Herman Gregorčič, didžej Erni: ​Kasai je skakal na plesišče v telemark

Začetki njegove kariere segajo v leto 1970, ko je prvič nastopil kot predvajalec glasbe v nočnem klubu. Sprva je šlo pretežno za rock glasbo, kaj kmalu pa zgolj še za tako imenovane črne glasbe, torej soul, funk oziroma reggae. Je tisti, ki je zastavil diskotečno sceno tako v Poreču kot v Kranjski Gori, sredi sedemdesetih je pilil znanje na italijanski rivieri oziroma v Riminiju, nato je leta 1980 v Kranjski Gori odprl nočni klub Klub, ki ga je glasbena revija Đuboks v tistih časih oklicala za najboljšo jugoslovansko diskoteko z najbolj aktualno svetovno glasbo. Če so diskoklubi zaloge plošč kupovali enkrat na letno, je on v London hodil štirikrat na leto.

Želja po preživetju poletja na morju. Napisal sem približno sto ponudb hotelom vzdolž Jadranske obale in dobil dva odgovora. Enega negativnega in pozitivnega iz Plave lagune v Poreču, kjer so imeli nočni klub. Takrat so delovali zgolj nočni klubi, katerih program je bil praviloma kabaretskega značaja. Diskoteke so bile še redke. Njihov klub je sameval in dobil sem priložnost. Plošče sem si sposodil od zbiratelja iz Ljubljane, prav tako dva gramofona, ki še nista imela mikserja, ampak zgolj stikalo za preklapljanje levo in desno. Prvi dan je prišlo devetdeset obiskovalcev, v glavni sezoni pa tudi šeststo ali sedemsto in nihče ni verjel, da je to mogoče. Obenem so se potem nadvse obotavljali z izplačilom, saj sem bil dogovorjen, da dobim polovico izkupička od vstopnic, niso pa pričakovali takega obiska. Glasbeni izbor je bil še rock, ker smo bili tedaj rockerji, čez poletje sem postal bolj pop. To so bili časi napevov kot In The Summertime Mungo Jerrya. Takoj po tem poletju je Hrvat iz Rabca v Kranjski Gori vzel v najem nočni klub v hotelu Prisank, kjer smo tisto zimo odprli diskoteko. Takrat so bile diskoteke dimenzij kafiča. Velikih prostorov še ni bilo.

Z Jesenic smo se v Kranjsko Goro hodili zabavat že prej, vendar ne v nočne klube, ker je bila draga vstopnina in tudi program je bil namenjen starejšim. Hodili smo v Porentov dom, kjer so imeli džuboks, in to je bila naša glavna zabava. Hodil sem tudi v Ljubljano. Govorim o časih Belih vran, kjer je pel Bor Gostiša, ki je bil prav tako Jeseničan, in smo ga hodili poslušat. Hodili smo v Halo Tivoli na koncerte zasedb, kot so bili Mladi levi, medtem ko je bila diskoteka zgolj Stopoteka, prav tako Voda na kopališču Ilirija. Sam sem bil vedno zasvojen z modo. Že kot mladinec sem imel šiviljo, ki mi je naredila vse, kar sem hotel. Modnih revij ni bilo. K njej sem prišel z ovitkom plošče in ji povedal, kaj bi rad. Če je imel na plošči Rolling Stonesov nekdo suknjič do kolen s petindvajsetimi gumbi, mi ga je ona naredila. Tako odet sem hodil na koncerte v Ljubljano, kjer smo se dobivali iz vse Slovenije, tisti, ki smo bili modno izpostavljeni, smo drug drugega poznali.