseganja v nič, kar bi lahko škodovalo heteroseksualnim parom pri posvojitvah. Izsledki različnih empiričnih psiholoških raziskav, izvedenih v zadnjih štiridesetih letih v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji, Nemčiji in drugih evropskih državah, ugotavljajo, da se otroci istospolnih partnerjev ne razlikujejo v psiholoških značilnostih, socialni prilagojenosti in duševnem zdravju v primerjavi z otroki iz heteroseksualnih družin. Za otrokov razvoj sta ključni toplina in ljubezen najmanj ene odrasle osebe, na katero se otrok naveže in ki se tudi sama lahko naveže na otroka, prepozna otrokove potrebe in se nanje ustrezno odziva. Zmožnost za tovrsten odnos ni pogojena s spolom staršev ali njihovo spolno orientacijo. Krizni center za otroke kaže, da življenje v družini s staršema različnega spola samo po sebi ne prinaša zagotovila, da bo otrok živel v zanj primernem okolju.

Poznam pediatrinjo, ki se zaradi izkušenj v ambulanti čudi, da človek za upravljanje avtomobila potrebuje izpit, za vzgojo otrok pa ne. Bi bili izpiti za starše koristni?

(smeh) Teh najbrž nikoli ne bomo imeli, saj se vsem zdi starševstvo nekaj samoumevnega. V Sloveniji primanjkuje preventivnih programov, kjer bi starše pripravljali na starševstvo, kasneje pa jim pomagali pri reševanju njihovih stisk, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, ko otroci odraščajo. Veliko več bi morali govoriti o tem, da je nasilje nad otroki nedopustno in da je treba otroke spoštovati in jih vzgajati v odgovorne ljudi. Otrok za to, da se počuti varnega, ne potrebuje samo ljubezni, ampak nujno tudi meje. Tudi to premalo poudarjamo. Ker so otroci naša prihodnost, poskrbimo za njihovo srečno otroštvo že danes. S sprejetjem družinskega zakonika bomo k temu korak bliže.