Luka Omladič, zaljubljenec v naravo in prepričan zagovornik zelene perspektive, je v slovenskem okvirju spomnil tudi na solidno tradicijo. Stranka Zeleni Slovenije je pod vodstvom Dušana Pluta, današnjega profesorja geografije na ljubljanski filozofski fakulteti, na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji leta 1990 dobila kar devet odstotkov glasov. Na takšno dediščino je lahko zelena politika, ki se utegne kmalu preroditi kot odgovor na brezplodno politično recikliranje, ponosna; šele kasneje je zeleno gibanje v Sloveniji povozil boj za reinterpretacijo zgodovine, ideologij ter prerivanje političnih in ekonomskih elit, ki se mu legitimnost izteka.
Morda gre uvodni uspeh zelenega gibanja v Sloveniji pripisati usmeritvi Zelenih Slovenije v "ekopacifizem", neposredno zagovarjanje mirne rešitve razpada Jugoslavije? Šlo je za vprašanje vojne in miru, ki ga je bilo mogoče jasno artikulirati in jasno predstaviti ljudem.
Zeleno alternativo že tradicionalno sestavljata dva stebra, mirovništvo in okoljski aktivizem. Težava je nastopila kasneje, ker primarni slovenski zeleni niso dosegli ideološke konsolidacije, ki bi stranko držala skupaj. Že na drugih volitvah je delež glasov padel na štiri odstotke, na tretjih pa pod en odstotek. Del prvotnih zelenih se je zato prelevil v uradnike na področju ekološke politike, kar je po mojem mnenju dobro. Dobili smo nekaj zelo dobrih strokovnjakov za okolje. Drugi del se je vrnil v akademske vode, samo politično polje za zeleno politiko pa se je v Sloveniji izpraznilo.
Očitno so v ospredje slovenskih političnih debat najprej stopili vprašanje revizije druge svetovne vojne in različni tranzicijski procesi. Je mogoče razumeti, da so te teme - vsaj v prvi fazi po nastanku države - izpodrinile okoljsko politiko? Gre za vprašanje, katere teme so za družbo temeljne, katere pa so naprednejše?
Na pragmatični ravni ne smemo biti preveč naivni. Vsaka politična stranka potrebuje ideološke kaveljce, na katere lovi volilce. Kljub velikemu projektu skupne Evropske zelene stranke, ki je izšla iz evroparlamentarne skupine Zelenih že leta 2004, večjih prebojev v Evropi na volitvah ni bilo. In kdaj se je ta zgodil, vsaj v Nemčiji? Letos, ko se je začela zgodba s Fukušimo in protijedrskim gibanjem. V večini zahodnoevropskih zelenih strank je protijedrski občutek zelo specifično ena glavnih osi njihove politike in ideologije. V Sloveniji temu najbrž ni tako, kar po mojem mnenju ni nujno slabo, a vsekakor bo morala slovenska zelena stranka volilcem ponuditi prepoznavne alternative. Izziv za slovenske Zelene je, da najdejo podobo, ki bo za volilce jasno prepoznavna.
Da ravnajo klasično politično: ponudijo probleme in se do njih opredelijo z "za" ali "proti"?
Tako je. Ti problemi so politično sicer manj klasični od tistih, ki jih ponujajo stranke, ki ciljajo na sredinsko večinsko volilno telo, vendar morajo biti dovolj prepoznavni in jasno opredeljeni. Stranke, ki so pri nas v zadnjih letih nastopale pod zeleno znamko, so bile s tega vidika izrazito politično nezrele. Zgolj biti na splošno "eko" in zagovarjati čisto okolje ni nikakršna politična identiteta.
Termoelektrarna, nuklearka, plinski terminali so predstavljeni kot problemi, do katerih se je na koncu debate mogoče opredeliti z "za" ali "proti". Vendar teh tem ne vzpostavlja zelena politika, ampak ji jih skorajda vsiljujejo ravno energetski lobiji, ki ne izhajajo iz okoljsko naravnanega razmisleka.
Res je zelo težko mobilizirati ljudi z govorjenjem o energetiki, megavatih in drugih fizikalnih parametrih. Po drugi strani pa se mi zdi, da se je v zvezi s TEŠ6 prvikrat dogodilo, da se je javnost zainteresirano odzvala na takšen tip problema. Celo sami energetiki so bili sprva nad tem presenečeni, morda se jim je zdelo, da se nekdo vtika v njihov posel ali celo stroko. Potem pa je postalo jasno, da bo treba zainteresirano javnost začeti upoštevati in da ni več sprejemljivo, da bi energetsko strategijo za naslednjih dvajset let ter energetski zakon pošiljali v javno razpravo sredi poletnih počitnic.
Drugo vprašanje pa je, ali je na tem mogoče graditi politično identiteto. Mislim, da je, če energetiko povežemo z drugimi okoljskimi problemi. Na prvem mestu so podnebne spremembe. Še vedno razprava o TEŠ6 poteka predvsem na ravni megavatov in zalog lignita, ključna pa je zame etična dimenzija problema. Od vseh tehnologij pridobivanja električne energije elektrarna na lignit sprošča največ CO2 na enoto proizvedene električne energije.
Seveda prehoda v nizkoogljično družbo realno ni mogoče pričakovati z danes na jutri, a vsekakor ga je racionalno začeti z odpovedjo ogljično najbolj intenzivnim tehnologijam, še posebej, če obstajajo bolj sprejemljive alternative. V Sloveniji pa bomo očitno prehod v nizkoogljično družbo začeli s primerkom najbolj visokoogljične tehnologije izmed vseh, kar jih obstaja. Radikalnejši avtorji, kot je recimo Nasin klimatolog in pionir odkrivanja podnebnih sprememb James Hansen, takšne politike brez dlake na jeziku imenuje zločin proti človeštvu.
Če torej razmišljamo o političnih metodah, so glede energetike podnebne spremembe tisti ključni fenomen, ki je dovolj prepoznaven v širši javnosti, da ga je mogoče napeti na politično polje. Druga takšna tema so obnovljivi viri energije. Morda bi Slovenija lahko v celoti zadostila svojim energetskim potrebam, vsaj glede elektrike, s pametno izrabo svojih naravnih potencialov. S tem bi dosegli dvoje: energetsko samozadostnost in trajnostno, zeleno energetsko prihodnost.
Obstajajo študije, ki to potrjujejo?
Da, a žal še bolj preliminarne. Je pa res, da celo nova nacionalna energetska strategija, ki je trenutno v obravnavi, do leta 2030 predvideva štiridesetodstotno pokritost z obnovljivimi viri. Še bolj dolgoročna državna podnebna strategija, ki je prav tako v pripravi, predvideva osemdesetodstotno zmanjšanje emisij ogljika do leta 2050. Če mislimo z vsem tem resno, je gradnja termoelektrarne danes absurdna.
Enako akutno je vprašanje prometa in porabe bencina oziroma nafte. Postali smo država, ki ima v Evropi tretjo največjo gostoto avtocest na površino, "razvojna os" pa je v slovenščini drugi izraz za novo cesto. Kljub vsem novim cestam pa je enakomernost regionalnega razvoja še vedno nezadovoljiva.
Specifičnost zelene politike je v tem, da ni le všečna, saj sooča javnost z realnostjo, ki terja spremembo načina življenja.
Kako lahko zelena politika ljudem jasno predstavi realnost podnebnih sprememb? Lokalni vremenski pojavi najbrž niso dober indikator. Včasih je prevroče, drugič nas preveč zebe. Tudi voda še vedno teče iz pipe. Aktualni migracijski tokovi, predvsem iz Afrike v Evropo, ki imajo poleg vojn oziroma političnih razmer podlago tudi v ekoloških katastrofah v Afriki, so najbrž bolj nazorni.
Sedanja svetovna ureditev v celoti ni vzdržna in produkcijski način kapitalizma nas je pripeljal do meja, ki jih tako okolje kot človeška družba še lahko preneseta. S tega vidika niti ni bistveno, ali so migranti klimatski begunci ali so begunci zaradi političnih konstelacij, ki so nastale med svetovnim severom in jugom. V vsakem primeru taka situacija ni vzdržna.
Gre za simptom kolonializma, ki se vleče vse do danes in se lahko s pojavom podnebnih migracij še zaostri. Begunci z juga na sever niso nič drugega kot moderen izraz kolonialne situacije. Na neki način smo bogati "kolonizirali" tudi atmosfero: Afrika, ki jo bodo podnebne spremembe najbolj prizadele, s štirinajstimi odstotki svetovnega prebivalstva proizvede manj kot štiri odstotke emisij ogljika, Evropska unija s sedmimi odstotki svetovnega prebivalstva proizvede petnajst odstotkov izpustov. Zgodovinsko kumulativno gledano je neenakost še večja.
Trajnostnega razvoja si zato ni mogoče predstavljati zgolj v Evropi. Samo dejstvo revščine in neenakomerne razvitosti sveta je ključen element netrajnostnega razvoja.
Zdaj je v okoljski znanosti zelo aktualen koncept planetarnih meja. Predstavlja razvoj ideje o mejah rasti, ki je nastala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Švedski okoljski znanstvenik Johan Rockström identificira planetarne meje na desetih področjih. Ne gre zgolj za podnebje, ampak za izgubo biodiverzitete, kemično onesnaženje, povečanje koncentracije dušika v zemlji, fosforja v vodah, zakisljevanje morja, razpoložljivost pitne vode ali obdelovalne zemlje. To je deset pragov nelinearnih in ireverzibilnih sprememb okolja, ki bi v sistemu človek-okolje pomenile povsem novo in nepredvidljivo situacijo. Prav približevanje tem mejam človeštvo povezuje v celoto.
Vendarle pa se zdi, da z značilnimi razpravami, kot so tiste o izčrpavanju fosilnih goriv in o obnovljivih virih energije, poudarjamo interese zahodnega človeka, ki živi v visoko razviti družbi. Bi se bilo dobro vprašati tudi, kaj potrebujejo ljudje v tretjem svetu, ki si za začetek želijo povsem osnovnih civilizacijskih pridobitev, kot so osebna varnost, politična zaščita, delo in plačilo, in za katere razprava o "planetarnih mejah" predstavlja kvečjemu naslednji korak? Kaj storiti, da tudi zelena politika ne bi izhajala predvsem iz pogleda na svet z zahodne strani?
Dejstvo je, da ljudje v tretjem svetu zaradi kolonialnega izkoriščanja in zaradi reprodukcije teh odnosov v današnjem času živijo v manj ugodnem bivanjskem okolju od okolja v bogatem svetu. Povsem razumljivo je, da si skušajo najti boljše življenje, in z moralnega vidika tega nikakor ne smemo preprečiti. Evropa ima realno veliko večjo kapaciteto sprejemanja ljudi, kot se nam prikazuje. Noben empirični indikator ne kaže, da so priseljenci tisti, ki ogrožajo dobrobiti Evrope. Evropa se je spravila v ekonomsko krizo sama.
Ostaja pa dejstvo, da je svet neenakomerno razvit, in moralna obveza bogatega sveta je, da razlike zmanjša. Kot je ugotavljal že Marx, trg te razlike še povečuje, saj so v navidez "svobodno" oblikovana tržna razmerja vpisani odnosi izkoriščanja. Dejansko ekonomska globalizacija najrevnejšim prebivalcem sveta ni prinesla obljubljenega blagostanja. Tudi na prostem trgu sta blago in delo, ki ju ponujajo, le malo vredna. Zato so iniciative, kot je koncept pravične trgovine, kjer delno zaobidemo tržno ceno in plačamo pošteno vrednost blaga, pomembne za začetek sprememb. Poleg tega bi bilo treba uveljaviti nekakšen davek na bogati svet, s katerim bi sistematično zmanjševali razliko v razvoju.
Bi to pomenilo odpovedati se tistemu, kar danes v zahodnem svetu predstavlja lažne potrebe?
Odpovedujemo se le tistemu, kar že sicer ni naše. Nesorazmerni delež naravnih virov, ki jih izkoriščamo, je posledica prisvojitve. Poleg tega je očitno, da že sama ohranitev pozitivnih vidikov modernega načina življenja zaradi približevanja okoljskim mejam ne bo mogoča brez temeljite spremembe načina produkcije in globalnih družbenih odnosov.
Kako? Z zamrznitvijo trenutne stopnje produkcije in odločitvijo za "ničelno stopnjo rasti"?
Ničelna stopnja rasti je pomemben koncept. A vendar ga uporabljamo v dveh pomenih. Neskončna globalna rast materialne proizvodnje ni racionalna, ker naravni viri, ki jih pri tem izrablja, niso neskončni. V tem smislu ničelna rast pomeni nujno opustitev tega imperativa, ki je okoljsko nevzdržen.
Po drugi strani govorimo o gospodarski rasti kot o konkretnem ekonomskem parametru in ekonomisti se nam radi posmehnejo, da ne razumemo, kaj bi ničelna rast dejansko pomenila, recimo za Slovenijo. Seveda imajo prav, ko nas opozorijo, da bi pri "ničelni rasti" najbolj nastradali tisti, ki so že sicer socialno najšibkejši, odvisni od socialnih transferjev in javnih servisov, ki so prva stvar, ki se pri varčevanju skrči.
Oba pomena je treba zato ločevati, a vendarle priznati, da nazadnje moramo najti skupno mero med obojim, torej med globalno transformacijo produkcije in podobo konkretne gospodarske ureditve in družbenih razmerij. Možnosti tranzicijske politike vidim predvsem v aktivnih politikah zmanjševanja neenakosti in istočasno preusmeritve na načine proizvajanja, ki so trajnostni in okoljsko vzdržni, četudi so v parametrih "starega režima" manj donosni.
In vendarle, kaj to pomeni za posameznika? Odločitev, da je njegovo trenutno premoženjsko stanje takšno, da zadostuje njegovim potrebam? Da ne bo več akter predpostavke o "večni rasti" in zato ne bo več najemal kreditov ter se bo izvil iz kreditnega krča, ki obvladuje celotno kapitalistično družbo - od meddržavnih skupnosti do držav, podjetij in posameznikov?
Verjetno merite na vprašanje, kje se začne okoljska revolucija. Se začne pri posamezniku? Tu imamo določen problem. Poglejmo denimo značilen primer ravnanja z odpadki. Recikliranje in odgovorno ravnanje z odpadki je tisto minimalno ravnanje, ki ga lahko izvaja vsak posameznik. Veliko manj napora je potrebnega za to kot denimo za odpoved vožnji z avtomobilom. A kakšen bo celoten učinek? V celotni masi odpadkov, industrijskih, gradbenih, izpustov v ozračje, gospodinjski odpadki predstavljajo le nekaj odstotkov.
Brez družbenega in političnega napora za spreminjanje velikih segmentov je materialni vpliv spremembe individualnega ravnanja premajhen, da bi prinesel ključni preobrat. Seveda pa so ljudje, ki spremenijo individualni način življenja, običajno tisti, ki zahtevajo spremembo širšega okvirja. Navsezadnje imajo tudi moralno izhodišče za to. Skratka, mislim, da je sprememba predvsem družbena, nazadnje tudi sprememba celotnega produkcijskega načina. Avantgarda te zavesti pa so posamezniki in aktivisti.
Poglejmo denimo Slovenijo in njeno relativno slabo učinkovitost pri izrabi električne energije. V Sloveniji deset odstotkov vse električne energije porabi tovarna aluminija v Kidričevem. Relativno majhna tovarna z okoli tisoč zaposlenimi tako porabi nesorazmeren delež. Pomislite torej, kaj vsa dejanja, ki jih lahko stori posameznik z nakupom varčne žarnice ali izolacijo hiše, pomenijo proti temu, kar bi lahko storili z eno samo potezo. Seveda pa z zaprtjem tovarne aluminija, ki bi sicer znatno dvignilo našo energetsko učinkovitost, v globalnem smislu ne bi veliko storili. Proizvodnja bi se preselila na Kitajsko, aluminij bi kupovali tam, proizvodnja CO2 pa bi bila enaka kot prej. Odgovornosti torej ne moremo prevaliti na posamezne akterje, predvsem ne kot izgovor za to, da ne spreminjamo velikih sistemov.
Spreminjanje velikega sistema, ki so se ga lotili Grki - govorijo o spremembi neoliberalne ekonomije -, ima za posledico oster fizični boj na ulicah, s pretepanjem in zažiganjem, ki traja že več kot leto in pol. "Sistem" se je namreč zahtevam ljudi ostro uprl. Tudi drugod v Evropi so ljudje na ulicah in nasproti jim stoji represivni aparat, s katerim upravljajo politično-ekonomske elite. Bo treba računati s tem, da si bo morda treba pravico do trajnostnega razvoja dobesedno izboriti?
Natanko tako. Poglejmo denimo v ZDA. Skušajo nas prepričati, da je bil spor glede višine zadolževanja zgolj nepomembna, površinska bitka. Vendar se po mojem v tem kaže nekaj ključnega: nemogoče je bilo doseči povečanje davčne obremenitve najbogatejših. Popolnoma, na vsej ravni je bilo blokirano. Vendar zakaj? Podatki o premoženjski neenakosti v ZDA so znani: zgornjih deset odstotkov ljudi ima, denimo, v rokah devetdeset odstotkov celotnega finančnega in nepremičninskega premoženja. Dohodek zgornjega enega odstotka gospodinjstev je enak dohodku šestdesetih odstotkov gospodinjstev na spodnji strani lestvice.
Odpor sistema torej ni abstrakten, ampak ima svoje subjekte. Subjekt so najbogatejši, ki se konkretno borijo za svoje privilegije. Noro je, da jim je v tem trenutku v ZDA bitka tudi uspela. Dejansko smo priča razrednemu boju, z blaznim odporom najbogatejših elit proti kakršnimkoli spremembam.
Je to "noro", kot pravite, tudi zato, ker si je težko predstavljati, kako se to lahko dogaja v demokratičnem sistemu, v katerem velja podmena, da imajo moč odločanja pravzaprav vsi državljani oziroma vsi volilci?
Odvisno od tega, o kakšni demokraciji govorimo. V tem primeru sicer vidimo nemoč parlamentarne demokracije. Po drugi strani pa verjamemo, da politična moč vselej leži v ljudstvu in mu jo je nemogoče odvzeti. Procesi, ki se trenutno dogajajo, opozarjanje na napake kapitala, ki se je znašel v zadregi, so demokratični procesi, ki lahko tudi uspejo. Morda lahko do določene mere tudi prodrejo po poti parlamentarne demokracije. Že oblika strankarskega programa, ki bi postavil v ospredje te probleme, bi lahko veliko dosegla.
Vse socialdemokratske in socialistične stranke so v zadnjih dvajsetih letih naredile strašen korak nazaj. Čas je, da stopijo spet naprej. V določenih strujah, denimo pri britanskih laburistih, je tako že opaziti, da se vrača stranka delavstva, ki zastopa delavce v neenakem boju proti bogatim elitam. V Sloveniji je trenutna niša za inteligentne politične programe gotovo neka avtentična oblika socialistične politike.
Z izrazom "noro" pa sem pravzaprav izrazil osuplost nad poskusom finančnih elit, da bi nas prepričale, da se moramo sami odpovedovati, da bi reševali zadrego, v kateri so se znašle. Da bo nastopil konec sveta, če ne bomo s svojim odpovedovanjem reševali težav finančnih elit. Če si ne znižamo plač, nam bo bonitetna agencija podelila "minus". Nor je politik, ki meni, da je to dobra politična motivacija za skupni družbeni napor, ki pa je dejansko v tem času nujno potreben. Prvi in evidenten korak je vprašanje, ali resnično potrebujemo to finančno elito. Kakšno družbeno funkcijo ima? Če je pravzaprav nekoristna in parazitska, zakaj jo vzdržujemo?
Je pretirano spraševanje, kako nevarna je lahko ta finančna elita? Na atenskih ulicah so ljudje, ki so skušali protestirati proti eliti, ki je vpeta v mednarodni finančni sistem, končali z razbitimi glavami in so jih odpeljali v bolnišnico.
Takoj ko izrečemo, da bo nasilje neizogibno, smo stopili na pot nasilja. Res je, nasilje ni izključeno, kri se že preliva. Vendar verjamem, da obstajajo politični kanali, po katerih je mogoče stvari spremeniti brez nasilja. Avtentična moč ljudstva je vendarle takšna, da ko se je ljudstvo zave, enostavno preplavi tiste, ki delujejo v nasprotju z voljo ljudstva.
Zgolj kot aluzija: v Maroku se je kralj pod vtisom ljudskih zahtev v arabskem svetu letos sam odločil za omejitev svoje oblasti. Tudi če je bil to zgolj njegov slepilni manever, je nastal vtis, da je ravnal bolj modro kot drugi vladarji. Računate torej na modrost elit, soočenih z avtentično močjo ljudstva?
Ne. Mislim, da lahko predvsem zavest o nepotrebnosti finančnih elit in razbitje tabuja, da varujejo sveti gral stabilnosti sveta, v veliki meri oslabi njihovo moč.
Kako bodo ljudje, ki ne bodo odšli na ulice, izrazili svojo voljo? Tudi na volitve jih hodi vse manj.
Politični kanali so različni. Danes demokracija deluje po zelo različnih poteh, ki jih ne smemo več obravnavati strogo hierarhično. Že zgolj medijska politika ima lahko veliko večji vpliv od politike v parlamentu. Obstaja tudi politika aktivizma, politika skupin ljudi, ki nimajo niti želje po tem, da bi svoj interes izražali prek parlamenta. Javno mnenje se ustvarja prek novih medijev, prek interneta. Kanalov, prek katerih ljudstvo artikulira svojo politično moč, je veliko in to niso samo volitve.
Res pa je, da je volilna abstinenca problem. Nezainteresiranost ljudi najbrž izhaja iz dvojega: po eni strani so našli nove kanale za izražanje svoje volje, po drugi strani pa so nezadovoljni s tistim, kar je na policah. V tem ne prepoznajo svoje izbire. Ne verjamem pa, da se politično delovanje umika. Ne more se umakniti. Ljudstvo je vselej politično.
Morda je nerodna tista mlačna vmesna točka, na kateri se ljudje najlažje nezainteresirano prepustijo življenjskemu toku: ni se jim treba boriti za preživetje, hkrati pa jih ne obremenjujejo velike osebne ali skupinske ambicije, ker vedo, da so možnosti za uspeh dvomljive.
Res je, država ne ohranja reda zgolj z represivnim aparatom, ampak tudi z drugimi, ideološkimi aparati, prek šole, televizije, cerkve. To je gotovo pomembno. Ideološka reprodukcija obstoječega reda kot neizogibnega je pomemben topos v strategijah odpora. Na tej točki je uporaben koncept multitude oziroma mnoštva Antonia Negrija. Ta pravi, da vendarle obstaja substanca družbenega, ki je ni mogoče nevtralizirati, ki bo vedno znova proizvedla tok. Na kakršenkoli način. To nas lahko navdaja z optimizmom.
Tudi na ravni okoljskih transformacij družbe morda obstajajo kanali, skozi katere se bodo zgodile spremembe. Vidimo, da se celo na ravni majhnih skupnosti dogajajo velike aktivistične pobude. Celo tako majhno otočje, kot je tihomorski Tuvalu, ki mu zaradi dviga morske gladine grozi izginotje, je s svojim opozarjanjem na nevarnost dosegel izredno velik vpliv v mednarodnem prostoru.
V mnoštvu kanalov, prek katerih civilna družba izraža svojo voljo, najdejo svoje mesto tudi ekstremisti. Civilna družba nima aparata, s katerim bi nadzorovala njihovo početje, država pa je kot nadzornik civilnodružbenih komunikacij nezaželen gost. Je nastal paradoks, v katerem uspevajo skrajne ideje, kakršna je bila usodna na Norveškem?
Skrajno desničarska ideologija je sama v sebi tako paradoksna in nekonsistentna, da se včasih zdi, da jo pokonci drži nekaj drugega kot to, da bi bila sama po sebi politična pozicija.
Sovraštvo in nizka čustva?
Sovraštvo ali pa izraba s strani nekoga drugega. Če vzamete nasilje proti priseljencem, to zelo hitro izgubi legitimnost, če ga celotna družba obsodi kot nasilje. Zelo hitro pa pridobi moč, če kakšna desnosredinska stranka, ki uradno velja za zmerno, reče, da sicer res ni prav, kar počnejo, da pa gre za izraz neke avtentične zaskrbljenosti in političnega občutja. Spomnimo se na Ambrus in odziv določenih političnih strank: češ, saj nasilje ni rešitev, vendar hkrati razumemo, da ste se morali odzvati, kot ste se.
Če bi torej desnosredinskim parlamentarnim strankam preprečili koketiranje z desničarskim nasiljem, bi se že veliko spremenilo?
Seveda. Kaj je v Sloveniji tako dolgo preprečevalo reševanje problema izbrisanih? Je bila res javnost tista, ki je blokirala rešitev? Ne! Določene politične stranke so domnevno nasprotovanje javnosti izrabljale za svojo politično agendo. V trenutku, ko je bila politika zaradi odločitve ustavnega sodišča prisiljena stopiti korak nazaj, pa se je situacija spremenila in tudi javnosti je pravzaprav odleglo, ker ta tema ni bila več v ospredju.
Večina desničarskih idej se povezuje s konceptom naroda, njegove suverenosti in zaščite nacionalne posesti, predvsem ozemlja oziroma tistega, kar ne "pripada" Drugim. Je po vašem mnenju v okviru zelene politike, da bi se rešili težav, mogoče nevtralizirati nacionalno komponento ljudske identitete oziroma identitete posameznika?
Nacionalna identiteta je sama proizvod množice procesov. Zanimivo je vprašanje, kaj dejansko pomeni suverenost Slovenije danes. Po petnajstih letih procesa globalizacije smo se zbudili in se zavedeli, na kaj so sploh merili tisti, ki so v Genovi in drugod protestirali proti globalizaciji, medtem ko smo bili mi še v evforiji tranzicije. Posledica ekonomske globalizacije je, da je nesmiselno govoriti o slovenski proizvodnji. Vsa industrijska proizvodnja je vpeta v globalni okvir. Ne moremo ustvarjati svoje monetarne politike, zgolj do neke mere lahko upravljamo s svojo davčno politiko in proračunom. V mednarodni politiki smo večinoma zadovoljni, ko govorimo s tihim glasom EU. Znašli smo se torej v času, ko pomen pojma državna suverenost niti najmanj ni samoumeven.
V okviru zelene politike je izhodišče politične identitete konkretna skupnost. V nekem smislu lahko govorimo o suverenosti skupnosti, ki živi v določenem okolju. Temeljna politična odgovornost je odgovornost do skupnosti in okolja, v katerem ta skupnost živi. Seveda pa drugi aksiom zelene politike pravi, da imata lastno okolje in družba vselej globalni kontekst in da sta razumljiva le znotraj njega.
V tem smislu zelena politika podaja novo podobo pojma suverenosti: na lokalni ravni to pomeni okrepljeno avtonomijo skupnosti pri njeni skrbi zase in za okolje, na širši ravni pa povezovanje skupnosti v skupni skrbi za globalno okolje, ki večkrat povsem zaobide konvencionalne oblike suverenosti, kot so narodi ali države.
Vprašanje, kakšna institucionalna forma naj bi tej politični ideji ustrezala, je še odprto. Zelena politična teorija ponuja različne možnosti, dva glavna modela pa sta bolj kozmopolitski model, torej iskanje oblik okrepljene svetovne uprave, in na drugi strani koncept zelene države. Zadnji izhaja iz stališča, da je transformacija države lažje dosegljiva kot vzpostavitev funkcionalne trajnostne svetovne uprave. V drugem koraku bi nato takšna država, ali skupina držav, za seboj potegnila še ostale.
To je lahko tudi izhodišče za konkreten politični program vizije slovenske suverenosti in njene mednarodne vloge. Iztekanje življenjske dobe šoštanjske termoelektrarne je lahko priložnost za prehod v nizkoogljično družbo; država bi lahko mednarodno identiteto vzpostavila kot prvak te tranzicije. Zaradi relativne raznolikosti alternativnih virov imamo tudi enega boljših položajev v Evropi, da bi to storili. V svetu, v katerem bo vprašanje podnebne in drugih planetarnih okoljskih meja pospešeno postalo primarno politično vprašanje, bo to tudi eno najpomembnejših meril mednarodnega pomena države. To je nova forma suverenosti, o kateri moramo razmišljati.
Ima Slovenija voditelje, ki bi bili pripravljeni razmišljati ali promovirati takšen program?
Nastop takšnih političnih sil se mi zdi neizogiben, ker ga terjajo okoliščine. Vendarle pa se moramo zavedati, da politična izbira ne deluje samo po principu samopostrežbe, kjer bi si ljudje s police izbrali najbolj privlačen in pameten program. Ključne so tudi kredibilne in zaupanja vredne osebnosti. Potrebujemo osebnosti, ki jim zaupamo upravljanje.
Vas zanima politično sodelovanje v upravljanju države?
Ne, sam nimam teh sposobnosti. V krogu ljudi, s katerimi sodelujemo, pa je nekaj takšnih ljudi. Dejal pa sem že, da institucionalna politika ni edini način, saj imamo vrsto drugih političnih kanalov.
Pobuda Očistimo Slovenijo je pokazala, da sta akcijski potencial in tudi želja velika.
Res je. Če bi se akcija nadaljevala z ustreznim političnim programom, bi bilo še bolje.
Morda bi za kaj takšnega potrebovala institucionalno podporo že uveljavljenih političnih strank?
Prepričan sem, da se bo politični aktivizem razvijal v nove forme kar sam, predvsem s pomočjo interneta. Kar se tiče obstoječih političnih strank, pa bodo morale predvsem najti način, kako bodo revitalizirale same sebe. Levica se bo morala revitalizirati z resnim socialističnim programom. Desnica pa... ne vem. O desnici ne bom govoril.
