Maškarada 1971

Morda najbolj kontroverzno slovensko filmsko delo je režiral Boštjan Hladnik, pri scenariju so sodelovali Vitomil Zupan, Vojko Duletič in Dušan Jovanović. Film je zelo negativno ocenila slovenska cenzura, tako da so ga v celoti vrteli več kot deset let kasneje, leta 1982. Zgodbi so cenzorji očitali tudi elemente kiča, najbolj pa so jih motili domnevni prizori pedofilije v filmu. Dogajanje, v katerem ne manjka mladih in zelo mladih golih moških pa tudi ženskih teles, spremlja žensko srednjih let (Vida Jerman), ženo visokega uradnika (Miha Baloh), ki se zaljubi v mladega študenta (Igor Galo). Ta inštruira njenega mladoletnega sina (Bojan Šetina), ki je prav tako zaljubljen vanj. Glavni zaplet prikazuje, kako se možev poskus, da bi kaznoval ženino nezvestobo, prelevi v veliko orgijo. Film, ki je bil posnet v času seksualne revolucije na zahodu, v Jugoslaviji ni bil sprejet z ovacijami, tudi zaradi tega, ker so bili mnogi prizori golote odstranjeni. Nasprotno, v naših krajih še vedno velja za revolucionarno in prelomno delo, ki je režiserja Boštjana Hladnika izstrelilo med največje slovenske režiserje vseh časov.

Plastični Jezus 1971

Plastični Isus je v bistvu diplomsko delo na beograjski filmski fakulteti, zaradi katerega je srbski režiser Lazar Stojanović za tri leta pristal v zaporu. Jasno, političnih oblasti niti niso zmotili serija spolnih odnosov in kadri prvega povsem golega moškega v objemu drugega moškega v jugoslovanskem filmu. Bolj jih je vznemirilo, da je avtor tovariša Tita primerjal z nacističnim voditeljem Adolfom Hitlerjem. Glavno vlogo serijskega ljubimca, ki iz Zagreba pride v Beograd, je odigral Vlado Gotovac. Film so začeli vrteti šele leta 1990, ko je država razpadla.

W. R. – Misterij organizma 1971

Wilhelm Reich (1897–1957) je bil nemški psihoanalitik, ki se je ukvarjal s spolnostjo in pristal v (pol igranem in pol dokumentarnem) filmu Dušana Makavejeva. V igranem delu se beograjski dekleti, privrženki Reichovih del, ukvarjata s spolno osvoboditvijo, ki naj pomaga izgradnji komunistične družbe, v drugem delu film prikazuje Reichovo življenje in delo, New York v času spolne revolucije, masturbiranje s pištolami, transžensko Jackie Curtis, pornografsko revijo Screw in umetnico, ki ustvarja penise po živih modelih. Film je končal v bunkerju.

Okupacija v 26 slikah 1978

Zgodba o treh prijateljih iz Dubrovnika je film v režiji hrvaškega režiserja Lordana Zafranovića. Ko se začne vojna, Jud postane tarča rasistov, Hrvat gre v partizane, italijanski Hrvat pa k fašistom. V filmu, ki je postal znan po apokaliptičnem avtobusu smrti, v katerem ustaši mučijo in koljejo svoje nasprotnike, posiljujejo ženske in jim režejo dojke, so predvsem v začetku tudi veliko nežnejši erotični prizori. Predvsem veliko je golih žensk, a se tega spričo grozljivega pasolinijevskega avtobusa ob izhodu iz dvoran večina gledalcev ni spominjala.

Krč 1979

Rahlo družbenokritična zgodba se dogaja na deželi, kjer si lokalni veljaki neuspešno prizadevajo, da bi zgradili tovarno, vendar zaman. Ker ni tovarne, mladi še bolj intenzivno odhajajo, publika pa si je film bolj zapomnila po menda enem najdaljših naših (filmskih) spolnih odnosov med Borisom Cavazzo in Tejo Glažar. Ne gre pozabiti tudi na za tiste čase brezkompromisen lezbični lik Milene Zupančič, menda prvi v jugoslovanskem filmu. Režiser je bil Božo Šprajc, scenarij je bil delo Željka Kozinca. Pod muziko se je podpisal veliki Tomaž Pengov.

Ubij me nežno 1979

Večina filmov Boštjana Hladnika je bila posneta z veliko golote, tudi z namigovanjem na homoseksualnost in kakšne manj običajne spolne prakse. Zelo rad je snemal lepe mlajše fante in dekleta, v filmu Ubij me nežno po scenariju Frančka Rudolfa jih je povezal z zrelo žensko, z Dušo Počkaj. V filmu sodelujeta Marina Urbanc in Igor Samobor, oba stara šele 22 let. V scenariju, ki meša resničnost in domišljijo, je Počkajeva pisateljica, ki se izgubi v svojih lahkotnih ljubezenskih zgodbah, v spletkah in tudi (homoseksualnih) spolnih manipulacijah.

Nasvidenje v naslednji vojni 1980

Eden najboljših filmov o drugi svetovni vojni je nastal po romanu Menuet za kitaro, ki ga je napisal Vitomil Zupan po svojih partizanskih spominih, režiral ga je Živojin Pavlović. Kljub provokativnosti in velikim vprašanjem o smiselnosti vojne in pasteh komunizma se ga v tistih letih ni dotaknila nobena represivna politična organizacija. V spominih je ostal ekspliciten in malce sadomazohistični spolni odnos med partizanom (Metod Pevec) in domobrancem naklonjenim dekletom (Barbara Levstik), ki partizana zjutraj izda okupatorjem.

Una 1984

Srbski pisatelj Momo Kapor je leta 1981 napisal eno svojih največjih uspešnic Una o študentki Uni (Sonja Savić) in 24 let starejšem, popularnem in sistemu nenaklonjenem profesorju Babiću (Rade Šerbedžija). Par se zaplete v seksualno hudo intenzivno in eksplicitno zvezo. Zgodba, ki jo je posnel Miloš Radivojević, pa ima ob erotičnih povsem druge dimenzije, ponuja zelo resno kritiko policijskega državozaščitniškega sistema, iz katerega pride profesor izigran, a moralno čist, Una pa izdajalka in naivna sodelavka mračnih in brezkompromisnih sil.

Lepota greha 1986

Lepota poroka (v originalu) je za mnoge najboljši črnogorski film vseh časov. Gre za seksualno zelo ekspliciten film, ki je med drugim jugoslovanskemu ljudstvu prvič predstavil (tudi lezbični) spolni odnos dveh žensk z moškim, da o nudistični plaži, polni golih plavalcev, niti ne govorimo. Film režiserja in scenarista Živka Nikolića govori o mladem paru iz konservativnih črnogorskih hribov, ki se priseli na turistično obalo, kjer se jima odkrije povsem nov svet. Igrali so Mira Furlan, Milutin Karadžić, Petar Božović, Ines Kotman …

Haloa – praznik kurb 1988

Hrvaški režiser Lordan Zafranović je v osemdesetih užival sloves umetnika, ki odpira tabu teme, a se zdi, da Haloa ni dosegel Okupacije v 24 slikah. Je pa Praznik kurvi hrvaški film, ki je postregel z razmeroma provokativno temo, ko starejšemu nemškemu turistu (Stevo Žigon) hrvaški mladenič (Ranko Zidarić) spelje ženo (Neda Arnerić). Spletna filmska kritika deli mnenje, da gre pri spolnem odnosu med Zidarićem in Arnerićevo za enega najbolj dovršenih prizorov jugoslovanskega erotičnega filma. Scenarij je prispeval Veljko Barbieri.