Sama takšnih stisk ne poznam. Izkusila sem globoko temó, popolno izčrpanost v življenjskih bojih in skorajšnjo kapitulacijo, srhljivo nemoč zaradi peklenske ujetosti v okoliščinah, v katerih se je kot edini izhod iz groze kazal odhod onkraj. Te skrajnosti izkustveno poznam, a ne izgube smisla. Nikoli me ni zapustila magija življenja, radovednost raziskovanja in iskanja odgovorov na večna vprašanja, zakaj sem tu in kam grem, kaj je zavest in kaj je (če sploh je kaj) onkraj nje? Tudi radovednost ustvarjanja ni usahnila. Ob besedah in stavkih, ki se nizajo v tekstu ali knjigi, tudi mene zanima, kam bodo odpeljali. Ni zamrla radovednost, kaj bo prineslo nadaljnje življenje, brskanje po glasbi in umetnosti, potepanje po svetu, spoznavanje novih dežel in ljudi. Radovednost se mi zdi temeljno gorivo življenja. Dokler smo radovedni, nas zanimajo stvari in ljudje. Zaradi radovednosti raziskujemo (sebe, druge, družbo). Spoznavamo notranje mehanizme človeka in zunanje mehanizme sveta. Izkušamo! Izkušamo življenje, ki se živi skozi nas. In kdo zares ve, kaj se zgodi z njim, ko lupina telesnega odsluži in odmre? A življenje je tako grdo, morebiti odvrnejo obupani. Res je, vendar je tudi lepo. Je nihanje v dihotomiji nasprotij, dobrega in zla. Kako naj spozna(va)mo svetlobo, če ne izkusimo temé? In že dolgo ni bilo toliko temé, kot je je dandanes, tudi dvoličnosti, slepote.
Nedavno je bil na ljubljanskih ulicah ponoven Pohod za življenje, na katerem nasprotujejo splavu in se zavzemajo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. Ne odrekam jim pravice do izražanja mnenja ali življenja po svojih načelih, četudi so v nasprotju s temeljno pravico, ki je zapisana v ustavi (svobodno odločanje o rojstvih otrok). Mi je pa srhljivo, da posiljena ženska, nad katero je bilo storjeno kriminalno dejanje posega v njeno telo, ne bi smela odločati o svojem lastnem telesu in posledicah posilstva. Grozljivo mi je, da ženska ne bi mogla splaviti, četudi bi zarodek ogrožal njeno življenje. In strašljivo se mi zdi, da bi zanosila neodgovorna najstnica, ki bi morala zaradi prepovedi splava kot otrok vzgajati otroka. Ali ga izročiti rejnikom in dalje v posvojitev. Saj veste, da so posvojitve v Sloveniji dolgotrajne in zapletene? Pari zato »uvažajo« otroke od drugod, iz Afrike, Azije. Slovenske sirote pristanejo pri rejnikih, ki jim je (mnogim) rejništvo način preživetja. Za otroka prejmejo rejnino v višini 664 evrov. Če imajo pet otrok, lahko od rejnine stabilno živijo. Za ekonomijo gre. Zato nikoli nisem razumela glasne borbe za potencialna življenja, ki se še niso rodila (in morda se tudi ne bodo; če ne drugega, se zgodijo spontani splavi), in popolne odsotnosti borbe za otroke, ki živijo tukaj z nami.
Otroci niso le doma. So tudi v Gazi, Afriki. Saj ni mogoče biti selektivno empatičen! In tu nastane problem. Če bi se zavzeli za otroke v Gazi, bi si morali prizadevati za to, da Američani prenehajo pošiljati orožje Izraelu. Če se zavzemaš za življenje, se boriš zoper vse, kar ga uničuje, zoper vojaške organizacije, zoper prekupčevalce z orožjem, zoper oboroževanje, zoper sodelovanje naših fantov na vojaških misijah po svetu, zoper vsakršno sejanje smrti! Varovanje življenj je prizadevanje za mir. Pomeni držo mirovnika. In ne samo to. Kdor se bori za življenje, se zaradi čuta do živečih odločno zoperstavi družbeni neenakosti in izkoriščanju, ko mladina ne more do lastnih stanovanj in ji najemnina vzame večji kos zaslužka, saj večina dela v izkoriščevalskih, prekarnih razmerjih. Borec za življenje si prizadeva za dostopnost do zdravstvenih storitev za vse in ne le za tiste z debelimi denarnicami. Saj za življenja gre! Žive pa so tudi živali. So čuteča bitja, tako kot človek, le z ožjim spektrom čustvovanja in zavedanja. Bilo bi pričakovati, da so borci za življenje vegetarijanci, zgroženi nad krutostjo živinorejske industrije in mučenjem živali.
Zavzemanje za življenje pravzaprav sloni na radikalnih levičarskih načelih, le da so pri protestnikih Pohodov za življenje še v embrionalnem stanju. Levičarska načela so pri njih spočeta, a ne še rojena. Zato so protestniki kot nekakšni neprebujeni Cheji Guevare. Držimo pesti, da se kmalu zbudijo, poženejo na ulice, kajti zavzemanje za življenje je pravzaprav zavzemanje za mir in nasprotovanje genocidu v Gazi, oboroževanju, nasilju, zavzemanje za enakost, bratstvo, dostojno življenje in streho nad glavo, za dostopnost do zdravstvenih storitev, za pošteno plačilo, pravno državo, socialno varnost. Za življenje gre. Za njegovo svetost. In če koga pesti pobitost nesmisla, naj pomisli, kaj vse lahko še ustvari in izkusi. Predvsem bolj svetel svet od današnjega.
