Večina je enodnevnih izletnikov, vendar se povečuje tudi število tistih, ki prenočijo, saj se na Capriju oddaja tudi vedno več nepremičnin. Podobno kot že pred leti v Benetkah so tudi oblasti na Capriju zaradi navala turistov podvojile vstopno takso, z 2,50 evra na 5 evrov, in ta cena bo veljala še vse do 3. oktobra. »Rekel bi, da so precej bolj na udaru destinacije, ki so danes hitro dostopne. Svoje so naredili internet in nizkocenovni prevozniki, vse skupaj pa je stopnjevala še korona. Ker smo bili toliko časa zaprti, si zdaj vsi želimo potovati, hoditi na počitnice,« pravi dr. Igor Jurinčič, izredni profesor in predstojnik katedre za trajnostni razvoj destinacij na Fakulteti za turistične študije (FTŠ) – Turistica, ter dodaja, da Mediteran med turisti ostaja najbolj zaželen končni cilj, zato so sredozemske države najbolj izpostavljene takemu dogajanju.

Drži, vendar se veča tudi interes za kulturne prestolnice, ki so zanimive za krajši oddih, najpogosteje za podaljšan konec tedna. Ampak to ni nič novega. Gre za dejstva, s katerimi se moramo sprijazniti. Turizem je postal z razvojem interneta in družbenih omrežij široko dostopen. Na drugi strani pa so seveda destinacije tiste, ki se morajo pripraviti na ta množični turizem in odgovoriti z ustreznimi ukrepi.

Očitno je, da destinacije nimajo več nadzora nad razvojem. Zaradi številnih aplikacij in spletnih rezervacij turistični delavci ne morejo točno napovedati, koliko obiskovalcev bodo imeli. Gre za vprašanje, ki je tesno povezano s sodobnim razvojem turizma. Vendar je prav omeniti, da overtourism, kot mu tudi pravimo, ni od danes. Poznamo primere že najmanj iz 90. let. Recimo Grčija z Rodosom, pa tudi Kanarski otoki niso nič novega. V Italiji so po njem znani Rimini, Benetke in Firence, kjer se turizem samo še stopnjuje.

Res se je pripravljala. Nenazadnje sem tudi sam leta 2005 s tega področja napisal doktorsko nalogo z naslovom Nosilna zmogljivost slovenske Istre za turizem. Iz analize podatkov se je pokazalo, da razvite destinacije ne razpolagajo z ustrezno infrastrukturo, ta pa je še dodatno obremenjena v višku sezone. V primeru mediteranskih krajev sta to julij in avgust. Takrat je vsa infrastruktura preobremenjena, tako turistična kot splošna, se pravi parkirišča, oskrba z vodo, odvajanje odpadne vode, zbiranje in odlaganje odpadkov ipd.

​​Igor Jurinčič. Foto: Tomaž Skale

Z njimi smo se srečevali leta 1987, ko je bil turizem v času Jugoslavije na vrhuncu, in potem spet po osamosvojitvi Slovenije v letih 2003 in 2012, ko je bila tako močna suša, da smo se v celotni Istri soočali s pomanjkanjem vode in smo morali zapirati pipe na kopališčih. Temu smo bili priča tudi predlani, leta 2022. To torej niso novi, ampak stari problemi. Če jih ne zaznamo pravočasno in se jih ne lotimo takoj, na strateškem nivoju, kulminirajo. In lahko samo še »gasimo«. Pomembno je, da smo vnaprej pripravljeni, da vemo, kje so te naše šibke točke. To omogoča metoda nosilne zmogljivosti, ki jo je tudi sama Svetovna turistična organizacija (UNWTO) v 90. letih podprla skupaj s Programom za okolje pri Združenih narodih (UNEP). Koliko so naše destinacije upoštevale te strokovne analize, pa je drugo vprašanje.

Kar smo ugotovili, je, da imamo še vedno problem v infrastrukturi, v parkirnih mestih in tudi v čiščenju odpadnih voda. Ko sem v okviru že omenjenega doktorata delal analizo, sem prišel do zaključka, da v slovenski Istri nimamo urejenega kanalizacijskega sistema. Natančneje: piranska občina ga je imela urejenega le delno, Izola pa ga sploh ni imela urejenega in se je šele leta 2009 in 2010 povezala s kanalizacijskim sistemom, ki se je zdaj speljal tudi na čistilno napravo v Kopru. Potem je tu seveda pomanjkanje parkirnih mest. Spomnimo se samo na Piran, ki se je soočal z ogromnim problemom pomanjkanja parkirnih mest. Nekako so to rešili z izgradnjo parkirne hiše na Fornačah in z avtobusnimi prevozi v center mesta. Ampak v 80. in 90. letih je bil to glavni problem Pirana.

Že pred 20 leti ni bil naš odgovor v gradnji novih parkirnih mest, temveč je rešitev v kvalitetnem javnem potniškem prometu, ki pa nikakor ni zaživel. Tudi druge destinacije, ki so obremenjene z avtomobili v mestnih jedrih, to rešujejo s tem, da mesta zapirajo. Svojim študentom na predavanjih kot primer vedno izpostavim Alpe, kjer so se problema avtomobilov zavedali že zelo zgodaj. Recimo Zermatt v Švici so zaprli v 70. letih, pa jim turizem še vedno cveti.

Seveda gre za proces, skozi katerega mora iti tudi lokalno prebivalstvo. Z anketo o vplivih turizma, ki smo jo v slovenski Istri med lokalnim prebivalstvom opravili s študenti leta 2003 in jo ponovili letos v Piranu, se je pokazalo nezadovoljstvo zaradi gneče v mestih in v poletnih mesecih na plaži, preobremenjenosti lokalnih cest, povečanja odpadkov. Že takrat, pred 20 leti, se je pokazalo nezadovoljstvo tudi zaradi dražjih nepremičnin. Prav tako zaradi nedostopnosti nepremičnin za domačine in dražjih cen vseh storitev. To so bili glavni problemi pri nas že leta 2005. In ker jih nismo uspeli pravočasno rešiti – ne samo mi, tudi drugod po Mediteranu – imamo revolt med lokalnim prebivalstvom.

Mislim, da res. Za Kanarske otoke so na podlagi že prej omenjenega programa med prvimi izdelali analizo nosilne zmogljivosti. Tudi za otok Rodos. Treba je razumeti, da imajo nekatere destinacije možnost celoletnega turizma, česar si seveda tudi želijo. Danes marsikje, tudi na Hrvaškem, sanjajo o tem, da bi imeli celoletni turizem. Na Kanarskih otokih lahko dopustujete tudi januarja in februarja oziroma vse dni v letu. Ampak problem je izbruhnil zdaj, med velikonočnimi prazniki in v času počitnic, ko vsi, predvsem pa Nemci in Britanci, želijo tja. Podobno se je dogajalo na Palmi de Mallorci in zdaj so tam praktično celotni predeli poseljeni z britanskimi, nemškimi in skandinavskimi turisti. Ti so se po upokojitvi preselili tja.

Po drugi strani vemo, kaj je destinacijam, ki slonijo samo na poletnem turizmu, naredila korona. Sesulo se je celotno gospodarstvo. Na Hrvaškem si je med korono velik del lokalnega prebivalstva, ki je bil zaposlen v turizmu, poiskal delo izven države. Zato ni bilo nič nenavadnega, ko so vam na avstrijskih smučiščih med drugim stregli tudi Slavonci. Kvaliteten kader, ki je nekoč delal v turizmu, se je zaposlil tudi v drugih dejavnostih in sedaj ga nadomeščamo s ceneno, neustrezno izobraženo delovno silo. Zato tudi kvaliteta storitev pada. Kar se pozna tudi na nezadovoljstvu gosta.

Prizadevati si moramo za ozaveščenost in pri tem lahko veliko naredite mediji ter izobraževalne institucije. Naše študente na FTŠ –​ Turistica vzgajamo v tem duhu že od samega začetka. Ampak ozaveščen mora biti tudi gost, ki ima možnost izbire. Da izbere kraje in ponudnike, ki so tudi trajnostno usmerjeni. Po eni strani se je Slovenija uspela izogniti problemu množičnega turizma, k čemur je veliko prispevalo to, da nizkocenovnih prevoznikov nismo »spustili« k nam. Poglejte, kaj se zdaj dogaja pri sosedih Hrvatih. Dalmacija z Zadrom in Splitom je prav na račun nizkocenovnih letov postala priljubljen cilj za mlade, željne zabave. V teh mestih se tako že pojavlja segment gostov, ki so problematični. Istra, na drugi strani, se ni toliko odprla, zato ima drugačne goste.

Pri nas imamo narejeno strategijo slovenskega turizma, ki se sprejema na strateški ravni, pa naj bo to na ravni države ali na ravni posameznih turističnih destinacij. Med drugim z njo destinacija sama odloča, kakšne goste si želi imeti, in jih z vsemi sprejetimi aktivnostmi tudi nagovarja. Problem nastane, ko lokalna skupnost ali drugo lokalno gospodarstvo, ki ima od tega korist, podleže drugačnim interesom. In ko enkrat popustiš, se je težko vrniti v prejšnje stanje.

Podobne prireditve so imeli tudi v hrvaški Istri, ampak se je lokalna skupnost uprla, saj si želijo ohraniti območje, ki je znano ne le po morju, ampak tudi po gastronomiji in dediščini zaledja. Tam na ravni celotne regije dobro deluje destinacijski menedžment. Načrtno se držijo usmeritev, ki so jih sprejeli. Hrvaška je sprejela tudi nov zakon o turizmu, ki predvideva in daje lokalnim skupnostim ravno to orodje, da izdelajo analize nosilne zmogljivosti občin za turizem in se same odločijo, koliko novih nastanitvenih objektov bodo dopuščale. Toda to so naredili šele zdaj, čeprav že deset let govorimo o apartmanizaciji hrvaške obale. Nekateri župani so podlegli temu, čeprav so imeli orodja, da bi to preprečili. Govorim o celovitem prostorskem načrtovanju, s katerim bi občine lahko omejile gradnjo novih nastanitvenih kapacitet.

Tudi novi zakon o kratkoročnem najemu naj bi občinam dal neko novo orodje. Ampak tukaj ima ponovno pomembno vlogo ozaveščenost lokalne skupnosti, od katere je odvisno, kako bo to znala uporabiti. Občina ima ta orodja že zdaj na voljo in ne potrebuje zakona. A poraja se vprašanje, koliko si sama upa poseči na to področje in ga urediti. Sicer pa na tem področju tudi selekcija naredi svoje. Nekdo, ki išče pristen stik z domačini in mu tega ne uspe najti – tudi to se dogaja, denimo v Barceloni – se usmeri drugam. In če se vrnem malo nazaj – ravno mladi, ki iščejo zabavo, iščejo tudi najcenejšo ponudbo, predvsem prenočitev. Prav zaradi festivala Ultra se v Splitu to že dogaja.

Zagotovo ne. Potrošnika je treba ozavestiti in tudi lokalno skupnost, da se zaveda teh problemov in se na njih pravočasno odzove.

To je pač dejstvo in mimo tega ne moremo. Mi smo začeli z umetno inteligenco že leta 2013, ko smo se odzvali na razpis Evropske unije in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za mobilne aplikacije. Takrat smo z Institutom Jožef Stefan s pomočjo umetne inteligence naredili mobilno aplikacijo e-Turist, ki je na podlagi priporočilnega sistema gostom približala tudi ostalo ponudbo v krajih, kjer so dopustovali. Pripravili smo interaktiven turistični vodič, ki je bil podprt s platformo Google zemljevidi. Vodenje smo prevedli v različne jezike, in sicer v nemščino, angleščino in italijanščino.

Na spletu so danes podatki postali prosto dostopni. Še vedno pa obstajajo zahtevnejši gosti, ki iščejo vodiča. Aplikacija ne nadomesti lokalnega vodiča ali kvalitetnega turističnega vodenja. Problem je bil v času korone, ko je zaradi upada povpraševanja marsikdo šel iz teh voda. Ampak najboljši so se že vrnili.

Da, to se ponekod že dogaja, s tem ni nič narobe. Primer dobre prakse so Škocjanske jame. Za njih smo že zelo zgodaj naredili analizo nosilne zmogljivosti in ugotovili, koliko obiskovalcev je lahko v jami istočasno. Prišli smo do 300 obiskovalcev in jim priporočili, da uvedejo rezervacijski sistem. Tako danes ne morete priti v Škocjanske jame, če si prej ne rezervirate vstopnice. Lahko se vam tudi zgodi, da za želeni dan vstopnice ne bodo na razpolago. In to je v redu, na takšen način zagotavljamo želen nivo ponudbe. Gost je zadovoljen, ve, kaj ga čaka, in tudi destinacija ne trpi.

Zmeraj več je tega in to je dober ukrep. Pred kratkim sem bil v Edinburgu in gradu si ne moreš ogledati brez vnaprejšnje rezervacije vstopnice.

Vedno več je takih ponudnikov, zato se je treba na to pripraviti, da ne bomo razočarani, ko si nečesa ne bomo mogli ogledati. Mislim, da je to prava pot. Če ponovno izpostavimo Benetke ali Kanarske otoke – lokalno prebivalstvo si gostov seveda želi. Vendar si jih želijo tudi pozimi, ko ni gneče. Tudi zato moramo biti ozaveščeni, da vemo, kje se lahko pojavijo težave, in izbiramo cilje, kjer problemov ne bo. S tem se izognemo nevšečnostim, hkrati pa izberemo cilje, ki so trajnostno usmerjeni. Nenazadnje s tem vsaj malo tudi sami prispevamo k zmanjševanju negativnega vpliva na okolje in ogljičnega odtisa, ki ga turizem nedvomno ima.

Dvomim. Je pa odvisno od tega, kam si kdo želi iti. Nekateri bodo še zmeraj želeli iti na Mediteran. Bolj verjeten je scenarij, da se bo »Mediteran« premikal severneje. Govorimo o mediteranizaciji severne nemške in poljske obale ali Skandinavije. Danes se že lahko kopaš na Švedskem ali Irskem, kjer ima voda že 18 stopinj Celzija, ponekod tudi 20 in več.

​​Igor Jurinčič. Foto: Tomaž Skale

Ti kraji bodo še vedno zanimivi. Sam bi želel le to, da bi šli turisti v te mediteranske destinacije tudi v kakšnem drugem letnem času. Zakaj se moramo Slovenci julija in avgusta kopati ravno na Hrvaškem? Odkrijmo še kakšno drugo destinacijo.

Morda bi počitnice lahko premaknili za nekaj tednov in uvedli sistem, kakršnega imajo recimo nemške dežele, da ne gredo vsi hkrati na dopust. Samo spomnite se problema s preobremenjenostjo italijanskih plaž v avgustu, v času ferragosta. Enostavno se je treba izogniti tem konicam. Večjih možnosti za spremembe termina počitnic ne vidim.

Že leta 2009 sem v enem od svojih člankov pisal o majhnem številu ponudnikov, ki so imeli okoljski znak na področju nastanitev, da ne govorimo o destinacijah, ki naj bi se obnašale trajnostno in kot take tudi prejele certifikat. Z zeleno shemo slovenskega turizma smo veliko naredili. Tako na ravni destinacij kot na ravni ponudnikov, ki so šli v pridobivanje tega znaka.

Kraji in občine, tudi manjše, se povezujejo v neko širšo destinacijo, kot je na primer Kras. Hkrati pa se že zavedajo strateških problemov. Ko sem leta 2003 za potrebe doktorata začel izvajati ankete, nisem dobil ustreznih podatkov o uporabi vode, prav tako ne o proizvodnji odpadkov v hotelih. Lokalne skupnosti so se z vključitvijo v zeleno shemo slovenskega turizma začele zavedati tega problema, se pravi, da spremljajo stanje najprej na področju infrastrukture. Kajti samo če spremljajo stanje, se lahko pravočasno odzovejo in tudi kaj spremenijo. Pred časom smo s študenti naredili analizo nosilne zmogljivosti za Kobarid in Tolmin. Tolminska korita so ena najbolj obiskanih točk in promet se je v zadnjih letih potrojil. Vsi vemo, kakšen problem je z vodnimi športi na Soči – spomnite se samo, koliko pripomb je bilo na račun plačevanja pristojbin. Ampak kljub plačilu je interes še vedno velik. To je torej problem, ki ga je treba spremljati in ga urejati z dovolilnicami. Prav tako poznamo nasprotja glede metalskega festivala v Tolminu. Tudi tega se je lotila ena od mojih študentk, ki je analizirala odnos lokalnega prebivalstva do festivala. Pokazalo se je, da dokler ima lokalno prebivalstvo nekaj od tega, to sprejema. Ko pa za lokalno skupnost dogodek postane moteč, nastane problem. Festival se je sicer preselil in tudi sam menim, da take množične prireditve ne sodijo v tako okolje. Dolina Soče ponuja naravne vodne vire, ki so enkratni v svetovnem merilu. Zaradi tega prihajajo ljudje, ki iščejo mir in stik z naravo.

Turisti si ponavadi ogledajo tisto, kar vidijo v vodičih, zato je veliko kotičkov še neodkritih. Veliko je odvisno tudi od turistov in tega, koliko so informirani o Sloveniji. Pogosto pridejo k nam z že izdelanim potovalnim načrtom oziroma idejo, kaj si želijo pri nas videti, in potem neradi odstopijo od tega. Pogosto so to prestolnica, ikonični cilji, kot so Bled, Postojnska jama, Lipica in Posočje, denimo. Prav je, da jim ob prvem obisku damo te informacije in da dobijo razlog, da se vrnejo, oziroma da pripovedujejo sorodnikom in prijateljem o novih odkritjih. Zato je tudi prav, da promoviramo nove, alternativne ponudbe. Se pa vsekakor strinjam, da je v zvezi s tem treba delati tudi na mednarodnih trgih, v okviru promocijskih aktivnosti STO.

Seveda si ga ne želimo. Cilj strategije nosilne zmogljivosti je prav v tem, da preusmerjamo tok obiskovalcev na manj obremenjena območja. Znan je primer Rodosa, kjer so že leta 1993 ugotovili, da postaja severni del otoka preobremenjen, in začeli načrtno razvijati turizem v južnem delu. Tak je bil tudi zaključek mojega doktorata za slovensko Istro. Takrat nismo imeli nobene sobe na podeželju slovenske Istre, danes pa jih imamo precej, in podan je bil predlog, da se turiste usmerja tudi v zaledje. Temu sta bila namenjena tudi čezmejna projekta Wellness Istra in Malvasia TourIstra, ki sta bila usmerjena v razvoj podeželskega in enogastronomskega turizma v celotni Istri, čeprav hoteli za to takrat seveda niso imeli interesa. Gostje hotelov so morda obiskali kvečjemu Hrastovlje. Ampak poglejte, do kod smo danes prišli. Imamo dogodke, kot so Praznik refoška, Festival Malvazija in Sladka Istra, ki izpostavljajo podeželje. Od Padne preko Krkavč, Marezig, Svetega Antona do Abitantov boste našli lokalne zgodbe in prireditve. Odpira se nov informacijski center na Kraškem robu. Z vsem tem in seveda informiranostjo gosta lahko zelo razbremenimo slovensko obalo.

Tudi oni pred osamosvojitvijo niso poznali turizma na podeželju, potem pa so šli načrtno, kot regija, v razvoj enogastronomskega turizma v zaledju. V kratkem času so ustvarili 1000 novih postelj.

Na Hrvaškem so šli čez vse meje. Samo letos je v ponudbi 30.000 novih postelj. Kako boš to zapolnil? Ampak vseeno mislim, da se v Istri ni zgodilo to, kar se dogaja v Dalmaciji. Zgodil se je množični turizem, ker se je destinacija prepozno odzvala tudi na premočne pritiske ostalih gospodarskih panog v regiji.

Pred kratkim smo na FTŠ –​ Turistica skupaj s partnerji z Univerze na Primorskem, Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru zaključili projekt Vingatur, pri katerem smo analizirali možnost razvoja vinskega in gastronomskega turizma na turističnih kmetijah v Sloveniji. S kolegi smo anketirali številne turistične kmetije po Sloveniji. Kljub bogati in pestri ponudbi vin na turističnih kmetijah smo se srečali s problemom, da pri marsikateri stari turistični kmetiji ni nasledstva. Zakaj? Ker mladi, čeprav imajo izkušnje v turizmu in jim delo na kmetiji ni tuje, zaradi delovnega časa, ki zajema tudi konce tedna, rajši bežijo v druge poklice. In to se nam v veliko večji meri prav tako dogaja v hotelih in restavracijah. Po drugi strani pa vedno več kmetij prevzemajo mlajše generacije, ki vidijo zadovoljstvo in prihodnost v ekološki pridelavi. Res je, da ima tak izdelek nekoliko višjo ceno, kar pa za ozaveščenega turista ni problem.

Rešitev vidim v spoštovanju turističnih poklicev, z ustreznim plačilom za kakovostno opravljeno storitev, zagotavljanjem varnosti delovnega mesta z razvojem celoletnega turizma in spodbujanjem stalnega izobraževanja zaposlenih s strani delodajalcev, ob podpori države in EU. Nujno potrebujejo osvežitev z znanji s področja digitalizacije in trajnosti v turizmu. Ob podpori EU in ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije na Univerzi na Primorskem s tem namenom ravnokar izvajamo projekt, imenovan Zelena, digitalna in vključujoča Univerza na Primorskem.

V študentih vidim navdušenje. Tudi sam jim prvi dan, ko v prvem letniku pridejo in jih pozdravim, rečem, da sem vesel, da so se odločili za to panogo. Ker to pomeni, da hočejo imeti tudi odgovoren odnos do gosta. Največje veselje v turizmu človek občuti, ko ima opraviti z zadovoljnim gostom. In če gosta znate navdušiti za destinacijo, za storitve, ki jih ponujate, ste dosegli svoj cilj. Turizem se je v vseh krizah, ki jih je svet doživel – od kovida do vojn in terorističnih napadov – vedno pobral hitreje, kot se je napovedovalo. To je perspektivna panoga in vesel sem, da to vidijo tudi moji študenti, ki so vsako leto bolj inovativni in tudi samoiniciativni. Če je prva generacije študentov same sebe videla kot zaposlene v velikih hotelih in podjetjih, danes spoznavajo, da lahko sami kot samostojni podjetniki naredijo veliko več. Internet nam odpira vrsto možnosti in marsikdo zna to dobro izkoristiti. Zato se ne bojim za trajnostno prihodnost ne slovenskega ne svetovnega turizma.