V dveh akcijah posebej. V prvi, ko so bile med operativci Hezbolaha sprožene eksplozije pozivnikov, torej naprav, o katerih je bila presenetljiva že sama informacija, da še obstajajo oziroma da jih še kdo uporablja. In v drugo, ko je izraelsko letalstvo bombardiralo četrt v Bejrutu, pri čemer je poleg Hasana Nasralaha, generalnega sekretarja Hezbolaha, življenje izgubilo še nekaj visokih funkcionarjev gibanja, skupno pa 37 ljudi, med njimi tudi otroci. Tako v prvem kot v drugem primeru je tudi obveščevalnemu laiku jasno, da so akcije temeljile na pridobljenih podatkih, kar se je naslonilo na že zdavnaj uveljavljeno predstavo, da je Izrael obveščevalno nadvse dejavna in sposobna država. Z Mosadom na čelu. A Mosad je le ena od treh vej, ki tvorijo izraelsko obveščevalno strukturo.

Nalogo nadzirati domače razmere oziroma notranjeobveščevalno dejavnost ima Šin Bet, organizacija, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1949 ali slabo leto pred ustanovitvijo Mosada oziroma Inštituta za obveščevalne in posebne operacije, ki so mu bile zaupane naloge na tujem. Pri vzpostavitvi obeh enot je bil ključno vpleten Iser Harel, ki je bil v prvih letih ključna figura izraelskega obveščevalnega delovanja. Najprej kot šef Šin Beta, od leta 1952 kot šef Mosada, od leta 1957 pa kot vrhovni šef kompletne obveščevalne strukture. Mali Iser se mu je govorilo za hrbtom, kajti tudi med svojimi ni bil priljubljen.

Kot Iser Halperin se je leta 1912 rodil v Rusiji, leta 1922, potem ko so mu boljševiki razlastili premožno družino, je iz Rusije emigriral, po postanku v vmesnih državah pa je na območje Palestine prispel leta 1930, v tako imenovani tretji aliji ali selitvenem valu judovskega preseljevanja v Palestino, ki so ga pretežno sestavljali prav Judi iz Rusije. Takoj se je včlanil (in se tam tudi uveljavil) v organizacijo Haganah, judovsko paravojaško postrojbo, ki se je vzpostavila že leta 1920 in katere osnovni operativni teren so bili tržnice in pristanišča. V tem vrvežu so Izraelci zasnovali osnovno obveščevalno mrežo, iz katere se je razvila sedanja struktura.

Slavna ugrabitev Eichmana

Pod Harelom je Mosad svetovno zaslovel. Leta 1960 je Izraelcem po namigih zahodnonemških kolegov na ulicah Buenos Airesa uspelo ugrabiti nacističnega zločinca Adolfa Eichmana, ki je pod imenom Ricardo Klement tedaj bival v argentinski prestolnici. Vodja operacije je bil prav Iser Harel, ki je bil prisoten v zadnji fazi operacije v Buenos Airesu. Potem ko so po dveh letih operativnega delovanja izraelski agenti izsledili Eichmanovo lokacijo bivanja, so ga 11. maja 1960 prestregli na poti od avtobusne postaje proti domu, ga devet dni omamljenega držali v kleti najete hiše in ga z letalom pretihotapili v Izrael. Tam so mu sodili in ga leta 1962 obesili. Za tajno operacijo so se odločili zato, ker bi bilo pridobivanje Eichmana po diplomatski poti od Argentine preveč dolgotrajno oziroma bi bil uspeh vprašljiv.

A Mosad je pod Harelovim vodstvom zahodne obveščevalne strukture nase opozoril že prej. Nikita Hruščev, ki je po smrti Josifa Visarionoviča Stalina prevzel oblast v Sovjetski zvezi, je imel marca 1956 pred centralnim komitejem govor, katerega vsebina je danes obče znana. V govoru je obsodil stalinizem. V tistem času pa ni bilo tako in govora se je navzelo imenovanje »skrivni govor«. Kot prvi je vsebino govora prejel Mosad, do njega je prišel prek poljskega novinarja, partnerja gospodične, ki je delala v centralnem komiteju komunistične partije Poljske. Sovjetska zveza je vsebino govora namreč poslala nekaterim partnericam vzhodnega bloka in tako tudi poljskim tovarišem. Judovski novinar je potem emigriral v Izrael in govor predal Mosadu, ta pa Američanom. Usluga je znotraj ameriški krogov celo vzbudila sum, da ima Izrael tesne stike s Sovjetsko zvezo, a se je Harel opral tako, da je Američanom razkril nekaj izraelskih agentov, ki naj bi bili na sovjetskem spisku, prav tako je bil dejaven pri razbijanju leve opozicije v samem Izraelu.

Manična drža do nasprotnikov

Ni pa Mosad pod njegovim vodstvom dosegal zgolj uspehov. Odstopiti je moral leta 1963, potem ko se je razkrilo, da je njegova služba tako neposredno kot tudi prek poštnih pošiljk (paketov) ubijala nemške znanstvenike, ki so sodelovali pri razvoju egiptovskih raket. Med njimi je bilo veliko takih, ki so sodelovali v nacističnem raketnem programu. Eden od paradoksov primera je tudi, da naj bi za Mosad po Egiptu rojake znanstvenike s poštnimi paketi ubijal tudi Otto Skorzeny, torej tisti Hitlerjev komandos, ki je rešil Mussolinija in ki naj bi bil tudi na egiptovskem plačilnem spisku.

V času Harela je Mosad razvil manično držo do nasprotnikov, tudi po njegovem odstopu pa so Izraelci še naprej utrjevali svoj sloves. V 70. letih so tarče atentatov postali skoraj izključno arabski politični ali vojaški voditelji, kot še vedno tudi znanstveniki. Do konca minulega tisočletja se Izraelcem pripisuje nekaj več kot trideset ubojev, v tem tisočletju pa se jih je nakopičilo več kot 200. Standardni način atentata je postalo raketiranje avtomobila, v katerem je bila žrtev, še najraje iz helikopterja. Sploh pa so Izraelci dejavnost intenzivirali po lanskem oktobru. V zgolj letu dni so izvedli več kot dvajset atentatov na politične ali vojaške vodje gibanj Hezbolah in Hamas. Kako?

Rekrutirajo računalniško ali kriptografsko nadarjeno mladino

Ključna vloga pri tem se pripisuje doslej še nepredstavljeni tretji veji izraelske obveščevalne strukture, vojaški obveščevalni službi Aman, ki je bila ustanovljena leta 1950, tudi njeno delovanje pa so zastavili preverjeni kadri iz vrst Haganaha. Aman sestavlja več enot, kot bistveno pa se te čase izpostavlja enoto 8200, zadolženo za prestrezanje podatkov in protiobveščevalno dejavnost. Slednji se pripisuje bistven prispevek k izraelski obveščevalni operativni ofenzivi.

Po logiki, da so najuporabnejši mladi in z življenjskim konformizmom še neomadeževani ljudje, Izraelci v enoto 8200 praviloma rekrutirajo računalniško ali kriptografsko nadarjeno mladino od 18. do 21. leta. Starejših ne. Ta postrojba analizira tako javno dostopne podatke kot podatke, pridobljene s posebnimi sredstvi. V ta namen ima Izrael v puščavi Negev v bližini kibuca Nurim, ki leži vsega deset kilometrov od kibuca Re'im, pri katerem se je oktobra zgodila rejv zabava, na kateri je Hamas pobil udeležence, komunikacijski center za pridobivanje podatkov tako prek satelitov kot na druge načine. Obči sum je, da so Izraelci s svojim komunikacijskim centrom povezani z zavezništvom Pet oči, ki so ga zavoljo enakega cilja prek podobnih centrov vzpostavile ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Domneva se, da je enota 8200 zagotovila ključne podatke tudi za zadnje tajne operacije, kot se prav tako javno razpreda, se je pa Hezbolah, ki je Izraelcem dolgo predstavljal obveščevalno trd oreh, razprl potem, ko se je vpletel v vojno v Siriji na strani sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Z vstopom v Sirijo se je Hezbolah razširil, kar naj bi razbilo njegove mehanizme notranjega nadzora in odprlo vrata infiltraciji oziroma zbiranju pomembnih podatkov.

»Izrael ne potrebuje več sodelavcev. Nadzirajo nas prek naprav, ki so v vaših žepih, v žepih vaših otrok in soprog. Gre za smrtonosne agente, ki dajejo najpreciznejše podatke,« je pokojni Nasralah februarja letos javno opozoril rojake in sodelavce, da Izraelci ključne podatke za svoje akcije pridobivajo s prestrezanjem podatkov, posredovanih prek mobilne telefonije. In Hezbolah je kupil pozivnike. Kot kaže, je nakup stekel prek posredniških slamnatih podjetij, ki so jih spet obvladovali Izraelci. Stara obveščevalna modrost pravi, da je vse lažje in zanesljivejše, če ljudje delujejo na temelju pripadnosti, ne pa zaradi plačila. Izraelska obveščevalna struktura ta moment očitno še vedno premore.