Za kulturo se v Bosni in Hercegovini namenja nedopustno malo, manj kot odstotek. Pri tem ni nobena uteha, da so ta sredstva v drugi entiteti, Republiki Srbski, še veliko manjša. Novi bogataši kulturo, še posebej umetnost, dojemajo kot bižuterijo, nekaj, kar ima vrednost le, če se lahko kaže kot sredstvo premoči nad okolico. Na sledi za denarjem se lahko daleč pride, a v tej disciplini se pogosto zaide. Tudi v primeru festivala, na katerem trg neusmiljeno diktira svoja pravila igre, medtem ko je vsebini predmeta, v tem primeru filmu, bolj ali manj prepuščeno, da si sama izbori prostor pod soncem. Z nečim, kar v skrajni različici ni komercialno blago. Trg je kot kriza. Samo za velike. Direktor festivala Jovan Marjanović, ki je na tem položaju pred dvema letoma zamenjal Mirsada Purivatro, pravi:
»Večina velikih festivalov v Evropi je v državah, ki imajo velike domače kinematografije – Berlin v Nemčiji, Cannes v Franciji, Benetke v Italiji …, Sarajevski filmski festival pa je v tem smislu svojevrstna anomalija. Naša kinematografija ima zelo velik domet v smislu uspehov posameznih avtorjev, a ko govorimo o obsegu letne produkcije, ki je majhna in niha, govorimo o eni najmanjših evropskih kinematografij. Zato je Sarajevski filmski festival že več kot 25 let toliko bolj osredotočen na kinematografijo celotne regije in služi kot kraj srečanja kinematografij in platforma za promocijo iz vse jugovzhodne Evrope, ki, če pogledamo nekatere trende, kako se ustvarjajo filmi, vse pogosteje in vse bolj koproducira filme med seboj. To je trend, ki ga je Sarajevski filmski festival skozi svoj koprodukcijski dogodek CineLink in na splošno kot festival promoviral že pred več kot 20 leti, ko so bile koprodukcije v tem delu sveta šele na začetku, zdaj pa so norma. Festival je velik del te zgodbe. Čeprav ne moremo popolnoma govoriti o kinematografiji jugovzhodne Evrope kot o enem trgu, je to vsekakor skupek različnih nacionalnih kinematografij, ki zelo dobro sodelujejo prek koprodukcij in drugih vidikov, tudi prek močne udeležbe na Sarajevskem filmskem festivalu.«
Novi val avtorjev
V tem smislu lahko rečeno, da so pričakovanja od evropske premiere filma Odrešitev za začetnike režiserke Sonje Prosenc precej velika. Torej družina novih bogatašev živi v stekleni hiši in okrog sebe širi vzdušje in energijo ravnodušne superiornosti. Zdi se, da zaplet malce spominja na film Parazit, južnokorejsko črno komedijo, ki je pred petimi leti zmagovala na vseh festivalih in dobila številne nagrade, kjer koli se je pojavila, a napoveduje se nekaj bolj kompleksnega. Duhovita parafraza Pasolinijeve Teoreme, v kateri se mladi tujec vseli k njim in razkrije disfunkcionalnost odnosa in kaos, ki se skriva za navidezno zgodbo o uspehu. Gre torej za nekoga, ki pozorno opazuje okolico in iz nje potegne mikrosvet, s katerim se pokaže širša slika. To je namreč film. Pesnik za očesom kamere, kot je nekoč dejal veliki Orson Welles.
Nekako na isti ravni bi bil lahko tudi film Med bogovi, zgodba o migrantu, ki se utopi v reki v Srbiji in ki ga sestra išče prek zapletenega klobčiča administracije, DNK-vzorca in težke komunikacije z državo, iz katere sta zbežala. Arkadija, grško-bolgarsko-ameriška koprodukcija, se ukvarja z identifikacijo žrtve in okoliščinami, v katerih je umrla. V nekaterih primerih se za najbolj zanimive izkažejo projekcije izven konkurence. V čemer je vsekakor tudi nekaj pravice. Tako napovedujejo film Praslovan, izven konkurence v tekmovalnem programu dokumentarcev, film, naslovljen po morda najboljši (temu kronistu najljubši) pesmi (jugo)slove(a)nskega rocka, o hordah slovanske krvi in tistih, ki so zajebali vse, kar se bo zajebat' dalo. Režiser Slobodan Maksimović, slovenski Sarajlija, je krenil s Predinom iz Maribora in šel menda skozi vse faze njegovega delovanja. Film bo prikazan tudi v Open Air programu, torej na velikem platnu, kar pri dokumentarcih te vrste običajno ni praksa, a očitno so se kraj dogajanja, čas in tema poklopili, tako da upamo, da se Praslovanu ne bo spet treba učiti plavanja v velikem kinu v Metalcu, iz katerega se v primeru dežja projekcije selijo v veliko dvorano centra Skenderija.
Marjanović meni, da je film v regiji, še posebej v nekdanji Jugoslaviji, na svojevrstni prelomnici. »Zadnjih nekaj let smo bili priča, še posebej v Srbiji, Bosni in Hercegovini, pa tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, občutnemu porastu produkcije dramskih TV-serij, ki so pritegnile veliko število običajno filmskih avtorjev in producentov, ki so ustvarili svoje serijske projekte. Preprosto je proizvodnjo tovrstnih vsebin spremljalo veliko večje vlaganje telekomunikacijskih podjetij, ki so se odločila, da vstopijo v posel s proizvodnjo vsebin, pa tudi tradicionalnih TV-postaj; predvsem Slovenija, Srbija in Hrvaška še naprej vlagajo v produkcijo tovrstnih vsebin, kot da bi se na neki način zmanjšala osredotočenost na film, a prepričan sem, da je to obdobje za nami in da je verjetno ustvarilo skupino mladih avtorjev, ki so imeli priložnost, da v preteklem obdobju veliko več delajo. Prepričan sem, da bo iz tega prišla nova energija tudi v film, ki je na neki način veliko bolj neodvisen medij od TV-serij. Ko pravim 'neodvisen', mislim avtorsko neodvisen v smislu, da ima mnogo manj značilnosti proizvoda, ki ga naroči določen tuji distributer, kar se v serijah veliko pogosteje dogaja. Tako da sem prepričan, da je pred nami verjetno novi val avtorjev in avtorskih teženj, ki prihajajo po izkustvu hiperprodukcije v zadnjih nekaj letih.«
Čevapčič vesterni
Še en slovenski izdelek, ki bi ga bilo morda treba tukaj omeniti, je Zadnji kavboj avtorja Tadeja Čatra, ki govori o legendarnem fotografu iz Bijeljine, mesta na severovzhodu Bosne in Hercegovine, ki je deloval pod imenom Hari Džekson. S tehniko super 8 milimetrov je snemal amaterske vesterne, ki jih je znani svetovni oblikovalec Mirko Ilić imenoval čevapčič vesterni. Njegovi filmi so, kot se zdi, za vedno izgubljeni, a glavni protagonist filma, v katerem nastopajo vsi znani liki iz konteksta tako imenovane zahodne Jugoslavije, je Juso Muratović, kinolaborant, ki je vrtel vse te filme v legendarnem Domu kulture v mestu na robu Panonske nižine.
V primeru novih filmov, pod katera sta se podpisala bosansko-hercegovski režiser, dobitnik oskarja Danis Tanović (film se imenuje Po poletju) in Srđan Vuletić (Gym), so koproducenti Slovenci. Naprej, če govorimo o slovenskih silah na tem SFF, zakaj ne bi tudi o Sebastianu Cavazzi, pogostem gostu v filmih bosansko-hercegovske produkcije, ki bo predal glavno nagrado srce Sarajeva ob blagoslovu predsednika žirije, to pa je letos legendarni pisec in režiser Paul Schrader (Taksist, Zadnja Kristusova skušnjava). Letos bo srce Sarajeva dobil Alexander Payne, režiser kultnega filma Sideways, ki ga bomo spet videli na velikem platnu. Neka odlična igralka je na družbenih omrežjih, nisem ravno prepričan, ali prav zaradi tega, a je sovpadlo tako časovno kot z delom neke splošne resnice o Sarajevu, napisala, »da radi lezemo v rit ljudem, ki sploh ne vedo, da obstajamo«. Pravim, da ne vem, ali se to nanaša na Payna, a humor iz Sideways je na neki način tako sarajevski, da človeku ni žal, da gre nagrada v njegove roke. Kot rečemo, tisti, ki zadene cilj, zgreši vse drugo, a te stvari gredo nekako takole. Vedno je kdo, ki mu je bilo treba podeliti nagrado, in kdo, ki s tem ne bo zadovoljen.
SFF pa gre naprej. Marjanović končuje:
»Prepričan sem, da bo v naslednjem obdobju SFF še naprej vodilni festival v regiji v smislu pomena za razvoj vseh regijskih kinematografij in za njihov nastop na domačem in mednarodnem trgu. Festival bo, o tem sem prepričan, ostal kraj srečanja vseh, ki se ukvarjajo s filmom v tem delu regije, platforma za razvoj kariere mladih filmskih avtorjev ter bo v Sarajevu pomagal k dodatnemu razvoju domače kinematografije in ustvaril novo infrastrukturo za prikazovanje filmov. V tem smislu je za nas pomembna rekonstrukcija sedanjega kina Meeting Point v novi festivalski center, pa tudi širjenje festivala v nove prostore znotraj mesta in dodatna urbana regeneracija Sarajeva.«
Naj bo tako. Ta festival je doslej pokazal veliko obrazov in večinoma so bili dobri. Za državo, v kateri je tako malo dobrega, več kot dovolj.
