Marty Feldman se s tem ni obremenjeval, ravno obrnjeno. V maniri klasične komedije brez zavor je svojo pojavo izkoristil na najboljši možni način in nas osvojil. Ne prej ne pozneje nikomur ni uspelo tako neboleče povezati elementov nadrealistične družbene satire, veličastne komedije in burleske ter grdega obraza. In to brez maske!

Ali se prav izgovori Igor ali Eyegor?

Vlak je odpeljal z železniške postaje v Transilvaniji. Ssssp … tk. Ssssp … tk. Ssssp … tk. Ssssp … tk, odmeva med paro na kolodvoru. Kar vidimo, je prestrašeni obraz dr. Fredericka Frankensteina (Gene Wilder), ki ga od spodaj kmalu nagovori čudna grbasta pojava. Režiser Mel Brooks je kamero takoj približal na »close up« ali bližnji posnetek Feldmanovega obraza. Vedel je, kaj je njegov glavni adut, katero tehniko mora uporabiti, da bo kader najbolj učinkovit. In ta se razvije v enega najbolj posrečenih dialogov v zgodovini komedije med dr. Frankensteinom in Igorjem ali, bolje povedano, med dr. Fronkensteenom in – morda niti ne tako nenamerno –​ Eyegorjem. »Kakšna grba,« v zaključku prizor na postaji samo še privzdigne med nesmrtne. Ne nazadnje sta Mel Brooks in Gene Wilder vlogo Igorja/Eyegorja pisala prav z mislijo nanj. »Nihče drug je ne bi znal odigrati, nihče drug ni imel pravega obraza zanjo,« je Wilder kasneje večkrat opozoril v intervjujih – in vsekakor se ni zmotil, Feldman pa tega nikoli ni zameril. Vloga ga je popeljala v svet, od filma Mladi Frankenstein (1974) smo vsi vedeli, kdo je Marty Feldman, tudi kakšen je, saj je odlično tržil svojo podobo, ki pa ne bi bila nič posebnega, če se izza nje ne bi skrival izjemen talent za raznovrstna poglavja komedije, ki so postavila osnovo tudi Letečemu cirkusu Monthyja Pythona. Terry Jones ga je nekoč oklical celo za botra te nadrealistične komične skupine.

Ni prostora za lepe ljudi

Marty Feldman se najprej sploh ni zavedal, kakšno prednost ima s svojim maničnim obrazom, ki so ga krasili velike oči velikosti dveh teniških žogic, ki vsaka gledata na svojo stran, visoko čelo, krivi nos in tanke ustnice. Izbočene oči so bile posledica tako hiperaktivne ščitnice kot neuspešne operacije po prometni nesreči pred njegovim tridesetim rojstnim dnevom. Vendar se Marty s tem ni obremenjeval. »Nesrečne slučaje«, kamor je treba prišteti še ukrivljen nos kot posledico boksarskega dvoboja, je spreobrnil v svojo prednost. V Veliki Britaniji obstaja star pregovor »Tvoj obraz je tvoj zaklad« in Feldman je ta »zaklad« v svoji karieri dodobra izkoristil. Po svojih besedah je spoznal, da je na svetu že tako in tako preveč lepih ljudi, zato se je podvrgel plastični operaciji. »A bil sem tako lep otrok, večkrat se mi je celo zazdelo, da sem podoben Robertu Redfordu,« se je znal pošaliti na svoj račun, nikoli jezen ali kakor koli užaljen, če je kdor koli izpostavil ali najel njegove komedijantske storitve zaradi njegovega videza. Tam, od koder je prišel, si lahko postal samo športnik, lopov ali šovman. »Nisem imel postave športnika ne strasti lopova. Bil bi možganski kirurg, vendar s tem obrazom? Ali bi se vi pustili operirati kirurgu, ki mu tako kot meni vsako oko gleda v svojo smer? Všeč mi je tudi poklic papeža, vendar me nikoli niso poklicali za kaj takšnega,« se je nekoč pošalil na svoj račun. Tudi z njegove strani nihče ni bil varen, niti delodajalci. Vse in vsakogar si je privoščil na svoj največkrat nadrealen način. Mnogi se najprej niti niso zavedali, od kod je priletelo in kaj jih je zadelo, tako vešče je usmerjal svoje cinične puščice. Od vsega je Feldman namreč najbolj sovražil polizano korektnost. Doživljal jo je kot največjo nasprotnico pristne komedije, ki razjeda in ubija njen osnovni namen – kritiko družbe. In govorimo o šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še dobro, da ga ni več med nami. Kar se dogaja danes, bi ga še enkrat ubilo!

Najboljši poraženec

Feldman je namreč že v otroštvu spoznal najnižjo bedo življenja. V njej ni prostora za kakršne koli oblike korektnosti, temveč vsakdo išče načine, kako bi preživel, pogosto na nezakonit način. V londonskem East Endu, kjer je odraščal, se je na ulici dnevno srečeval z žeparji, lumpenproletariatom, mešetarji in prostitutkami, želel pobegniti iz tega nevarnega okoliša z zavedanjem, da bodo ti antijunaki nekoč dobili prostor v njegovem varieteju. Preživljal se je z vsem, kar mu je prišlo pod roke; bil je fizikalec, slikar, pomočnik indijskega fakirja v cirkusu in jazzovski trobentač. Večkrat je stopil v boksarski ring, kjer je celo prejel medaljo kot borec, ki je v enem letu prejel največ udarcev. Takrat je spoznal svoje pravo poslanstvo – postati najboljši med poraženci. Vseeno se nikoli ni videl kot igralec, niti ni hotel stopiti pred kamero. Postal je del komične naveze Morris, Marty in Mitch, z njo 18. aprila 1955 v oddaji Showcase tudi debitiral na programu BBC, vendar večjega uspeha ni dosegel. Precej uspešnejši je bil kot pisec komedij in skečev, dokler z Barryjem Tookom, s katerim se je sicer srečal že leta 1954, ni skoval dolgotrajnega, plodnega in uspešnega scenarističnega partnerstva, ki je trajalo vse do leta 1974, ko se je Feldman v želji po uspehu v ZDA resneje začel spogledovati tudi s filmsko kariero. Skupaj sta napisala scenarije za epizode situacijskih komedij The Army Game (1960) in Bootsie and Snudge (1960–1962) ter predvsem vrsto zelo kontroverznih skečev za prve tri sezone radijskega varieteja Round the Horne (1965–1967), s katerim je našpičeni pisateljski dvojec zares zaslovel.

Komedija do konca in naprej

Marty Feldman je v nasprotju s svojimi kolegi do smešnega pristopil nekoliko drugače. Njegov vzornik od prvih korakov dalje je bil Buster Keaton, zato je verjel, da dobra komedija ni samo plod bogate domišljije, temveč mora izvirati tudi iz drobovja in spolovil. »Dobra komedija ima jajca, vendar so jajca samo ena izmed sestavin,« je vedno poudaril, kadar so ga vprašali, kako mu uspeva nasmejati ljudi, kadar ne nastopa. Pri tem se mu je zdelo najbolj neplodno, da nekoga poskušaš prepričati o nečem, kar dobro ve že sam. Gledalce ali poslušalce je hotel ujeti drugje, jih spodbosti tam, kjer tega ne pričakujejo. V smehu kot takem ni videl nobenega smisla, pravo vlogo komedije je videl v prebujanju družbene zavesti, kot Charlie Chaplin v filmu Veliki diktator, ki mu je prek komedije uspelo naslikati precej bolj negativno sliko Adolfa Hitlerja kot katera koli resna študija ali dokumentarni film. Njemu je to uspelo predvsem s serijo absurdnih in nadrealnih skečev It's Marty (1968–1969), v katerih se je delal norca iz vsega, kar je lezlo in hodilo. Prav nihče ni bil varen pred njegovimi dovtipi, niti naročniki v televizijski hiši BBC! Norčeval se je iz direktorjev (Huw Wheldon), televizijskih zvezdnikov (David Attenborough), priljubljenih serij, kot sta Dixon of Dock Green (1955–1976) in Z-cars (1968–1972), v skeču Osmrtnica Davidu Frostu je priljubljenega TV-voditelja celo poročil s princeso Ano, ki kot kralj David kasneje umre leta 2006. To pa ni bilo edinkrat, da se je obregnil ob kraljevo družino. V »kontroverznem« skeču Royalty at the Soccer Match pohoten nogometaš spolno nadleguje angleško kraljico. Če je verjeti zapisom, tretje epizode prve sezone serije It's Marty z omenjenim skečem v arhivih televizijske hiše BBC ne hranijo v celoti, prav tako ne tiste, v kateri judovskemu inkasantu na avtobusu ponudijo službo papeža. Bolje sta jo odnesli tisti, kjer taksisti, preoblečeni v pilote RAF, preganjajo in »sestreljujejo« pešce, in neskončni golfist, ki ga vsak udarec pelje dlje v zaključene realnosti. V maniri njegovega idola Busterja Keatona so bili skeči posneti na lokacijah z minimalistično uporabo dialogov. Kompilacijska epizoda je leta 1969 na festivalu v Montreaxu osvojila cenjeno nagrado rose d'argent. V domovini je Marty Feldman prejel nagradi bafta za scenarije in komično izvedbo.

Končno znova na zaslonu

Po svoje so serijo zakrivili člani poznejše bratovščine Monty Python. Feldman se sredi šestdesetih namreč ni želel vrniti pred kamero, raje se je preživljal kot pisec in urednik scenarijev za satirični televizijski šov The Frost Report (1966–1967), za katerega je skupaj s soscenaristom Johnom Lawom prispeval še dandanes na vsakem koraku citirani Class Sketch, v katerem so po višini nastopili John Cleese, Ronnie Barker in Ronnie Corbett. Z njim mu je uspelo z minimalističnim scenarijem ustvariti nadčasni televizijski trenutek. Tako voditelj David Frost kot vzhajajoča komika John Cleese in Graham Chapman so ga začeli neutrudno nagovarjati, naj se vrne pred zaslone. Ko so potrebovali četrtega člana za nekonvencionalno komedijo skečev At Last the 1948 Show​, sta Cleese in Chapman skupaj Timom Brookom - Taylorjem najprej pomislila nanj in Feldman se ni pustil dolgo prepričevati. Nadrealni skeči izpod njegovega peresa so bili pri gledalcih odlično sprejeti, prav tako je spoznal, da se ljudje ne morejo nagledati njegove nevsakdanje podobe, da si jo želijo na ekranu videti znova in znova. Prišel je čas, da Marty Feldman sebi odkrije svoj pravi obraz. Iz omenjenega šova in umov njihovih ustvarjalcev sta se v naslednjih dveh letih osamosvojila dva legendarna programa, neobremenjena s konvencijami ali precedensom: It's Marty, kjer je Feldman uigraval celoten scenaristični kvintet, ki je leta 1969 zagrešil Leteči cirkus Montyja Pythona.

Polom v Hollywoodu

Poleg Busterja Keatona je Marty Feldman oboževal tudi režiserja Federica Fellinija ter francoskega igralca in komika Jacquesa Tatija. Potihem si je vedno želel biti filmski igralec, čeprav se je velikega platna, še bolj kot televizijskih zaslonov, sprva na široko izogibal. Filmski prvenec Every Home Should Have One (1970), za katerega je skupaj Barryjem Tookom in Denisom Nordenom prispeval tudi scenarij, je dobri gledanosti navkljub naletel na mešane občutke in prinesel izgubo, prelomno pa je bilo srečanje z režiserjem Melom Brooksom. Horor komedija Mladi Frankenstein je Martyja Feldmana ponesla med zvezde in zdelo se je, da ne Brooks (Silent Movie, 1976) ne Wilder (The Adventure of Sherlock Holmes' Smarter Brother, 1975) ne moreta več posneti filma brez njega. Hollywoodske sanje pa so se hitro spremenile v nočno moro, saj sta bila njegova filma The Last Remake of Beau Geste (1977) in In God We Trust (1980) čisti polomiji navzlic izjemni igralski ekipi z Andyjem Kaufmanom, Petrom Boylom, Richardom Pryorjem na čelu in njim samim kot režiserjem in scenaristom. Da je zadeva še toliko bolj tragična, je zaradi infarkta, povzročenega zaradi zastrupitve s školjkami, v oseminštiridesetem letu starosti umrl 2. decembra 1982 med snemanjem gusarske komedije Yellowbeard (1983), ki bi morda njegovo filmsko kariero malce privzdignila. Ne kritiki ne ponovno izjemna ekipa komikov (John Cleese, Eric Idle, Spike Milligan, Peter Cook, Cheech Marin, Tommy Chong, Graham Chapman …) si niso enotni glede ocene. To pa zna pogosto biti zelo dobro.

Bolj kot ne ugibam, pretirano pa se tudi ne motim, da smo Martyja Feldmana v naših krajih spoznali zelo pozno. Morda je kakšen njegov skeč zašel v oddajo Nedeljno popodne, čeprav so bile tam minute bolj kot ne rezervirane za humoristične izpade Bennyja Hilla. Najverjetneje se nam je z vlogo Igorja oziroma Eyegorja prvič resneje predstavil. Smo ga pa gledalci takoj kupili in vzljubili. Tako z »nevsakdanjo« pojavo kot z igro. Samo z v uvodu omenjenim prizorom iz filma ali tisto z možgani Abbyja someone (Abby nekdo), ki kmalu postane Abby normal (abnormalen), smo citirali na vsakem koraku, posterji z njegovo podobo iz filma Mladi Frankenstein in filmski poster – govorimo o koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih – pa so postali zelo iskana zadeva in predmet resnega najstniškega prekupčevanja. Znova je prav prišel izvod revije Bravo, ki je njegovo podobo iz omenjenega filma objavila ob njegovi nesrečni smrti. Ker je bil verižni kadilec – uničil je tudi do pet škatlic cigaret na dan – je večina pričakovala zaplete zaradi tega. Na koncu so bile usodne neužitne školjke. Rodil se je 8. julija pred devetdesetimi leti.