Judje imamo zelo različne odnose do Izraela in njegove trenutne vlade, piše Ina Rosenthal in se sprašuje, kako je lahko že samo dejstvo, da je nekdo Jud in da tega ne skriva, razumljeno kot odkrita podpora ubijanju otrok. Kdaj smo se vrnili v tiste mračne čase, ko je bilo problematično že samo dejstvo, da je nekdo Jud?
Pretresljivo in tudi pogumno pisanje, saj se avtorica v svojem besedilu namenoma ni želela opredeliti do dogajanja v Gazi, s čimer je želela dodatno poudariti ločnico med svojim judovstvom na eni in mnenjem o politiki izraelske države na drugi strani. Ina Rosenthal pač ni pisala članka o dogajanju v Gazi, temveč je pisala o pravici do lastne identitete in z njo do lastnega, od Izraela in Netanjahuja neodvisnega mnenja.
Vse napisano takoj podpišem, a bi bilo treba njeni zgodbi dodati še predzgodbo. Že dlje časa se namreč v Nemčiji in drugod po Evropi vsakogar, ki nastopa pod rusko zastavo, ki piše ali govori v ruskem jeziku, označuje za podpornika Putinovega napada na Ukrajino. Prav v Tagesspieglu, ki je objavil besedilo Ine Rosenthal, so v minulih dveh letih objavljali sicer odličen dnevnik berlinskega glasbenika ukrajinskega rodu Jurija Gurzhija, ki je vztrajno zavračal vsakršno ločevanje med Rusi in rusko kulturo na eni strani ter državo Rusijo in njeno politiko na drugi ter ni želel priznati nobenega disidentstva, nobenega distanciranja Rusov do Putina in njegove srhljive politike.
Lahko bi rekli, da svet od začetka vojne v Ukrajini ni želel in da še vedno ne želi videti v Rusih in Rusiji ničesar drugega razen Vladimirja Putina in bomb, ki padajo na ukrajinske bolnišnice. Tu pa tam se kdo spomni Alekseja Navalnega in drugih nasprotnikov vojne, ki trohnijo po ruskih zaporih, redkeje, če sploh, pa množic Rusov, ki so bili zaradi nestrinjanja s Putinovo politiko prisiljeni zbežati iz domovine. Od februarja 2022 so Rusi pač le še morilci in okupatorji.
Zato je bilo pričakovati, da bodo po brutalnem odgovoru Izraela na Hamasov pokol 7. oktobra Judje po vsem svetu postali žrtve enake sprevržene logike, ki ljudi enači z njihovimi političnimi predstavniki oziroma s politiko teh predstavnikov. Pri Rusih, ki na volitvah izbirajo med Vladimirjem in Putinom, je to enačenje enako absurdno kot pri nemških Judih, ki so na volitvah za svojega političnega predstavnika izbrali Olafa Scholza.
Ina Rosenthal ima še kako prav, ko opozarja, da če je danes Davidova zvezda okoli vratu nekoga lahko razumljena kot izraz nespoštovanja palestinskih žrtev in kot politična provokacija, vredna obsodbe, bi bili že jutri judovski simboli lahko prepovedani in Judje prisiljeni svoje judovstvo skrivati – in vsi dobro vemo, kaj to pomeni – a če bi se radi v Evropi izognili tako črnemu scenariju, bi se vendarle morali odkrito vprašati, kako smo prišli do te točke.
In se spomniti, da so bili pred Judi in še pred Rusi v podobno nehvaležnem položaju vsi evropski muslimani, ki so jih vsevprek obtoževali terorizma oziroma podpore terorističnim napadom, da so še pred tem Nemci lahkotno obtoževali Grke lenobe in neodgovornosti ter da smo si še pred tem pravili vic o dveh Srbih, ki se srečata v Nemčiji in po treh poljubih drug drugemu zašepetata: »Ljubi me dalje, rođače, bolje, da misle, da smo pederi nego Srbi!« Princip je isti, sve su ostalo nijanse, bi rekel Srb, ki bi po tej isti logiki obveljal za podpornika politike Slobodana Miloševića.
Z vsakim novim krogom tega pekla je Evropa bližje svojemu koncu. Še posebno zdaj, ko smo se ob vseh divjajočih vojnah moralno povsem zapletli in se ne znamo razplesti. Ko namreč mnogi Evropejci Netanjahujevega napada na Gazo niso zmogli razumeti na enak način kot Putinovega vdora v Ukrajino in ko bombardiranje bolnišnic v vzhodni Ukrajini ni bolelo povsem enako kot bombardiranje bolnišnic v Gazi ter ko je bil Vladimir Putin v očeh mnogih Evropejcev v vojno prisiljen, Benjamin Netanjahu pa se je zanjo odločil sam, se nam je v naših evropskih glavah vse pomešalo in nismo več vedeli, na kateri strani zgodovine smo in ali bi radi mir v Gazi, vojno v Ukrajini ali pa le malo pozornosti. Vmes pa niti opazili nismo, da so v Gorskem Karabahu Azerbajdžanci izvedli genocid nad Armenci in etnično očistili območje, veliko kot petina Slovenije.
Zato Evropejci niso zmogli razumeti niti Slavoja Žižka, ki jim je ves ta čas razlagal najbolj preproste reči: da se je treba sočasno boriti proti Benjaminu Netanjahuju in proti antisemitizmu ter da je treba reči zgodovinski ne tako Vladimirju Putinu kot rusofobiji. Tako preprosto je govoril Slavoj, a smo ga Evropejci raje nadirali in podili z odra. Zdaj, ko s tega istega odra grmijo zelo drugačne besede, nam je morda malo žal. A še vedno ne razumemo.
