V nasprotju z mrkimi pogledi kolegov ministrov je Galanta pričakal doslej redko viden mil, sočuten pogled premierja. Če se zgodovinopisje ne moti, takšnega je premogel, samo ko je Biden odobril prvih 17 milijard humanitarno-vojaške pomoči Izraelu, ob novici, da je umrl Jaser Arafat, in ko je na Evroviziji zmagala izraelska transseksualka Dana International.

»Lahko bi počakal do jutri,« je zamrmral premier. »A me je žena ob treh zjutraj nagnala iz spalnice, ker sem se menda vrtel po postelji kot košer zaklan golob miru na ražnju nad žerjavico iz oljčnih vejic. Vrtim se, ker ne morem razvozlati, kaj je predsednik Biden mislil s tem, da je zaskrbljen, ste slišali, zaskrbljen (!) zaradi dogajanja v Gazi in da naj v samoobrambi pazimo na otroke. Veke ne gredo skupaj, ko pomislim, da mi prijatelj Janša že štirinajst dni ni sporočil, da je naša herojska samoobramba civilizacijski spopad s skrajno levico. Kako naj spim, ko je iranski brezpilotnik zadel električni drog in so bile tri poštene nedolžne judovske družine eno uro brez elektrike.«

»Tu smo, da vam povem, da tako ne gre več. Da bomo v tej narodnoosvobodilni vojni obrnili nov list in bo svet obnemel, ko bo slišal, kaj načrtujemo. Zapomnili si bodo Izrael za vse večne čase,« je mirno dejal še vedno blago smehljajoči se Netanjahu. Sobo so izpolnili globoki izdihljaji olajšanja pa tudi vzkliki navdušenja. »To, Benči,« je vzkliknil Joav Galant, obrambni minister, ki mu v hipu ni bilo več žal tistih 7432 šekelov, ki jih je moral dati za taksi. »Razstrelili bomo poslopje OZN. Načrt že imamo, za mali denar smo ga pred leti kupili od Al Kaide.«

Ben Gvir, minister za nacionalno varnost, je od navdušenja vrgel čepico jarmulko in v hipu pozabil, da je besen na premierja, ker ga je javno okrcal zaradi provokativne molitve na Tempeljskem griču, kar vlada prepoveduje, dokler iz Izraela ne bo pregnan zadnji musliman. Gvir je takoj predlagal, da vržejo na Gazo eno manjšo jedrsko bombico in eno malo večjo na Teheran, čeprav cel svet ve, da Izrael nima jedrskega orožja. »Samo ukaži, veliki vodja, in naše pogumne čete bodo takoj začele izvajati načrt Endlösung ali Dokončna rešitev, ki so ga, zdaj se ne spomnim, kdo in kdaj, že učinkovito izvajali v ne tako daljni preteklosti. Naši prijatelji Nemci? Mogoče. Končno bomo naredili sveto zemljo spet judovsko,« je vzhičeno obljubljal obrambni minister Galant. Zunanji minister Izrael Kac je vprašal, ali se znotraj premierjevega načrta najde prostor za bombico na slovensko zunanje ministrstvo, ker mu zahteva zunanje ministrice Tanje Fajon, da priznajo palestinsko državo, povzroča boleče hemoroide. A je Netanjahu dvignil roko, da jih utiša.

»Jutri bom podpisal mir s Hamasom, Fatahom in Hezbolahom in priznal palestinsko državo! Kot Willy Brandt pred spomenikom v varšavskem getu bom pokleknil pred ruševinami v Gazi in prosil za odpuščanje.« Arje Deri, notranji minister, ni mogel priti do sape in je po žepih iskal mobilca, da bi poklical psihiatrijo in specialne enote. »Benči, Benči … Pomiri se, razmisli, zajemi sapo …« je poskušal ustaviti premierja, s katerim si bosta morda nekoč delila zaporsko celico, ker jima sodijo zaradi suma poslovne goljufije in davčne utaje. A Netanjahu je mirno nadaljeval. »Čez nekaj dni se bom pogajal z Iranom o ustanovitvi brezcarinske unije, izogibanju dvojnega obdavčevanja in skupnih naložbah v ZDA. Tebe, Bezalel Smotrič, ljubi finančni minister, prosim, da izračunaš, koliko bi stal 92 kilometrov dolg most med Gazo in Zahodnim bregom, da bi bili Palestinci povezani v eno državo brez prehajanja čez izraelsko ozemlje. Tako so Hrvati naredili most na Pelješac, da se izognejo BiH. Gradbeni material za most bomo dobili s podiranjem nezakonitih judovskih naselij in zidu med Izraelom in Zahodnim bregom.«

Galant se je hitro klanjal in glasno drdral molitve, kot bi stal pred Zidom objokovanja. Mogoče pa le pomaga, je panično pomislil. Finančni in gospodarski minister sta si hlipajoča padla v objem, ker ... to je konec Izraela. Ko pa je Netanjahu ministru za šolstvo Joavu Kiršu naročil izdelavo kurikuluma, ki bo ustrezal judovskim in palestinskim otrokom, ki bodo poslej skupaj sedeli v razredu, se je slednji drl skozi okno na prazno ulico: »Le ezor, boged!« (na pomoč, izdajalec). Ben Gvir si je v kotu z nožkom za odpiranje pisem neuspešno rezal žile na zapestju. Premierja sploh ni motilo, da je nekaj ministrov panično zlezlo pod mizo, da so nekateri bruhali in da so ministra za gradbeništvo in gradnjo judovskih naselij Jicaka Goldknopfa (Zlatigumb) oživljali z defibrilatorjem. S slavnostnim glasom je napovedal, da bodo s prenehanjem napadov na Gazo dnevno prihranili 248 milijonov dolarjev in da bodo ves ta denar uporabili za izraelsko-palestinski projekt skupnega kmetovanja v puščavi Negev. Kmetijskega ministra Avija Dihterja so trije držali, da se ne vrže skozi okno. Kaos je bil popoln.

Nenadoma je premier utihnil, po nekaj minutah joka in stoka so utihnili tudi ministri. Tedaj pa je Netanjahu bruhnil v huronski smeh: »Kako sem vas naplahtal, kako ste nasedli. Ljudje Abrahamovi, pa ja niste pomislili, da mislim resno. Kje je vaš smisel za humor, za satiro, za hec? Mi Judje smo pa ja vedno za zabavo, hece, za ognjemete smeha. Humor nam je zapisan v genih. Ko jaz rečem, da v Gazi umirajo samo hamasovci, se mi reži cel svet. Ko rečem, da sem za mir in da se nisem šel poslovnih goljufij, se mi reži cel Izrael, celo nekateri med vami. Kaj nič ne berete Efraima Kišona, našega svetovno (pri)znanega avtorja na desetine knjig o smešnih Judih. Dajmo, pokonci, smeh na obraze, pesem na usta!« In skočili so si ministri v objem, zaplesali divji ples s steklenico iz slovitega muzikala Goslač na strehi in plesali so do belega dne, medtem ko so ne tako daleč odmevale in se bliskale eksplozije v Gazi.