Gnojevka! Ostale so samo še misli.

Njiva, ob kateri sva hodila, je bila prostrana. Dihala sva plitko. Vsak s svojimi mislimi. Govorila nisva. Vsaka beseda je predstavljala grožnjo, da bo z organskimi plini in spojinami nasičen zrak vdrl v telo. Vleklo se je.

Naselje pred nama je vzbujalo upanje. Nekaj kmetij se je sramežljivo in skromno upiralo urbanizaciji, ki je že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja okoli njih posejala ogromne dvo- in trinadstropne hiše. Sredi njih, tam, kjer je ostalo še nekaj nepozidane zemlje, je rasla majhna skupnost enodružinskih hiš. Mogočnost zvonika, ki se je dvigal sredi naselja in se na trenutke pomenljivo poigral s kuliso v jesenskem soncu buhtečih Alp v ozadju, je pričala o nekdanji pomembnosti in veličini kraja.

»Ni jim lahko,« je rekel, ko sva stopila na pločnik. Veter, ki je zavel v nasprotni smeri najinih korakov, je vlival upanje, da bova lahko ponovno normalno zadihala. Pomislil sem, da govori o gruči sprehajalcev, ki sva jim malo prej pokimala v pozdrav, ko so jo mimo naju v smeri vetra drobili med polja in njive. »Kmetom,« je dodal. »Srečujem jih vsak dan. Tukaj po ravnini je ostalo še nekaj malo večjih kmetij. Pri nobeni ni tako, da bi lahko pohvalil. Dvorišča so mnogokrat še iz zbite zemlje ali posuta s peskom. Naokoli neobnovljeni, zanemarjeni objekti in naložena šara. Veliko je nezadovoljstva in nezaupanja. Jeze in togote. Tudi alkohola in žalosti v očeh. Ko se pokrajina vzpne, je še slabše. Kmetije so manjše. Redke so obnovljene, nekatere hiše so še kamnite. Bolečina in vsakdanje delo sta izrisana na obrazih. Poštarji poznamo kmetije z blatnimi dvorišči, nastlanimi s kurjimi iztrebki, med katerimi je treba privijugati do vhoda, kjer pošto in propagandni material namesto v nabiralnik zatakneš na vrh štirih, obrabljenih, kdo ve od kdaj pozabljenih pnevmatik. Po dvorišču kdaj taca tudi lepo rejen pujs, ki se zna nevajen prometnih pravil postaviti še na sredo ceste, da sta potrebna potrpljenje in čas, da mesnatež odpujsa naprej.«

»Prišla je svoboda in z njo agrarna reforma,« sem začel, ko je molk nakazal, da je izčrpal opis vsakodnevnega življenja kmečkega življa, ki ga vsak dan srečuje pri svojem delu. Sedla sva na klopco na trgu. Premikanje je imel zapovedano tudi v opisu službenih del in nalog, zato si je bilo pri njem postanek vedno težko izboriti. Prepričal sem ga, da si po hitri hoji čez kontaminirano območje vendarle zasluživa, da malo bolj sproščeno zadihava.

»Vzeli so tistim, ki so imeli, in dali tistim, ki zemlje niso imeli ali pa so je imeli premalo. Po načelu zemljo tistemu, ki jo obdeluje, so se kmetijske posesti zmanjšale s 30 in več hektarjev na krepko pod devet. Toliko je ostalo tudi tistim, ki so prej imeli. Če je kje kazalo predobro, so vzeli še malo. Za preživetje je bilo treba v službo. Pred njo v hlev, po njej na njivo ali gmajno, na večer spet v štalo. Kasneje smo v krajino in njihovo imovino zarezali še z družinskimi hišami in naselji. Od žalosti in nemoči je marsikateri kmet ležal pred delovnimi stroji. Ni pomagalo. Vzeli so še več.«

* * *

»Pojdiva,« je rekel čez čas, ko ga je daljša tišina prepričala, da sem končal. »Znebili smo se tudi okov socializma, zavladala je demokracija, dobili smo kapitalizem, tržne zakonitosti in konkurenco. Sadje, zelenjava in meso so od povsod. Reklo naše nam paše je bilo nekdaj nuja, danes je lahko samo še poceni slogan. Nekateri se trudijo, uvajajo nove dejavnosti, obnavljajo staro in gradijo novo. Za pedenj imamo tudi velikih kmetijskih gospodarstev, še vedno pa ima povprečno kmetijsko gospodarstvo v uporabi okoli sedem hektarjev kmetijskih površin. Vsak poštar bi ocenil, da to ni ravno konkurenčna prednost. Še posebej če bi poznal podatek, da se povprečna velikost obdelovalne zemlje v sosednji Avstriji približuje 20 hektarjem, malo naprej v Nemčiji pa že presega 40 hektarjev,« je pripovedoval med hojo.

Če sva želela nazaj do izhodišča, sva se morala obrniti. Odločila sva se, da narediva večji krog in se tako poskusiva izogniti nevidni snovi, ki je dražila receptorje v nosu. Vseeno pa sva morala dobršen del poti še vedno prehoditi po ravnici med polji, njivami in travniki, za katere se je zdelo, da vodijo v neskončnost, čeprav je bila pokrajina s treh strani obdana z griči in hribi. Imela sva srečo, veter je nosil vonjave proč od naju. Lahko sva sproščeno dihala in klepetala.

»Za preživetje mora še vedno kdo s kmetije na šiht. Popoldan pa se gnat še za grunt. Za kmeta se tudi v demokraciji ni prav veliko spremenilo,« sem na kratko povzel. »Imajo pa velike, lepe in nove traktorje,« je vskočil s takšnim glasom, da nisem vedel, ali od navdušenja, zavisti ali strahu, ki mu ga ogromni stroji povzročajo med razvažanjem pošte po vaseh.

»Tudi ti voziš pošto z motorjem, in ne s kolesom,« sem ga poskušal pomiriti. »Boljše, večje in hitrejše sredstvo omogoča, da si bolj produktiven, da v krajšem času narediš več. Tako je tudi s traktorji, čeprav veliko ljudi meni, da jih imajo preveč. Kmete po eni strani podpiramo, po drugi pa jim vedno več jemljemo. Zvišujemo davke, takse in druge dajatve. Jemljemo jim upanje in jih potiskamo na rob preživetja. Ko se uprejo, pa ugotovimo, da se z njimi sploh ne znamo pogovarjati.«

»Ni čudno, da protestirajo, še več bi morali,« je dokončal mojo misel. »Saj so, a se ni veliko spremenilo,« sem se spomnil na pretekle proteste in polito gnojevko. »V najboljšem primeru ustanovimo novo delovno skupino, kdaj tudi komisijo ali odbor. Ne ustvarimo pa okolja, ki bi nam lahko prineslo napredek, ne razmišljamo izven okvirov, ne sanja se nam, kako bi se organizirali, da bi najbolje izkoristili to, kar imamo.«

»Še tisto, kar imamo, v želji po večjem donosu zastrupljamo. Vonj sveže polite gnojevke je prvi, ki začne vsako leto dražiti čutila okoličanov, in traja do pozne jeseni. Na poljih, ki sva jih puščala za sabo, raste predvsem krompir. Tega škropimo tudi do desetkrat na leto. V sadovnjakih je še huje. Tam škropijo do dvajsetkrat na leto. Poštarski nos je vajen tega,« je ponovno vskočil v moje besede.

V daljavi sva že videla cilj, ko se je veter nenadoma obrnil. Tipala v nosnicah so zaznala nevarnost, dihanje je postalo plitvo, usta zaprta in hoja hitrejša.

* * *

Razmišljam.

Z gnojevko je križ. Največkrat jo zamenjujemo z gnojnico. Zato se lahko primeri, da poročamo o izlitju gnojnice, taista zadeva pa potem do Postojnske jame priteče kot gnojevka. Gnojnica je sicer sila priročna zadeva za zlivanje gneva na posameznike in različne družbene skupine. Po drugi strani pa zna biti tudi priročno sredstvo za izražanje nezadovoljstva. Protesti kmetov največji učinek dosežejo, ko blokirajo promet in polijejo gnojnico. Čeprav bi natančni pregled politega najbrž pokazal, da so zlivali gnojevko. Očesu dojemljiva razlika je v gostoti. Gnojevka so iztrebki rejnih živali, kot sta seč in blato, z manjšim dodatkom stelje ali brez nje in z večjim ali manjšim dodatkom vode. Gnojnica pa je mešanica seča rejnih živali z vodo, predvsem iz odcednih voda z gnojišč. Tretja zadevščina, ki jo radi posujemo predvsem na domače vrtove, kdaj tudi komu pred prag ali pa po kom, odvisno od namena, je hlevski gnoj. Gre za trdo komponento organskega gnojila.

Gnojnica lahko predstavlja pomemben vir medsosedskih sporov. Nemalokrat se zgodi, da jutra v novozgrajeni in pravkar vseljeni družinski hiši zmoti vonj organskega gnojila, ki brizga iz cisterne, pripete za traktor. V časovnem zaporedju so bila polja prej kot hiše. A ko se vonj prikrade na domače dvorišče in neslišno zdrsne v bivalne prostore, se izkaže, da imajo organski živalski iztrebki še eno zanimivo lastnost. Z lahkoto se prelijejo nazaj na tistega, ki jih zliva. Jeze ni malo, količino prelite gnojnice določata velikost njive in oddaljenost od nje. Življenjski ritem novih prebivalcev pa začnejo narekovati vonjave. Ko se konča sezona gnojenja, lahko zadiši z žara. Vendar je lahko že prepozno, saj se uradna sezona gnojenja konča 15. novembra, takrat pa največkrat diši samo še po kostanju.