Svet se je na tragedijo odzval nemudoma; Rdeči križ, Unicef, Salvation Army in druge organizacije so takoj začele zbirati sredstva. Mednarodna dobrodelna ustanova ShelterBox je odposlala pakete s šotori za desetčlansko družino, štedilniki, posodami, odejami, sistemi za čiščenje vode, škatlami z orodjem ter barvicami in pobarvankami za otroke. Zdravniki brez meja (dve tričlanski ekipi) so brez odlašanja odpotovali v prefekturo Mijagi, ekipa evropske civilne zaščite je na terenu že od 18. marca, teden dni kasneje je EU v deželo vzhajajočega sonca poslala 70 ton osnovnih potrebščin, medtem ko je Google doprinesel z iskalcem pogrešanih oseb.

Na pomoč so priskočili tudi športniki, glasbeniki, kuharji, umetniki, oblikovalci… Lady Gaga, recimo, je nekaj ur po tragediji oblikovala rdeče-belo zapestnico in jo preko Twitterja ponudila za pet dolarjev, prihodke od prodaje pa nakazala Rdečemu križu. Britanske rock skupine načrtujejo dobrodelni koncert, katerega izkupiček bodo namenile Japonski, številne restavracije po svetu pa so del prihodkov podarile raznim dobrodelnim skladom. Tudi Derrick Rose, številka 1 pri Chicago Bullsih, je pred tekmo 25. marca obljubil, da bo za vsak zadetek prispeval tisoč dolarjev. In ker je tisto noč mrežico zanihal štiriindvajsetkrat, je njegova donacija znašala 24.000 dolarjev. S podobnimi gestami so se mu pridružili še Pau Gasol Sáez iz Lakersov, LaMarcus Aldridge iz Trail Blazersov ali na primer Russell Westbrook, ki igra košarko za Oklahoma City.

Celo oblikovalska skupnost je reagirala po svojih močeh, podobno kot po orkanu Katrina, požarih v južni Kaliforniji ali potresu na Haitiju, ko sta kreativna direktorja Leif Steiner in Josh Higgins ustanovila The Haiti Poster Project, nabirek plakatov, s prodajo katerih sta zbirala denar za Zdravnike brez meja. Vzor sta bila stotinam oblikovalcev, ki so svoje prispevke - letake, plakate, majice, nalepke ali etuije za iphone -, razpečevali po spletu.

Med drugim sta bila inspiracija tudi Robertu Follmerju, absolventu oblikovanja z losangeleške univerze Loyola Marymount, ki je s prodajo majic za Rdeči križ zbral več že kot sedem tisoč dolarjev, ali Kanadčanki japonskega rodu, Lindi Yuki Nakanishi, ki v zameno za donacijo taisti organizaciji ponuja plakate.

"Na Japonskem imam družino in prijatelje," je pojasnila kreativni navdih za serijo treh posterjev Pomagajmo Japonski. "Tragedija se me je dotaknila ne le kot zaskrbljenega človeškega bitja, ampak tudi osebno. Tudi prej sem ob takih nesrečah prispevala za Rdeči križ, tokrat pa se mi je zdelo, da to preprosto ni dovolj. Iskala sem način, kako bi lahko zbrala več denarja, zato sem se odločila, da oblikujem plakate in z njihovo pomočjo naberem sredstva."

Oblikovalca Nsquareda so navdajali podobni občutki. "Že samo med poslušanjem poročil sem se počutil nemočnega. Zato sem se odločil, da naredim nekaj malega: oblikoval sem poster." Naprodaj ga je ponudil v spletni trgovinici Imagekind in pripisal, da bo petdeset odstotkov od prodaje namenil ameriškemu Rdečemu križu. Prej kot v enem dnevu so se usuli komentarji, ki jih lepo povzema Lureina: "A samo petdeset odstotkov???"

"Prav imaš," ji je odgovoril Nsquared, "odslej bom namenil sto odstotkov!"

Dr. Oliver Vodeb, sociolog, teoretik in praktik (vizualnega) komuniciranja, pravi, da tovrsten odziv ni nič nenavadnega.

"Oblikovalci, umetniki in glasbeniki že desetletja ponujajo svoja dela v dobrodelne namene. To je precej standardna praksa." Pritrdilno odgovori tudi na vprašanje, ali bi temu lahko rekli družbeno odgovorno komuniciranje, a poudari, da gre za zelo osnovni pristop. "Družbeno odzivno komuniciranje pa to žal ni. Ena izmed značilnosti takšnega komuniciranja je, da prevprašuje obstoječa razmerja moči. V tem primeru pa gre bolj za opozarjanje na to, kar že vsi vemo."

Da bi še bolj jasno poudaril razliko, predlaga ustanovitelj Memefesta, festivala družbeno odzivnega komuniciranja, eksperiment: "Napraviva isti pogovor čez leto dni in poglejva, koliko oblikovalcev se bo še vedno ukvarjalo z nesrečo na Japonskem. Čez leto dni tema verjetno ne bo več v medijih, problem pa še zdaleč ne bo izginil. Začele se bodo resne posledice jedrske nesreče - socialne, ekonomske in politične. Vprašanje je, kako bo država sanirala opustošena območja. Morda se bo ponovil scenarij iz New Orleansa, kjer so korporacije kovale izredne dobičke s 'sanacijo' prizadetih območij, ob tem pa popolnoma uničile in dodatno privatizirale javni sektor."

Trdi, da bi se šele v tem primeru zares videl realni angažma oblikovalcev. "Veste," doda, "napraviti plakat ali majico, s katero opozarjamo na nesrečo, za katero že vsi vemo, ni ravno težko. Ne pravim, da ni lepo, je pa vse prej kot akt družbeno angažiranega, odzivnega, kritičnega oblikovanja/komuniciranja. Ključna težava tako imenovane družbene odgovornosti oblikovanja ali celo oglaševanja je v tem, da ostaja na površini problemov in da je v veliki meri samopromocijsko."

Z njim so soglašali tudi nekateri spletni komentatorji, denimo DYT na blogu Inderja Nagre: "Gabi se mi, ko vidim oblikovalce, ki zlorabljajo monumentalno tragedijo, da bi promovirali lastno delo. Japonska ne potrebuje ljudi, ki izkoriščajo tragedijo, da bi pozornost usmerili nase."

Zaradi takšnih opazk se je Leukocyt, eden izmed številnih oblikovalcev, ki so na plakatu pomoči upodobili rdeče sonce, odločil, da svoje delo umakne iz prodaje in dobrodelnežem vrne denar. "Ker sem prejel nekaj e-mailov, ki namigujejo na to, da je bil moj plakat narejen in se prodaja samo v mojo korist, sem sklenil, da ga ne bom več prodajal. Peščici, ki je plakat že kupila, sem vrnil denar. Res ne bi rad, da me imajo ljudje za sleparsko rit."

A zmotno bi bilo misliti, da ima plakat, orodje propagandistov, protestnikov in oglaševalcev, ta "ranljiv" izdelek z omejenim rokom trajanja, na spletu večji domet. Tamkaj, pove dr. Vodeb, ima lahko vpliv fotografija plakata, ki je bil objavljen v realnem, fizičnem okolju.

Dodaja, da je internet s hitrostjo in dometom širjenja povzročil inflacijo pomenske dojemljivosti in estetske občutljivosti na strani javnosti.

"Če poenostavim: isto vizualno sporočilo danes deluje na drugačni ravni kot nekoč. Izgubilo je moč, a ne samo po sebi. Moč mu je odvzel internet s svojo hitrostjo in neskončnostjo količin vizualnih sporočil, ki se nekako sestavijo v veliko podobo. Namesto enega artefakta v določenem kontekstu dojemamo posamezne podobe na internetu kot delčke neskončnega artefakta. S tem nujno zapademo v površino podobe in površino dojemanja sporočil. Tudi zato je na internetu tako zelo pomembno novinarsko delo, ki je raziskovalno in tudi tekstovno."

Samopromocija ali kreativnost, zlorabljena v dobrodelne namene? Naj presodi vaša denarnica. In kdo ve, morda lahko zapestnica ali majica pomoči spodbudi še koga, da prispeva, plakat na steni pa je lahko svarilo, kako krhka je vez med ljudmi in naravo.