V nasprotju s kolegi, ki so se svojih vlog v vsakdanjem življenju na vse pretege otepali, bili vidno užaljeni, če so jih nanje opominjali, ali se celo kolerično odzvali na vprašanja o njih, Jones namreč nikoli ni zavrnil oboževalcev pretežno ali izključno Vojne zvezd.

Ravno nasprotno, izredno ponosen je bil, da je postal del tega brezčasnega kulta iz galaksije tam daleč daleč stran. Po vsaki predstavi so ga pred gledališčem na Broadwayu čakali »sheldoni« s posterji in spominki iz franšize in prav za vsakega si je vzel čas. Glas Dartha Vaderja, ki ga je sicer utelesil tudi že pokojni fizikalec David Prowse, edinega negativca, ki smo ga imeli radi, je pred nekaj dnevi za vedno ugasnil, a ne utihnil.

Izgubljeni in povrnjeni glas

Jamesa Earla Jonesa je bilo težko ne imeti rad. S svojim odnosom do ljudi niti ni dovolil, da bi mu lahko kar koli očitali. Zavedal se je svoje slave, vendar ostal skromen, dostopen in odprt. Nikoli in nikjer mu ni bilo težko izreči stavka iz drugega dela franšize Vojne zvezd: Imperij vrača udarec »Ne, jaz sem tvoj oče!«, s katerim se je zapisal med nesmrtne. Z njim je vse postavil na glavo, predvsem pa svoje življenje, saj je že zelo zgodaj doživel zanimiv »karierni« zasuk. Sinu znanega igralca Roberta Earla Jonesa niti na misel ni prišlo, da bi se ukvarjal z javnim nastopanjem ali igranjem, saj je v otroštvu močno jecljal. To je bilo zanj tako moteče, da med petim in štirinajstim letom od sramu praktično ni spregovoril. Zapiral se je v svoj svet in požiral knjige, misleč, da bo tekoče besede poslušal le v svojih mislih. Z okolico je pretežno komuniciral s kratkimi sporočili, napisanimi na lističe papirja, dokler ga sočutni srednješolski učitelj angleščine Donald Crouch ni prepričal, da je pred razredom eno izmed svojih pesmi prebral na glas. To je storil brezhibno. Takrat se je Jamesu Earlu Jonesu zgodil prelom. Zavedel se je moči izgovorjenih besed. Navdahnjen s književnostjo si jih je želel izgovarjati in začel uživati v tem. Naučil se je obvladovati svoje jecljanje in se na spodbudo učitelja začel resno zanimati za igralski poklic. Takrat, v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, pa si vseeno niti v najbolj norih sanjah ni mogel predstavljati, da bo na koncu ravno povrnjeni izgubljeni glas postal njegov glavni življenjski podpis.

Veliki temnopolti up

Vendar James Earl Jones ni bil samo glas, daleč od tega. Bil je vsestranski igralec, ki je v drugi polovici šestdesetih let, v času, ko je spregovoril in utihnil temnopolti mož, ki je imel sanje, skupaj s soigralcem Sidneyjem Poitierom spreminjal globoko zakoreninjeno stereotipno podobo črne Amerike. Do tistega trenutka so bili namreč temnopolte igralke in igralci pretežno »obsojeni« na vloge preprostih in simpatičnih služabnikov, glasbenikov in zabavljačev, uličnih čistilcev čevljev ali varušk, z njima v glavnih vlogah pa se je odnos začel spreminjati. V filmih Ugani, kdo pride na večerjo (1967, Poitier) in Veliki beli up (1970, Jones) sta odigrala takrat najbolj kritični in »nespodobni« vlogi ameriške kinematografije – temnopoltih partnerjev belemu dekletu. S to potezo sta udarila po belem rasizmu in razbila medrasne predsodke. Vloga boksarskega prvaka v težki kategoriji Jacka Johnsona v omenjeni ter s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni biografski drami Howarda Sacklerja je bila nasploh velika in odločilna prelomnica v karieri Jamesa Earla Jonesa. Že na odrskih deskah Broadwaya so se gledališki kritiki navduševali nad njegovim igranjem – zanj je prejel nagrado tony –,​ ekranizacija oziroma prenos igre na filmsko platno pa mu je prinesel tudi edino nominacijo za oskarja za najboljšo moško vlogo, kar je bila šele druga nominacija za temnopoltega igralca po Sidneyju Poitieru, ki je nagrado prejel za svojo vlogo v filmu Lilije na polju (1963). Kot Malcolm X se je angažiral v igrani biografiji o Muhammadu Aliju The Greatest (1977), čeprav kot negativec (Darth Vader, Thulsa Doom) pa s svojim globokim avtoritativnim glasom skupaj z Morganom Freemanom prevzel vodilno vlogo temnopoltega igralca – tudi kot antipod gobčnemu Eddieju Murphyju – v osemdesetih letih. V tem je bil celo tako prepričljiv, da se je priznana filmska kritičarka Pauline Kael leta 1987 v magazinu The New Yorker vprašala, ali ni prav James Earl Jones vodilni ameriški filmski igralec.

Vstajenje lorda Vaderja

Na filmskem platnu je v stranski vlogi debitiral v črni komediji Stanleyja Kubricka Dr. Strangelove, v katerem je igral bombnega komandanta na krovu letala, ki je odvrglo atomsko bombo. Nasploh je v prvem delu igralske kariere uspešno kolobaril med velikimi gledališkimi vlogami na off-Broadwayu, kot so Hamlet, Kralj Lear, Macbeth in Othello, ter manjšimi filmskimi (The Comedians, End of the Road, The River Niger), dokler v igranem filmu ni zaslovel na način, kot je uspelo redko komu, morda samo njemu – v zvočni kabini. Nismo ga videli, a vsi smo vedeli zanj. Tehnično ali enciklopedično šele v tretjem delu franšize Vojna zvezd: Jedijeva vrnitev, ko se je ime Jamesa Earla Jonesa prvič zapisalo v odjavni špici. Bil je tako skromen, da sebe sploh ni »slišal« kot pomembnega igralca v filmski uspešnici, bolj kot poseben zvočni učinek. Zgodovina in privrženci smo mislili drugače. George Lucas je leta 1977 tvegal zelo veliko s svojo vesoljsko opero, ki je v prvi postavi potrebovala basso profundo. Tega je našel v barvi glasu Jamesa Earla Jonesa. Lord Darth Vader je z njim postal največji medgalaktični arhetipski negativec vseh časov, ki je v družinski navezi z največjim pozitivnim likom celotne sage Lukom Skywalkerjem poskrbel za vrsto nesmrtnih citatov, na čelu s klasičnim »Ne, jaz sem tvoj oče«, prepogosto napačno citiranim kot »Luke, jaz sem tvoj oče«.

Prototip antizvezdnika

Vloge očetov so ga pravzaprav zelo zaznamovale. V Levjem kralju, tako klasičnem animiranem filmu iz leta 1994 kot fotorealistični predelavi iz leta 2019, je glas posodil modremu očetu bodočega levjega kralja Mufasi, v filmu Princ odkriva Ameriko (1988) očetu princa Akeema Jofferja (Eddie Murphy), kralju Zamundije. Tudi to vlogo je ponovil leta 2021. Očetovski lik mu je bil po svoje privlačen tudi zaradi tega, ker ga je oče že zelo zgodaj zapustil, zato sta ga vzgajala babica in dedek po materini strani. Ko se je preselil v New York, da bi študiral v programu za mlade igralce American Theatre Wing, ga je poiskal. Kasneje sta v nekaterih uprizoritvah celo zaigrala skupaj, do takrat pa občasno skupaj voskala tla, da sta se preživljala med iskanjem vlog. James Earl Jones je tako iz prve roke spoznal vse razsežnosti očetovske (ne)prisotnosti in vse to mu je odlično služilo na filmu. Tega se ni dalo naučiti v šoli, to je bilo treba prinesti s seboj, doživeti, se sprijazniti in na koncu oprostiti. Vse to je oblikovalo njegov nadvse prijazni značaj na odru in zunaj njega. Podobno kot Zlatko Burić je bil prototip antizvezdnika, kot da je pripadal neki drugi popularni kulturi, nekemu novem upanju, če znova posežemo v sfero Vojne zvezd. Resno se je posvetil vsaki dodeljeni vlogi in v njej užival ter bil hvaležen in odziven igralec po mnenju režiserjev, s katerimi je sodeloval. Cenili so ga tudi soigralci. Delovne navade mu niso bile tuje, vsem svojim vlogam pa je dal posebno globino, iskrenost in pomen. Nikoli ni zamujal na vaje, predloge, komentarje in kritike je vzel resno in s tem vdano služil svojemu poklicu. Da je postal član prestižnega kluba EGOT (je prejemnik nagrad emmy, grammy, oskar in tony), zato ni nobeno presenečenje. Prav tako ne, da so leta 2022 gledališče na Broadwayu poimenovali po njem. James Earl Jones je bil enostavno umetnik, ki slave ni iskal, temveč je ona (nehote) našla njega.

Dnevnik novice

Glas je ugasnil, a ne utihnil

Vsi igralci so se učili od njega. Vsi, kot je nedavno povedal Samuel L. Jackson, so hoteli biti James Earl Jones. Postal je standard, sinonim za igralski poklic s prijaznim človeškim obrazom. Tudi ko mu je leta 2012 po predstavi Šofer gospodične Daisy na Broadwayu igralski kolega sir Ben Kingsley nepričakovano izročil častnega oskarja filmske akademije za življenjsko delo, je to pospremil na svoj način – ponižno, spoštljivo in z zavedanjem, da ga bodo zunaj pred vhodom za igralce čakali številni goreči privrženci Vojne zvezd, da jim podpiše fanovsko memorabilijo. Redko kdo je v rokah držal plakate iz filmov Izganjalec hudiča II – Heretik (1977), Polja sanj (1989), Lov na Rdeči oktober (1990), Patriotske igre (1992) in Joči, ljubljena dežela (1995). Morda se je kdo tu pa tam pojavil s posterji iz Konana Barbara (1982) in Levjega kralja (1994), vse drugo je bilo vezano na njegovo vlogo padlega jedija lorda Dartha Vaderja. Nastopil je tudi v številnih televizijskih filmih in serijah, čeprav se je na malih zaslonih v zgodovino najbolj zapisal z znamenito napovedjo This is CNN (To je CNN), ki je odmevala na tem kanalu kot uvod v informativne oddaje. Njegov glas pa bo na platnih odmeval še naprej. Tik pred smrtjo je namreč James Earl Jones sklenil dogovor o umetni reprodukciji svojega glasu s programom umetne inteligence.

Naj bo sila s teboj v galaksiji tam daleč daleč stran.