Lutrov pamflet O trgovini in oderuštvu iz leta 1524 je še po toliko letih predmet razprav. Bila so obdobja, ko je bil pozabljen, nato časi, ko so odkrivali njegovo vrednost. Karl Marx je Lutra, sklicujoč se na ta spis, imenoval za »najstarejšega nemškega nacionalnega ekonomista«. Teolog je v duhu družbene kritike zasnoval upoštevanja vredno obravnavo kapitalizma. Sociolog Max Weber je Lutra štel za ekonomskega konservativca, po kmečko nezaupljivega do kapitala. A je v svojem poglavitnem delu hkrati ugotavljal, da je ravno on s svojimi teološkimi inovacijami nehote revolucionarno spodbudil moderni kapitalistični pogon.
Ob nedavni globalni finančni krizi (2008) in aferi Dieselgate (2015) so ga nekateri spet potegnili iz naftalina zatrjujoč: ne prvega ne drugega ne bi bilo, če bi se poslušalo Lutra. Nepremičninskega balona in dolžniško-upniške krize ne bi bilo, če bi se upoštevalo njegova stališča o kreditiranju, obrestovanju, pohlepu in nujnosti regulacije, ki naj kroti škodljiva tveganja. Volkswagen, ki je zdaj v hudih težavah, je enega prvih korakov vanje napravil s poslovno prakso, ki jo je Luter obsojal. Tudi slovenska tranzicija je bila zaznamovana z gospodarskimi polomijami, med njimi cerkveno, in številnimi osebnimi tragedijami, ki bi jih preprečila reformatorjeva konservativnost.
Ob tej priložnosti je nujno razčistiti: v kakšnem odnosu so Lutrova tozadevna stališča in stališča sodobnih protestantskih cerkva, ki mnoge tako rekoč zapovedujejo bogatenje? Kaj bi si reformator mislil o tistih protestantskih politikih, ki v eni roki držijo Biblijo in v drugi neoliberalni program boja vseh proti vsem?
Bakreni temelji
Če gremo po vrsti, moramo začeti pri ekonomskih temeljih Lutrovega intelektualnega formiranja. Ti so ležali pod zemljo nemških pokrajin Saške in Turingije, v katerih je potekalo njegovo življenje. Eisleben, kraj rojstva in smrti, Mansfeld, kraj otroštva, in Wittenberg, kjer je preživel večino odraslih let, so bili obkroženi z rudniki bakra in srebra. To je celotno regijo tik pred njegovim rojstvom povzdignilo med gospodarska središča Evrope.
Martinov oče Hans Luder, po rodu s kmetije, si je izboril položaj najemnika – delničarja petih talilnic bakrove rude (in pripadajočih rudnikov). Le tako je lahko šolal najstarejšega sina v trgovskem Erfurtu. Zanj je potrošil prigarane prihodke dveh talilnic. Zato je bil nadvse razočaran, ko se je sin leta 1505 odločil za prestop med menihe. Med zastrašujočo poletno nevihto se je zaobljubil sv. Ani – če preživi.
Nesojeni pravnik se je naselil pri avguštincih v Erfurtu in nato pri redovnih bratih v Wittenbergu. Kraj, ki je bil z vsega dva tisoč prebivalci le malo večji od današnjega Šentjerneja (ne pa lepši!), je, zahvaljujoč bakru in srebru, leta 1502 ustanovil univerzo. Tam Luter leta 1512 doktorira. Čez nekaj let zablesti kot profesor, ki si po takratni modi polatini ali pogrči priimek. Luder je postal »Eleutherius« (gr. osvobojenec) in se nato poenostavil v Luther (v slovenščini podomačen zapis Luter). Njegov najstarejši ohranjeni portret bo bakrorez iz leta 1520.
Premožni Wittenberg je privlačil tudi prodajalce odpustkovnih pisem. S skrinjo s tremi ključavnicami in tremi lastniki ključev se mu spomladi leta 1517 na dan hoda približa razvpiti Johann Tetzel. Mnogi Wittenberžani se s prihranki brž odpravijo na pot v Jüterborg. To izzove osvobojenega Lutra, ki dojame ključavniški trik: zagotovilo, da je denar, ki naj bi človeka rešil trpljenja v vicah, zaradi »decentraliziranega knjigovodstva« v skrinji na varnem, služi le prikrivanju dejstva, da se do njega pride z goljufanjem vernikov. Tetzlov primer uvrsti med petindevetdeset tez, ki jih razbobna po svetu. Računa na podporo zaveznikov, katerih politična moč je v dobršnem delu temeljila na – bakru in srebru.
Petsto petdeset evrov za taksi!
Luter napiše štiri spise (od tega dve pridigi), v katerih razpravlja o ekonomiji. Če ekonomijo pojmujemo širše, pa jih v ta žanr spada veliko več, vključno s tezami, saj te govorijo o trgovini (z odpustki). Ustrezno jih lahko razumemo le v kontekstu takratnih gospodarskih razmer. Geografska odkritja, ki so bila tudi odkritja novih najdišč rude, so vodila v padec cen kovin. Ko je bil Luter na intelektualnem vrhuncu, se je že izražala kriza; ob koncu njegovega življenja se bo prevesila v zaton tamkajšnjega rudarstva.
V spisu – pamfletu izpred petsto let presoja ekonomske pojave, ki so bili sporni glede na njegove predstave o krščanski (za)vesti. Za merilo si vzame Pavlovo misel, da je »pohlep po denarju korenina vsega zla« (1 Tim, 6: 10), da je (po psalmistu) »bolje biti reven z bogom kot bogat s hudičem«. Tako se sprašuje, kaj si misliti o oderuštvu, kaj o trgovskih goljufijah, kaj o monopolih, kartelnem dogovarjanju, delničarskih prevarah (napihni in prodaj), kaj o tekmovalnosti za vsako ceno, zadolženosti, o špekulantih (z osnovnimi živili), oblikovanju cen, neenakostih, luksuzu in revežih – glede na zapovedano »ljubezen do bližnjega«.
(Kot) sin podjetnika je odgovarjal: trgovina je neizogibna in nujna. Nedvomno izrazi določeno zaupanje v samourejevalnost trga, ki ga, s cenami vred, oblikujejo nepreštevni dejavniki. »Država« (knez, vladar) naj skrbi za odprte ceste – dobesedno in v prenesenem pomenu kroženja dobrin. Ob tem naj zamaši »luknje«, skozi katere prek uvoza luksuznih artiklov s strani bogatih uhaja nacionalno bogastvo. (Kot) učenec Pavla in kritičen opazovalec pa je odgovarjal: nujna so tudi pravila, ki krotijo pojave, ki jih poraja pohlep. Ta uničuje življenja in ogroža družbo. Problem je v tem, pravi Luter, da kristjani večinoma niso kristjani. V trgovini se premnogi držijo mota »prodaj blago, čim dražje je mogoče«. Celo tako: večja ko je stiska kupca, višja naj bo cena. Kot letos v Dalmaciji, ko je taksist turistkama, ki se jima je mudilo na splitsko letališče, zaračunal petsto petdeset evrov. Po Lutru bi moral biti cilj trgovine lastno dostojno življenje in dobrobit drugega, ne pa okoriščanje s stisko bližnjega. Cene osnovnih artiklov, od katerih je odvisno preživetje mnogih, bi morala oblast v hudih časih omejiti.
Država (oblast) ne sme dopustiti nepravičnosti v delitvi in goljufij, ki jih trg sam ne more razrešiti. Svari pred monopoli, kakršnega je na trgu bakra izgrajeval Fugger, eden izmed lastnikov ključa za Tetzlovo skrinjo. Posebej mora paziti, da ji čez glavo ne zrastejo trgovci z denarjem (po sodobno finančni sektor). Te bi se moralo držati na povodcu zlasti glede obrestovanja, sicer se množijo situacije, ko kreditor uniči upnika ali upnik kreditorja. Kreditor in upnik bi si morala deliti izgube, ko so te posledica nepredvidljivosti trga.
Sodobni premisleki o tem, kam s takim razmišljanjem uvrstiti ekonomista Lutra, niso soglasni: nekateri ga vidijo kot začetnika kameralizma (na nacionalno korist osredotočenega gospodarstva), nekateri kot keynesijanca (zagovornika ravnotežja med svobodnim trgom in državno intervencijo), nekateri kot (utopičnega) pionirja etične trgovine, nekateri kot začetnika države blaginje, saj se je ta uveljavila predvsem v luteranskih okoljih. Bržkone povsem zgrešijo tisti, ki ga vidijo kot zagovornika ekonomije kot boja vseh proti vsem.
Odvrženi balast in kolateralni vzgon
Luter je celo vrsto katoliških tradicij zavrnil kot »kramo«. Kar šteje, je notranje življenje vernika, ne pa pozlačeni kelihi, nebotične katedrale, in »dobra dela«, ki jih je za lastno korist vernikom zapovedovala Rimskokatoliška cerkev. V Wittenbergu so se izpraznili vsi trije samostani. Še v Lutrovem stoletju jih v nemških deželah ugasne večji del izmed okoli tri tisoč. V korist javne blagajne in iznajdljivih knezov. Opustitev čaščenja svetnikov je vodila v ukinitev številnih praznikov. Opustitev čaščenja relikvij in kupovanja odpustkov je mnogim gospodinjstvom prihranila revščino. Za vernika je reformacija pomenila občutno pocenitev »verskih dobrin«.
Vse to je sprostilo (realociralo) velika sredstva, ki so šla prej v neproduktivne namene, v produktivno ekonomijo. Gradbinci so se vse manj ukvarjali z gradnjo cerkva in vse bolj z gradnjo administrativnih, gospodarskih in izobraževalnih objektov. Leta 1524 Luter mestnim svetom vseh nemških mest napiše pismo, v katerem poziva k ustanavljanju šol za dečke in deklice (!). Verski poklici se po količini in pomembnosti umaknejo posvetnim. Teološki študij, ki je prej kraljeval na univerzah, postane postranski.
Take in druge ekonomske posledice protestantske reformacije je preučeval Max Weber. Rojen v kraju Lutrovega študija, Erfurtu, je štiri stoletja kasneje hodil po istih ulicah. Bil je še en nesojeni pravnik, ki je na očetovo žalost zašel – v sociologijo. Luter ga je navdihnil za velikopotezen razmislek o odnosu med etiko religij in gospodarstvom (1904/05). Kako in koliko lahko svet idej (v katerega spadajo verske predstave) vpliva na gospodarsko življenje? Zakaj so protestantska okolja v preučevanem obdobju in geografskem območju izražala večjo gospodarsko dinamiko in uspešnost od katoliških?
Weber poudari, da je inovativni Luter biblični poklic prevedel tako, da je vsak poklic razumljen kot klic boga človeku. Ta naj se zato nanj odzove s predanostjo. A naj hkrati nikar ne misli, da je delo vse. Ko razveljavi srednjeveško hierarhijo poklicev, po kateri so bili več vredni kleriški poklici, dostojanstvo pritiče vsem (in predvsem) posvetnim poklicem: »Vrednejša je pobožna dekla, ki pomete dvorišče in izprazni nočno posodo, kot tisti, ki v skrbi za lastno zveličanje roma v Santiago de Compostela in zanemarja svoj poklic.«
Nove spodbude te vrste je protestantizem dobil v novih različicah. Predvsem v (asketskem) kalvinizmu. Ta je negotovost in strah pred (predestinirano – vnaprej določeno) poslednjo (raz)sodbo razreševal z iskanjem (nikoli povsem gotove) potrditve v poklicnem uspehu. S tem pa je bil že očiten odklon od Lutra: temu je za kriterij služila resnost v poklicu, ne pa izkazan zunanji uspeh!
Ker se na Webrovo tezo (in Lutra) navezuje vrsta nesporazumov, je nujno poudariti: Weber je ugotavljal, da so bili ekonomski učinki protestantske doktrine in (delovne) etike zvečine nehotene posledice. Bile so »skoraj v nasprotju« s tem, kar so akterji sami »imeli pred očmi«, ne pa cilj delovanja protestantov. Čeprav se je štel za »zavestnega buržuja«, Weber (kolateralnega) prispevka protestantizma h gospodarstvu ne popisuje v smislu navijaške hvale. Ta sociologov zadržek je toliko vrednejši dandanes, ko se zavedamo negativnih posledic človekove (hiper)produkcije stvari – in smeti. Lutrove kraje še danes krasijo kupi strupene jalovine, iz katere so nekoč iztisnili baker.
»Evangelij blagostanja« – a za koga?
Protestantizem je imel v času Lutrove smrti (leta 1546) manj kot deset različic, v času Webrove smrti (1920) že nekaj sto, zdaj jih ima na tisoče. Izvorna luteranska različica se v Evropi nanaša le na kakšnih šest odstotkov prebivalcev, v ZDA (kjer ima številne variante) le na odstotek. Predstavniki protestantskih cerkva prvih generacij izgubljajo v korist neoprotestantskih cerkva, ki so v porastu zadnjih sto let. Bile bi izziv za Lutra in Webra.
Neoprotestantske cerkve so sprva nastajale predvsem v ZDA. Nato so nove priložnosti dobile v podsaharski Afriki in Latinski Ameriki. Dobršen del, izmed njih zlasti binkoštne cerkve, jih je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja stopilo v korak z neoliberalizmom kot ideologijo zaostrene ekonomske tekmovalnosti. S tem je v protestantizmu prišlo do razcepa glede odnosa med vero in ekonomijo. Do te mere, da lahko govorimo o tozadevni kulturni vojni. Povzeli bi jo lahko kot nasprotje med Lutrovo »teologijo križa« in neoprotestantskim evangelijem blagostanja (prosperity gospel).
Po prvi je smisel krščanstva v tem, da (vernik) najde dostojanstvo v poražencu (zapuščenem Kristusu). To izhodišče je delu evropskega in ameriškega protestantizma dalo osnove za solidarnostne socialne nauke, ki niso bili brez učinkov. V Evropi (v skandinavskih državah) kot teološki prispevek k državi blaginje, v kateri je posameznikova fiskalna lojalnost (v splošno korist) stvar osnovne etike. V ZDA je dobila izraz v socialnem evangeliju (social gospel), ki je deloval za državljanske pravice in svoboščine, proti revščini in drugim družbenim patologijam.
V nasprotju s tem (neoprotestantski) evangelij blagostanja vero vidi kot sredstvo za doseganje zdravja, bogastva (health and wealth) in »zmage«. K temu naj bi vernika nagovarjal Jezus – zmagovalec, ki je po predstavah tako imenovanega mišičastega krščanstva zgled možatega podjetnika. Zato zdaj lahko služi kot osebni trener za tekme na trgu.
V izmikanju fiksaciji na križ in v želji po premagovanju revščine bi lahko videli pozitivni težnji, če poanta evangelija blagostanja ne bi bila predvsem sebična nastrojenost. Trg je pojmovan kot (sveti) oder, na katerem se skozi tekmovanje odvijajo božja sodba, zveličanje in pogubljenje. Revščina je kazalnik pomanjkanja vere. Zanjo si si kriv sam, medtem ko je bila po Lutru večinoma posledica pohlepa, nepravičnosti v delitvi in nepredvidljivosti trga. Evangelij blagostanja prepričuje, da so bogati blagoslovljeni, ker so v pravem odnosu z bogom, medtem ko so bili po Lutru bogati morda le zato, ker so bili v pravem odnosu z bogovi na zemlji. Tu gredo novi evangelisti naproti Webrovi ugotovitvi, da se bogati ne zadovoljijo s samim dejstvom, da jim gre dobro; pogosto hočejo živeti v prepričanju, da je tako zato, ker so dobro zapisani pri višjih silah.
Na evangelij blagostanja so se navezali pojavi, ki po smislu niso veliko drugačni od odpustkov. Razbohotila se je trgovina z blagoslovi (pleonastično »sejanje semen«), ki temelji na veri: več ko daš v pastorjevo skrinjico, (sedemkratno) več dobiš. Uspevajo pastorji, ki po duhu niso drugačni od Tetzla. Najdemo jih med milijonarji na Forbesovih lestvicah. Najbolj vpadljivi so na ozadju kakšnega afriškega sluma, iz katerega so iztisnili vse, kar se je dalo. Ponašajo se z lastnimi letališči in zvezdniškimi voznimi parki. Protestirajo le takrat, ko kaj ogroža njihovo dohodke – na primer ob pandemiji, ko so morali trgovino (cerkev) zapreti. In morda, če je nedeljska juha preslana. Staromodni protestantski kritiki se sprašujejo: kdo izmed njih sploh ve, kaj je v krščanstvu nekoč pomenilo merilo šivankinega ušesa? Čuvarji Lutrovega imena pripominjajo: vernikov cilj bi moralo biti duhovno izboljševanje, ne pa boljše finančno stanje.
Torek na protestantski prelomnici
To je vredno povedati zato, ker sta predsedniška kandidata ZDA vsak na svoji strani te protestantske prelomnice. Donald Trump se izvorno navezuje na prezbiterijansko Marble collegiate church, ki spada v družino reformiranih (kalvinističnih) denominacij. V dvajsetem stoletju jo je zaznamoval in (po mnenju kritikov) »heretično« predrugačil Norman V. Peale, Trumpov (poročni) pastor in duhovni mentor. Na osnovi različnih neoprotestanskih in novodobniških zgledov je razvil tako imenovano pozitivno mišljenje kot različico evangelija blagostanja.
Pozitivno mišljenje s »pozitivnimi afirmacijami« morda ni povsem za odmet, postane pa nevarno, če je z njim vse videti rožnato: segrevanje Zemlje? Ni problem! Dejansko se ohlaja. Pandemija? Ni problem! Pijte belilo! Ustaviti vojno tistega Rusa? Ni problem. Dajte mi 24 ur! Pozitivno mišljenje je preraslo v (negativno) toksično praznoverje, ki ga na najbolj čudaške načine (z zaklinjanjem) izpričuje Trumpova duhovna svetovalka Paula White Cain.
S takimi povezavami Trump uživa večinsko podporo nekaterih protestantskih grupacij. Na prvem mestu so to konservativni belski evangelijci. Na volitvah leta 2016 so ga podprli 81-odstotno, bolj kot katera koli druga družbena skupina; zdaj ga (po Pew research centru) podpirajo v še večjem deležu. Mnogi pastorji so se kandidatu pripravljeni prikloniti do najnižjih ravni: kdor glasuje proti Trumpu, glasuje proti bogu! Ne moti jih, da božji pripravnik vse napelje na denar. V kampanji, ki se izteka, si je pomagal s pesmima ansambla Abba Zmagovalec vzame vse! (ki ima izvorno nepolitični smisel) in Money, money, money. A je bil s strani Švedov hitro zavrnjen (must be funny!).
Kamala Harris je versko mešanega izvora. Po materini strani dobi hindujsko ime in tovrstne poduke iz zakladnice Gandijeve kariere. S tem je polovična pripadnica skupnosti ameriških hindujcev. Ti so dohodkovno izjemno uspešni. Bili bi izziv za Webrov pesimističen (podcenjujoč?) pogled na gospodarski potencial hinduizma. Po drugi strani se Harrisova umešča v baptistični protestantizem, ki je zasidran v socialnem evangeliju Martina Lutra Kinga ml. Pastor Tretje baptistične cerkve, na katero se navezuje kandidatka, je Amos Brown, ki je bil Kingov osebni znanec in soborec. V osnovno držo te cerkve spada spopad z revščino in pripadnost gibanju za državljanske pravice. Brown si je za osebno poslanstvo zadal tudi boj z goljufivimi pastorji.
Harrisovi gre množična podpora črnskih protestantov. Uživa tudi večjo podporo agnostikov in ateistov oziroma nepripadnikov (cerkva), ki so v zadnjih letih z 28 odstotki postali največja (ne)verska kategorija v ZDA. Od tod opazna previdnost: razmeroma manj izpostavljen verski vidik kampanje obeh kandidatov. Morda tudi že pod vplivom kandidata za svojega podpredsednika, luteranca Walza, Harrisova zagovarja ekonomska stališča, ki so prepoznavno lutrovska. Tako je pred dnevi izjavila, da bi v kriznih razmerah pristala na omejevanje cen osnovnih živil, če bi se izrazila tendenca trgovcev, da stisko izkoristijo za navijanje cen. Pristala bi tudi na cenovno kapico za ključna zdravila. Trump, ki je očitno snel rožnata očala, je to označil za »komunizem«.
Če-ji
Vsiljuje se nekaj če-jev. Če v tleh tistih nemških dežel ne bi bilo bakrove rude, se Hans Luder ne bi potil pri plavžu, da bi sina lahko poslal v univerzitetni Erfurt. Talent bi bil izgubljen. Če Martina Lutra ne bi bilo v Erfurt, Max Weber ne bi hodil po njegovih stopinjah. Webrov oče ne bi bil luteranec in mati ne kalvinka. Sin bi se verjetno ukvarjal s pravnimi akti, in ne s sociologijo, h kateri so nekaj prispevala tudi družinska (verska) nasprotja. Talent bi bil izgubljen. Do reformacije, ki je visela v zraku, bi morda prišlo v italijanskih deželah. Kdo bi vedel, kakšen bi bil v tem primeru karakter ZDA ali druge politične tvorbe, ki bi nastala na »novem« kontinentu. Mogoče pa je predvidevati, kakšen bo njen videz, če zmaga Trump ali Harrisova. Vsiljuje se tudi pomislek: če bi Luter vedel, kakšna bo pamet mnogih protestantov, ki se bodo nanj sklicevali petsto let kasneje, bi si najbrž zaželel, da bi med tisto poletno nevihto leta 1505 treščilo bližje in bolj silovito.
