Ta, ki ga bomo tu naslovili (kot se po novem reče, če hočeš povedati, da bomo o nečem samo govorili in nič naredili), sicer ni nov, je pa bil tudi zavoljo lažne politične korektnosti in strahu pred levičarskim linčem doslej potisnjen na periferijo znanstvenega raziskovanja. A nekaj dovolj pogumnih popoldanskih raziskovalcev, zbranih okoli uglednih znanstvenih medijev Demokracija, Nova24, Moja Dolenjska, Požareport in Pomurske novice, je dvignilo glave in reklo: »Dovolj! Temu fenomenu bomo prišli do dna v vsej njegovi razsežnosti in ne glede na morebitne grozljive posledice za nas osebno!«

Gre za fenomen IĆ. Slovenija je, kot ugotavljajo slovenski IĆologi, pod strahotnim udarom IĆoizacije, nosilci tega pojava pa so tisti s priimkom, ki se konča z IĆ. Zaradi fenomena IĆ nam grozi popolno izginotje slovenske kulture, jezika, kulinarike in športa, v končni posledici pa celotnega naroda, ki od 6. stoletja dalje naseljuje Noriško kraljestvo. Najprej bo treba, če spoštovani IĆologi dovolijo moj skromni prispevek k njihovim raziskovalnim prizadevanjem, pripadnike tega dela naše populacije pravilno poimenovati in potem to poimenovanje dosledno uporabljati. Dosedanji nazivi, denimo IĆkoti (zapisal ga je velecenjeni mag. Macher v Demokraciji), so pomanjkljivi, znanost pa ne sme biti površna. Rokave naj zavihajo jezikoslovci. Dokler ne najdejo ustrezne oznake, ponujam v pomoč nekaj predlogov, nastalih na temelju lastnih raziskav: IĆijanci, IĆoidi, IĆislavi, IĆanci, IĆoderi, IĆkarji, IĆistanci … pa še kakšen bi se našel.

Ker gre za zelo hitro razmnožujočo se invazivno vrsto, kot so nutrije in japonski dresnik, je treba angažirati biologe, ki bodo raziskali sistem razraščanja, preživetja in prilagajanja ter našli rešitve za omejevanje njihovega nadaljnjega osvajanja in vraščanja v okolje. Gre za trdovratno humanoidno vrsto, kar dokazuje neuspeli poskus, ki sega dobrih 30 let nazaj, da bi z izbrisom 25.671 prišlekov iz IĆoslavije spet »naredili to deželo slovensko«. Za polom te čistilne akcije ni še nihče odgovarjal.

Polne roke dela bodo imeli sociologi in antropologi. Priporočam, da raziščejo, kako se je lahko zgodilo, da so se pripadniki te populacije, ki smo ji nekoč dobrohotno odprli duri, iz največkrat neukih gradbenih delavcev, snažilk in smetarjev prelevili v ugledne športnike, kulturnike, politike, znanstvenike, ne da bi se odrekli zadnjemu zlogu IĆ in vsemu, kar k temu sodi, hkrati pa so iz teh poklicev postopoma izrivali slovenski avtohtoni živelj. Moje osebno opažanje me je pripeljalo do naslednjih ugotovitev, ki morda pridejo prav bolj (bistro)umnim raziskovalcem.

Populacija IĆ ima namreč izjemno sposobnost mimikrije, torej sposobnost, da se, čeprav nravi ne spreminja, zlije z okoljem, se mu prilagaja, tako da jo je težko ločiti od preostalih osebkov ali rastlin. Postane neopazna, da bi se lažje pririnila tja, kamor ne sodi. Plačujejo davke in kazni za parkiranje, po nasilju nad ženskami, v krajah in nespodobnem obnašanju v javnosti se ne razlikujejo od avtohtonih prebivalcev. Čedalje manj jih nosi trenirke s tremi črtami, v gostilni zatrejo željo po čevapčićih s čebulo in naročijo ričet. Namesto Karađorđeve šnicle naročijo ljubljanski zrezek. Toda na županskih volitvah je še vedno njihov idol JankovIĆ. A si predstavljate, celo za premierja so ga hoteli imeti?!

To pa ni vse. Poslužujejo se še bolj perfidnih prijemov. Kot nekakšna peta kolona so v želji po zasedanju bolje plačanih, eminentnih in vplivnih položajev v družbi svoj IĆ samo malo spremenili. To lahko opazi zgolj izkušeno raziskovalčevo oko. Vsem dobro znani Mahnič, Brščič, Iršič (Žan, Bernard, Mitja) so nekoč imeli IĆ, zato se tako dobro spoznajo na nevarnost IĆizacije Slovenije in o tem veliko pišejo in govorijo. Nekateri so bili bolj koreniti in so zadnji zlog drastično spremenili, da bi se še lažje skrili. Gre za priimke, kot so Vidic (VidIĆ), Horvat (HorvatIĆ), Grims (GrimšIĆ), Rupar (Ruparić). Zver (ZverIĆ), Tomc (TomIĆ), Janša (Janšić). To seveda celotno zadevo dodatno zaplete in pred raziskovalce postavlja nove izzive.

Naslednji problem je agresivnost, s katero IĆ osvaja, kolonizira prostor in profesije. Poglejmo šport. Nekoč so vladali Ameršek, Oblak, Pavlin, Čeh (nogomet), zadnja leta pa ZahovIĆ, DrkušIĆ, ZelkovIĆ, StojanovIĆ. V košarki Daneu, Žorga, Kotnik, Horvat, Vilfan, zadnja leta pa DragIĆ, NikolIĆ, MilIĆ, MurIĆ, v ženskem rokometu ZulIĆ, VojnovIĆ, PerIĆ, LazovIĆ … Uspeli so nam tako zamazati oči, da nismo opazili, da so IličIĆ z zgrešeno enajstmetrovko, DončIĆ in PrepelIĆ pa z obupno igro razblinili naše sanje, da bo Slovenija v nogometu igrala v četrtfinalu in v košarki na olimpijskih igrah v Parizu. Samo iz politične korektnosti se ne kaže na največje IĆ-krivce za poraze: na šefa nogometne zveze MijatovIĆa in dolgoletnega funkcionarja KZS NesterovIĆa.

Zasedli so tudi umetnost in estrado: MandIĆ (teater), ĐurIĆ (film, TV), ČirIĆ (stand up), AvdIĆ (vsepovsod), ČordIĆ (rap), CvjetIĆanin (pop scena), BabačIĆ (poezija). Zrinili so se v novinarstvo, prek katerega poštenemu slovenskemu življu vsiljujejo tujerodni mu svetovni nazor: VojnovIĆ, DežulovIĆ, AščIĆ. NovkovIĆ, MihajloviIĆ, pa tudi v sodstvo: ĐorđevIĆ, RadonjIĆ. Ne boste verjeli, postavili so si celo spomenik – polovičko od IĆ. Ne bi me čudilo, če bodo na akademiji znanosti in umetnosti zase zahtevali poseben oddelek, vanj izvoljeni člani pa bodo sazujevIĆi. Črni IĆ-oblaki se zgrinjajo nad našo deželico. Zbudimo se.