Ponos namreč ni nekaj, kar lahko pridobiš ali izgubiš, ponos preprosto obstaja, v svojem voljnem momentu, in se ne spreminja z našimi zmotami in prepričanji; on enostavno želi biti tam zunaj, na cesti, sam, tako kot je bil sam Milan Mladenović v svojem komadu Budi sam na ulici ali pa Bare v njegovi stvari Budi ponosan, in kadar je takšen, ti ga ne more vzeti nihče. Hodiš z njim, v razpeti srajci duha, in nobena stara zabloda te ne more raniti.

Vse ostalo so žalostinke tistih, ki so se pozabili boriti za svoj košček zaleta, s katerim se tu in tam dotaknemo občutij, zaradi katerih je vredno živeti in tudi ostati brez ponosa. Tveganje je namreč tisto, ki nas pogostokrat pripelje do tega, da ponos zamenjamo s kljubovanjem, prkosom, bi dejali naši nekdanji bratje, s katerimi smo predolgo delili tisti skupen ponos, o katerem nas je še poučeval veliki Đorđe Balašević, še s svojo skupino Rani mraz, v himni Računajte na nas, kjer med drugim slišimo glas, ki poje: ja znam, da nas čeka još sto ofanziva, jer moramo čuvati mir … ah, kakšna blasfemija, gledano iz današnje perspektive, ko tem ofenzivam še kar ni videti konca in je mir tako daleč, četudi smo mi, v tej naši mišji luknji, tako ponosni nanj, ker ga lahko še vedno tako spretno skrivamo pred sosedi, ki so veliko bliže vojnam brez konca … in zato lahko še naprej pojemo računajte na nas ali pa kot je pel že omenjeni Milan, v komadu Zemlja, še eni nesojeni himni države, ki se je na koncu razvodenela kot ponos, s katerim nismo več prav vedeli, kaj početi, zato smo ga delili na vse strani, kot najbolj poceni artikel na razprodaji. In nič čudnega, da je potem pesnik iz Šiške zakričal: NOČEM vaših izkušenj, ki jih vedno ponujate po znižanih cenah, držite jih zase ali pa jih prodajte komu drugmu … in smo se kar naenkrat začeli sramovati tega istega ponosa, čeprav ga skrivaj nikdar nismo nehali častiti.

Krasen poduk vsem tistim, ki še ne vedo, da preveč ponosa škodi, saj je ta tako rad slep in preveč zaverovan vase. Tudi sam imam nemalo izkušenj, ki me vedno znova opozarjajo, da je lahko pretiran ponos še kako nevaren, sploh če nimaš prave vere vase; ponos je namreč kot prijatelj, ki te zapusti ob prvem velikem viharju in te pusti samega na odprtem morju, kot kakšno razbitino, ki je lahek plen za podivjane valove. Takšnih prijateljev je bilo v tem življenju kar nekaj in tudi sam sem bil žal prevečkrat tisti, ki ga ni bilo tam, ko je bilo treba nekomu res stati ob strani – brez obveznega izigravanja ponosa, kajpada.

Izgovorov je bilo tudi vedno dovolj, tako kot je bilo dovolj ponosa, za katerim smo se lahko skrivali in se še vedno skrivamo; saj zato tudi je ponos, med drugim, da se skriješ za njim in greš po cesti sam, skozi vse nesreče naših življenj, in da se ponavljaš, kot se ponavljajo slabe navade, s katerimi se nočeš spopasti, vsaj ne takoj, dokler je še kaj ponosa.

* * *

Pravzaprav sem začel o vsem tem spet razmišljati ob poslušanju najnovejšega komada hrvaškega rokerja Mile Kekina, pevca skupine Hladno pivo, ki je ustvaril posvetilo Draženu Petroviću, košarkarju, ki je pred desetletji skrbel za to, da se naš ponos ni nikoli spustil na realna tla, da je vedno lebdel tam nekje nad nami, vsaj v višini košarkarske mrežice na lokalnem igrišču.

Komad Jedan na jedan pripoveduje zgodbo o rivalstvu med mlajšim in starejšim bratom, o tem, kako je starejši dajal navdih mlajšemu, da se je slednji še bolj trudil prodati tisto svojo finto njemu in celemu svetu. Znano je, da je Draženu na začetku primanjkovalo talenta in je le redko zadel koš, kar je popravil z ogromno treninga in na koncu dosegel popolnost, ki ga je izstrelila med zvezde NBA.

Ta finta je bil njegov ponos in ko jo je uspel prodati, je na neki način prodal ponos vseh nas, ki nismo imeli svoje finte, zato smo jo kradli Draženu. Tako kot vsaka dobra pesem ima tudi ta komad na koncu finto, zaradi katere se ga splača poslušati do konca, finto, ki mi jo Kekin proda v verzih: dođi prije nego što sunce zađe, imam fintu savršenu, prije nego se mjesec snađe, sebi ču preskočit sjenu (pridi, preden sonce zaide, imam perfektno finto, preden se mesec znajde, bom preskočil lastno senco). In tako je Dražen preskočil lastno senco, ki je bila njegov ponos, vse ostalo pa so bili koraki naprej, ki so ga pripeljali pred vrata raja, ki so se zanj žal odprla prekmalu.

Koliko nas je pustil na tistem igrišču, same s svojim ponosom in tisto edino finto, ki je nikoli nismo zares znali, a smo jo brez daha prodajali naprej, kot da je koga res zanimala.

Zato se morda nekateri še nismo pobrali s tistega igrišča in še vedno nismo preskočili lastne sence, ki nas pokriva kot najbolj vztrajen obrambni igralec.

stolpnice

iz solz

stavijo nate

pokaži jim

česa ne znaš

samo to imaš

nek ponos

ki se stopnjuje,

iz dneva v dan

dokler ne priznaš

nek ponos

ki te odnese

da ne veš

kam greš

z vsem

česar

ne smeš

In potem pišemo takšne pesmi, ki imajo na koncu finto, razumljivo le še enemu prijatelju z igrišča, ki ti pusti komentar v stilu: hladni podplati in očetov obraz. In takoj veš, ali pa se ti samo dozdeva, v čem je finta; v očetovem obrazu, ki vse to spremlja, z nekim ponosom, ki ga nikoli ne boš znal opisati v svojih pesmih, ker v njem ni bilo nobene finte, nobene potrebe, da bi jo komurkoli prodal. Nekdo te je spravil v zadrego, iz katere se nikoli nisi vrnil. Bilo je v zgodnjem, prezgodnjem otroštvu, ko nisi imel nobene obrambe in se je zdela igra ena sama božanska finta, brez poražencev in zmagovalcev. Treba je bilo zgolj igrati in se bratiti z vsemi, ki so hoteli deliti ponos, zato niti nisi opazil, ko se ti je zgodilo tisto, česar ne boš nikdar pozabil, zaradi česar bo tvoj ponos vedno prevelik in ga ne boš mogel brzdati, ko bo to najbolj potrebno in boš nosil očetov obraz, ki si ga nekoč zasovražil, nosil ga boš do konca svojih dni, dokler ne boš naposled preskočil lastne sence. Bo takrat ostalo še kaj ponosa? Kdo bi vedel …