A vse vendarle ni tako črno. Če bi grški filozof Diogen novinarja iskal pri nas, bi ga našel – razgledanega, vsevednega, izobraženega, jezikovno briljantnega, analitičnega, podatkovno natančnega. Pa ne enega, ampak dva ali celo tri. Če malce spustim kriterije, morda celo štiri in pet. Gre za člankopisce, ki se ne bojijo ne teme, ne avtoritete, ne dejstva, da o kakšni stvari nimajo pojma. Problema se vedno lotijo odločno, s sekirco, brezkompromisno. Če se fakti ne ujemajo z avtorjevimi premisleki, toliko slabše za fakte.
Ni moj namen, da bi jim delal reklamo, tega v svoji skromnosti tudi sami ne bi hoteli. Zato jih bom omenil zgolj z imeni; bralci pač dobro vedo, o kom teče beseda. To so Žiga, Peter, donedavna tudi Vinko, Boris in Frančiška. Večina s svojimi stvaritvami plemeniti strani svetovno znane, vplivne in priljubljene revije pomenljivega imena – Demokracije, enega zadnjih svetilnikov kakovostnega in objektivnega novinarstva. Resda nekateri med njimi sploh niso novinarji, ampak vseeno imajo svojo stalno rubriko – pisma bralcev. Če smo nekoč podružbljali zunanjo politiko, zdaj novopečeni demokratični mediji podružbljajo novinarstvo.
Tokrat bom žaromete usmeril v zadnjo omenjeno, Frančiško. Ne samo zaradi izjemne količine člankov, ki jih kamuflira s poimenovanjem Pismo bralke, saj se oglaša vsakih nekaj dni, ampak tudi zaradi pestrosti vsebin, s katerimi se ukvarja. Ne poznam novinarja na svetu, ki se je sposoben spopasti s tolikšnim številom različnih tem kot spoštovana Frančiška. Močno upam, da v uredništvu cenijo ta njen prispevek k ozaveščanju slovenskega naroda, trud ter pogum in se ji ustrezno oddolžijo s primerno denarno nagrado.
Kratek prikaz žurnalistično obdelanih tematik v obliki pisma bralke v zadnjem letu dovolj zgovorno priča, o kako izjemnem novinarstvu govorimo. Magistra Frančiška se je lotila poljskih volitev, ki so pripeljale državo, kot umno ugotavlja, v Tuskov »liberalni komunizem«. Z ognjem in mečem se je spravila nad legebitrizem, gibanje istospolnih in transspolnih, ki vodi v tretjo svetovno vojno. Zelo strokovno in samozavestno je namreč ugotovila, da so parade ponosa pod mavričnimi zastavami nevarnejše od rasističnih nacističnih pohodov Hitlerjevih privržencev. Ne iščite v tekstu dokazov za te ugotovitve, kajti čemu dokazovati nekaj, kar vsi vedo, samo povedati si ne upajo. Strokovno je obdelala Jankovićevo balkanizacijo Ljubljane. Ni se ustrašila povedati resnice o predsednici Pirc-Musarjevi in predsednici DZ Klakočar-Zupančičevi, ki sta »provincialki, ki ju ne zanimajo bolni otroci«. Z vso zagnanostjo je analizirala invalidno OZN, svoje je povedala tudi nadležnim Kitajcem, ki nas močno ogrožajo. Poglobila se je v problematiko legalizacije konoplje in se mimogrede lotila še neučinkovitosti EU, slaboumnosti Ursule von der Leyen, ki jo vodi marksistični multikulturalizem in je v sramoto zdravi krščanski evropski desnici. Ima izjemen občutek za sintetiziranje in povezovanje. Brez težav, v enem članku (pismu) v eno vrečo stlači Obamo, Sorosa, Niko Kovač, Putina, Hitlerja, Goloba in Kučana. Bralcu ne ostane drugega, kot da z odprtimi usti spremlja in občuduje, kaj vse lahko sposobno novinarsko pero zloži v en sam članek – bolje in uspešneje kot Imelda Marcos svojih 3000 parov čevljev v omaro. Za predah je mimogrede obdelala še žalostno usodo domobranstva na Slovenskem in zločine komunistov, ki se niso ustavili niti po letu 1991, le da so se iz gozdov preselili v Murgle in na kolesa.
Eden njenih odmevnejših prispevkov je zahvala Donaldu Trumpu za njegov kolosalni boj proti povampirjenemu komunizmu in kulturnemu marksizmu v ZDA, zadnjemu svetilniku demokracije, potem ko je Janša izgubil volitve. Pa tudi njegovi izjemni ženi Melanii, ki jo je Frančiška po poglobljeni analizi razglasila za »eno najuglednejših prvih dam v zgodovini ZDA«. Ocena verjetno izhaja iz študije Melaniinih osmih stavkov (v »sloglenščini«) v petih letih, s katerimi je Američanom voščila za božič in zahvalni dan.
Nikakor pa ne moremo mimo vse redkeje prisotne objektivnosti v slovenskem novinarstvu, ki je pri omenjeni publicistki, novinarki, dopisovalki temeljni kamen delovanja. Dokaz? Pregledal sem vse njene stvaritve v zadnjih treh letih in v nobenem, poudarjam – nobenem, nisem našel ene same kritične besede na račun Janše, njegove vlade in stranke. Janši, stranki in vladi pač ni bilo kaj očitati, ni bilo kaj kritizirati, svetopisemsko nedolžni, zato vsak, tudi najmanjši namig, kaj šele kritična beseda, da ga eden od teh treh političnih subjektov vsaj malo biksa, kaj šele presneto lomi, bi bil skrajno neobjektivno, zlonamerno osiranje nezmotljivih domoljubov. Vidite, tu Frančiška ne popušča. Vsekakor pa bo šel v anale njen nedavni prispevek o grozotah islamizacije Evrope, za kar so krivi levosredinski politiki, ki so zaradi lastnih koristi, premoženjskih in volilnih, dovolili vdor muslimanskih hord na našo celino, potem pa se potuhnili. Zdaj pa gledamo klanje nedolžnih staroselcev na tedenski (!) ravni. Sicer skrben pregled strahotnih »klavskih pohodov« v zadnjih nekaj letih, po Bataclanu, Bruslju in Marseillu, kaže, da se je zgodilo le nekaj posamičnih terorističnih napadov z islamskim ozadjem. Toda pustimo statistiko, po kateri so v Sloveniji in Evropi nasilneži, storilci prometnih nesreč, umorov in težkih ropov ter milijardnih kraj pogosteje lokalci, belci in kristjani kot pa emigranti. Če ugledna avtorica v enem pismu/analizi/komentarju osemkrat zapiše, da imajo »muslimani klanje v krvi, so rojeni klavci«, ki jim ne pomaga nobena socializacija, potem ne potrebujemo drugih dokazov, da bomo v nekaj naslednjih tednih vsi imeli prerezane vratove. Ob izdatni pomoči levičarjev, legebitristov in marksističnih multikulturnikov. Če se pravočasno ne zavemo in ne ukrepamo, bomo kmalu vsi ležali po ulicah slovenskih mest in vasi. Samo osem odstotkov muslimanov živi v EU, a so, tako Frančiška, vsi klavci.
To je novinarstvo! Kratko, jasno in ostro kot skalpel. Takšno novinarstvo vendarle ohranja kanček upanja, da se somrak profesije in stroke, ki brezglavo vztrajata pri resnici, argumentaciji in upoštevanju dejstev, vendarle ne bo prevesil v popoln mrk.
