Kot navdušenec nad letali je že pri dvajsetih skonstruiral prvo jadralno letalo, kmalu zatem še motorno. Športni letalec je postal tudi sam. Leta 1911 je postal prvi slovenski poklicni konstruktor letal. V času prve svetovne vojne se je ukvarjal tudi s konstruiranjem helikopterja. Po vojni je v sodelovanju z ljubljanskim aeroklubom razvil dve enokrilni športni motorni letali, s proizvodnjo katerih se je ukvarjal do leta 1934. Še pred koncem letalske kariere se je začel navduševati nad avtomobili. Med drugim se je kot dirkač dvakrat udeležil dirke na Ljubelj. Leta 1933 je postal solastnik in glavni konstruktor ljubljanske Avtomontaže, ki se je ukvarjala z izdelavo avtobusov in tovornjakov. Bloudek je tam začel razvijati tudi prvi slovenski osebni avtomobil, imenovan triglav. Leta 1934 se je s prototipom tudi vozil naokoli, vendar do serijske proizvodnje ni prišlo. Podjetje je delovalo vse do leta 2002, ko je kot najstarejše slovensko avtomobilsko podjetje končalo v stečaju. Še posebno globoko sled je Bloudek pustil v športu. Kot prvi je v Slovenijo prinesel pravo nogometno žogo in nogometne čevlje in bil tudi sam nogometaš. Poleg tega je postal še slovenski prvak v metu diska ter jugoslovanski prvak v umetnostnem drsanju. Sodi tudi med slovenske pionirje atletike, hokeja na ledu, namiznega tenisa in kotalkanja, veliko Slovencev pa ga ima v spominu predvsem kot konstruktorja smučarskih skakalnic. Po njem še danes nosi ime nekdaj največja smučarska skakalnica na svetu, 120-metrska »Bloudkova velikanka«. Nekaj časa je bil tudi predsednik jugoslovanskega olimpijskega komiteja ter kot doslej edini Slovenec tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Za svoje dosežke je prejel vrsto državnih in mednarodnih odlikovanj. Umrl je v Ljubljani 26. novembra 1959, star 69 let.
Veličastno in težko slovo
Ljubljana, 29. nov. Že dolgo ni tako težko in mučno odjeknila kakšna vest med našo javnostjo kot prav žalostna novica o smrti znanega slovenskega športnega delavca, inž. Stanka Bloudka. Še pred nedavnim smo ga videli pri težkem in napornem delu in nikomur ni prišlo na misel, da bi ga lahko smrt tako hitro iztrgala iz naše sredine.
Narodni dom v Ljubljani se je odel v črnino, kajti v svojo avlo je sprejel krsto s truplom inž. Stanka Bloudka. Dvorana je bila okrašena, saj so razne organizacije, športna društva ter posamezniki poslali tja okoli 150 vencev. Celo sobotno dopoldne so se od njega poslavljali številni prijatelji in znanci, katerih je imel mnogo po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. Ob krsti so se stalno menjavale častne straže, ki so jih sestavljali naši najvidnejši telesnovzgojni in športni funkcionarji ter športniki.
V soboto ob desetih dopoldne je bila v prostorih Kluba poslancev žalna seja Športne zveze in »Partizana« Slovenije. O liku inž. Stanka Bloudka je govoril direktor Višje šole za telesno vzgojo prof. Drago Stepišnik. Upravna odbora SZS in »Partizana« sta sklenila, da bosta osnovala poseben sklad inž. Bloudka, ki naj bi bil namenjen realizaciji enega njegovih zadnjih načrtov. (…)
Ob 15. uri popoldne se je zbrala velika množica na Žalah, kjer so spremili inž. Stanka Bloudka na njegovi zadnji poti. Tam se je od njega poslovil v imenu izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS in komisije za telesno kulturo pri IS LRS tov. Mitja Ribičič. Za njim je spregovoril predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja tov. Bakrać, potem pa še predsednik Smučarske zveze Slovenije dr. Danilo Dougan. (…)
Ob grobu bi le težko našli koga, ki ni imel solz v očeh. Od velikega pokojnika se je najprej poslovil dr. Gogala, medtem pa so nad grobom krožila letala, ki jih je inž. Bloudek tako ljubil. Tjaša Andree, znana slovenska tekmovalka v umetnem drsanju in kotalkanju, je spregovorila ob odprtem grobu nekoliko pretresljivih besed, vendar ni mogla vsega povedati, zadušile so jo solze. Ko je končal svoje poslovilne besede še njegov prijatelj in sodelavec Tone Kos, je stopil ob grob še predstavnik Planice, ki je prinesel pokojniku v slovo prgišče zemlje izpod Ponce, kjer je inž. Bloudek s takim veseljem in požrtvovalnostjo gradil svoje velike skakalnice. (…)
Polet, 29. novembra 1959
Inž. Stanko Bloudek
Padel je hrast … Predsinočnjim – bilo je pol osmih zvečer in samo dobra dva mesece do prihodnjega februarja, ko bi bil slavil 70-letnico rojstva – je omahnil izza dela v smrt naš najdejavnejši športnik (tekmovalec, voditelj, učitelj, graditelj in prireditelj) inž. Stanko Bloudek, član številnih športnih in telesnovzgojnih organizacij in med ostalimi tudi mednarodnega olimpijskega komiteja. Kap ga je zadela samo nekaj trenutkov po tistem, ko je odgovarjal republiški komisiji za telesno vzgojo Črne gore, in je še sam zapisal: »Pomagal bom, kolikor bom mogel …«
Te besede je pokojni Stanko v petih desetletjih snovanja in ustvarjanja mnogih športnih del, ki bodo njegovo ime ohranila še poznim slovenskim športnim rodovom, izgovoril prenekaterikrat. Ob zibelki slovenskega športa precej pred prvo svetovno vojno, ko je v naše mesto prinesel prve športne rekvizite za razne vaje, po prvi svetovni vojni, ko se je oprijel tega notranjega poslanstva z vsemi neizčrpnimi ustvarjalnimi silami in tudi velikimi materialnimi žrtvami, da je povzdignil šport v drugo, plodnejše obdobje. Bil je najprej pionir letalstva, nato pobudnik prvih sodobnih športnih gradenj pri nas: kopališča Ilirije, smučarskega skakalnega centra v Planici (z vsemi poznejšimi pridobitvami svetovnega kova) in še več drugih slovitih naprav. Po osvoboditvi – v borbi proti okupatorju se je kot zaveden član Ilirije znašel v zaporih – je Bloudek prevzel še vse večje in odgovornejše naloge. Ljubljanska oblast mu je zaupala najtežjo, a zanj najhvaležnejšo nalogo – skrb za zgraditev športnih objektov. Pri tem delu je bil mladeniško čil, kakor je bil – kakor prerojen. (…)
Stanko Bloudek bo ostal še v kratki zgodovini slovenskega in jugoslovanskega športa eden najsvetlejših likov, ki kaže pot, kako je mogoče iz ledine malega naroda narediti mnoge trajne mojstrovine, ki sicer presegajo njegove skromne moči. Razdajal se je ves, razdal je tudi svojo zadnjo misel bratski republiki Črni gori, ki je še ni dosegla. Slava njegovemu spominu!
Delo, 30. novembra 1959
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
