K pisanju pristopa s poetičnim jezikom in zanj značilno počasnostjo. Njegovo prozo zaznamujejo opisi narave, mesta in posebna atmosfera, ki jo izpisuje s poetičnim jezikom, pisanim v dolgih povedih. Zadnja leta je v knjige začel vključevati tudi fotografije, saj meni, da gresta beseda in fotografija z roko v roki. Ta teden pa je bil deležen časti, da se je na mednarodnem literarnem festivalu Vilenica predstavljal kot slovenski avtor v fokusu.

Prvi roman je pravzaprav izšel dokaj pozno. Moji pisateljski kolegi so romane objavljali že bistveno pred menoj. Izšel je, ko sem vstopil v trideseta leta. Nikoli si nisem mislil, da bom pisatelj in od tega tudi profesionalno živel. Od nekdaj sem ogromno bral, pisal recenzije, kritike, preglede o knjigah, delal v uredništvu Tribune, kasneje sem urejal knjižno zbirko Beletrina. Torej ves čas sem se ukvarjal z literaturo. Potem pa se je zgodil otok. Še danes pravim, da če ne bi bilo otoka, ne bi bil pisatelj. Že več kot trideset let namreč hodim na »svoj« otok in ob opazovanju male vaške skupnosti, ribičev in drugih ter ob nekem počasnem, zamaknjenem času, ki sem ga na otoku najprej preživljal z ženo Brigito, potem pa še z otrokoma, sem nenadoma začutil, da bi bilo vredno zgodbo o tem odmaknjenem otoku zapisati. Nenadoma se je v meni odprl neki notranji pisateljski svet, ugotovil sem, da se v meni zbujata jezik in poetičnost, hkrati pa je svet, o katerem bi rad pisal, nevzdržno izginjal. In tako je prišel čas, da zapišem zgodbo Potapljanje na dah.

»Globoko verjamem v svoj pisateljski kredo – kot kredo tistega, ki pripoveduje in poskuša skozi pripovedovanje in obnavljanje preteklosti, skozi domišljijo in ne skozi zgodovinopisje, ohraniti in priklicati pretekli svet.​« Foto: Jaka Gasar

Mislim, da tako kot se je zbudila potreba po zgodbi o otoku, ki izginja, se je v meni vzbudila tudi potreba po zapisu zgodbe o izginuli judovski skupnosti v Prekmurju. Slutil sem, da spomin nanje izginja, in slutil sem, da ta spomin potrebuje svojega pripovedovalca. Jaz si zgodb ne izmišljam, nisem zgodbar in ne pišem žanrske literature. Globoko verjamem v svoj pisateljski kredo – kot kredo tistega, ki pripoveduje in poskuša skozi pripovedovanje in obnavljanje preteklosti, skozi domišljijo in ne skozi zgodovinopisje, ohraniti in priklicati pretekli svet.

Tako je. Zase bi rekel, da sem pripovedovalec. Še več. Pravim, da to, kar delam, so pesmi. Vendar ne na način pesništva, ampak na način nekega poetičnega doživljanja skozi melanholijo, nostalgijo sveta, ki je iz nekega vsakodnevnega sveta že izginil. Živi pa v nekem mojem notranjem svetu, kot pripoved. Torej, da. Sem pripovedovalec skoraj izginulih zgodb.

Se popolnoma strinjam. Pisanja ne razumem kot nekega zgodovinskega obnavljanja, ampak kot iskanje primernega jezika, s katerim bi se to, kar pripovedujem, dalo povedati. Iskanje jezika je seveda nekaj najtežjega pri pisateljskem poklicu. Gre za to, kako iznajti način v tem času, da se sploh še da pripovedovati na pristen način. Če pojasnim nekoliko drugače. Sam jezik razumem na dva načina. Jezik je nekaj, s čimer se sporazumevamo, trgujemo, pogovarjamo in prenašamo znanje iz preteklosti. S tem jezikom živimo vsakdanje življenje. Z njim lahko tudi ranimo in ubijamo. To je torej neka vsakdanja povrhnjica jezika. Sočasno pa je jezik kot nekakšna vijačnica, ki ima v sebi svojevrsten DNK, v katerem se prenašajo razna sporočila. To so sporočila travme, spomina, lepote in način, kako izražamo ne samo pomen, ampak tudi neki globlji notranji smisel. Pripovedovalci, pesniki, pisatelji so tisti, ki to drugo, skrito plat jezika ohranjamo, razvijamo in prenašamo. Skozi stoletja, skozi tišino, skozi besede, skozi pisavo. Verjamem, da se lahko v dobri pesmi in močni pripovedi prepoznamo tudi po tisoč letih. Preberemo in ugotovimo, da govori o nas. In prav to počnemo pisatelji in pesniki. Da v tem DNK jezika prenašamo občutke naprej tudi tisočletja kasneje. V teh delih se torej lahko prepoznamo generacije in generacije. In vse to sega v preteklost. Daleč, do trenutka, ko se je jezik izvil iz tišine. Ko torej pisatelji in pesniki napišemo prvi verz, prvo besedo, v bistvu sežemo v tisto prvo tišino, iz katere se je razvil jezik, ga prenovimo in na nova iznajdemo. Da se vrnem k vprašanju. Vedno, ko začnem pisati, segam v tišino, v ta jezični DNK, in iščem načine, kako jezik prenoviti in nekaj povedati drugače.

Tega se ne morem odločiti, niti ne izbiram. Z leti sem se naučil, da stavka ne morem ne priklicati ne izsiliti iz sebe. Na stavke je treba potrpežljivo in v tišini čakati. Spregovorim torej šele takrat, ko sem iz te tišine nagovorjen, ko sem vprašan. Zanimajo me vprašanja, kako biti duša, kako je postati človek. To je neki notranji monolog, notranja vprašanja, iz katerih potem črpam jezik, temo in snujem knjigo. Temu lahko rečem, da so to trenutki neke notranje nagovorjenosti.

Seveda. Večkrat sem že povedal in še vedno vztrajam, da brez tišine, miru in zbranosti ni mogoče ustvarjati.

Spreminja se prav v tem smislu. Občutek imam, da je v meni vedno več tišine in vedno manj jezika. Posledično so trenutki neke notranje nagovorjenosti, ko se mi besedilo odpre in lahko začnem pisati, vedno bolj dragoceni, redki, zanje pa sem, ko pridejo, vedno znova in vedno bolj hvaležen.

Ko pišem oziroma ko zapišem prvo besedo in prvi stavek, je nemudoma zapisana v knjižnem jeziku. Bolj ko pišem, bolj ko razvijam zgodbo, bolj se jezik izpopolnjuje. Torej ustreza formi knjižnega jezika. Moj prvi jezik je seveda prekmurščina in tudi sedaj, čeprav živim v Ljubljani, vsi govorimo prekmursko. Ohranjamo torej narečni način jezika. Če pa se moram opredeliti oziroma povedati, kateri je moj materni jezik, je to panonska varianta knjižne slovenščine. Kajti prekmurščina je slovenščina. Ampak moj prvi jezik je bil in ostaja tišina. Ko me nagovori, začnem pisati in pišem v knjižni slovenščini.

Vsaka pokrajina pusti v pisatelju nekakšno jezikovno sled, način, kako se izraža. Imate pa prav, še vedno nas označujejo za prekmurske pisatelje, pesnike. Kot da prihajamo iz drugega prostora in časa ter kot da prihajamo k slovenstvu iz nekega drugega jezika. To je seveda zmotno. Tudi prekmurščina je varianta panonske slovenščine. Ironično pa lahko rečem, da še nikoli nisem zasledil, da bi kdo recimo za Draga Jančarja ali Toneta Partljiča dejal, da sta štajerska pisatelja. Ko pridemo do Prekmurja, pa smo vsi prekmurski pisatelji. Gre torej za neko specifično situacijo nekega kulturnega pogleda na specifično lokacijo Slovenije.

Ne, nikakor me ne moti, niti me ne omejuje. Smo pa pravkar praznovali 105. obletnico priključitve Prekmurja Sloveniji oziroma matični deželi in menim, da je skrajni čas, da bi bila ta pokrajina tudi nekako kulturno integrirana. V splošni zavesti bi moralo biti, da je to del države in ne nekakšna slovenska Sibirija.

Gre za premišljen način razmišljanja in pristopanja k besedilu. Fotografije ne razumem zgolj kot ilustracije besedila ali kot estetskega dodatka oziroma spremljave. Gre za nekakšno korespondenco med dvema tišinama. Fotografija je nekakšna imanentna, kontemplativna podoba tako zunanjega kot mojega notranjega sveta. Ukvarjam se s svetlobo in temo. Iščem odmaknjene, neatraktivne prizore. Fotografiram svet, ki je očiščen neke očitne modernosti in današnjosti, pa vendar je del sveta tukaj in zdaj. Iz te tišine je narejena moja literatura. Vključevanje fotografij je torej način, kako mojemu notranjemu svetu, ki nima podobe, prostora in časa, dati podobo. Zato vključujem fotografije, ker tako poleg besede lahko svoje občutke, svojo notranjost, svojo tišino, posredujem svetu še skozi fotografijo. Beseda in fotografija gresta z roko v roki. Knjige, v katere vključim fotografije, so torej zelo intimno pričevanje o nujnosti in večnosti notranjega sveta.

Seveda je tudi za nastankom fotografije neki premislek. Je pa res, da imam sedaj mobilni telefon, ki ima odlično kamero oziroma fotoaparat. Imam ga torej ves čas s seboj in fotografiram, ko me kaj prepriča, premakne. Ko koncipiram knjigo, pa seveda bolj strnjeno fotografiram in iščem prostore ter trenutke, ki ustrezajo besedilu in njegovemu pomenu. V fotografiranju pa danes najdem tišino, iz katere vznikne besedilo. Ure in ure porabim za pregledovanje fotografij in posnetkov. In v teh urah pridem do tišine, za katero sem moral prej potovati, se sprehajati in mirovati. Torej v fotografiji najdem tišino.

Težko se opredelim. Mislim, da gre za nekakšen dialog. Nikoli ne vem, ali je najprej nastala beseda in nato fotografija ali obratno. Menim, da ustvarjalec uporablja različne pristope, kako kaj ustvari, in ti se vedno spreminjajo. Enako se pri meni spreminja, kaj nastane najprej. Vendar pa fotografija, branje in pisanje izhajajo iz nekega skupnega notranjega jedra, ki mu jaz pravim duša. Ta pa je ves čas ena in ista in ves čas v človeku. Gre samo za načine in pristope, kako nas duša nagovori. Slikarji, fotografi, režiserji, vsi umetniki ustvarjamo iz istega jedra, istega motiva, iz iste naše duše.

Tega odgovora nimam. Ne vem, ali obstaja kdo na svetu, ki pozna odgovor na to vprašanje. Vem pa, da je nemogoče reči, da duše ni, kot tudi ni mogoče dokončno reči, da duša je. Duša je neki presežek, nekaj več, da se sploh o čem sprašujemo. Po navadi rečem, da je to enako kot Heideggerjevo vprašanje, zakaj nekaj in ne raje nič. Če bi zanikali in pozabili dušo, bi zanikali ustvarjanje. V vsakem trenutku tega sveta je nekdo nekaj ustvarjal, bil navdahnjen in pisal, kar pomeni, da je v vsakem trenutku tega sveta obstajala duša. Zame je to dovolj, da verjamem v to, da je nekaj v človeku, kar nas žene, zaradi česar se sprašujemo, dvomimo in navsezadnje upamo.

Vem in sem prepričan, da je nekaj bistvenega, kar mi je bilo predano kot notranja pesniška naloga, zaključeno. Torej, da se je proces žalovanja zaključil. S tem mislim, da sem temo izginule judovske skupnosti v tragediji holokavsta v Prekmurju, ki sem jo odprl z romanom Biljard v Dobrayu, zaprl s knjigo Ostani z mano, duša moja in Zvezdno karto. Šlo je za nekakšno trilogijo, ki se je sedaj zaprla in s katero sem opravil svojo dolžnost. Povedal sem zgodbo, obnovil zgodovinsko krivico in zaključil proces žalovanja. Tako intimno kot družbeno, saj smo bili dolžni ustvariti ta literarni spomin. Svojo nalogo, svoj notranji klic sem torej opravil. Sočasno pa vem, da mi zmanjkuje časa, ker je še toliko stvari in tem, ki jih je treba ustvariti in napisati. Tega notranjega elana, navdiha, je torej še veliko. Zato še vedno menim, da je eno ustvarjalno življenje premalo za vse, kar je treba postoriti.

V začetku ni bilo nobenega koncepta. Začelo se je, tako kot vse pri meni, z nekim notranjim vzgibom. Pojavilo se mi je vprašanje o tem, kakšen smisel ima pisanje knjig za ustvarjalca, za človeka. Zanimalo me je, zakaj pišem, komu pišem. Prišel sem do intimnega odgovora. Če nimaš svoje zgodbe, potem je tudi nevredno pisati. Nočem si namreč izmišljevati zgodb. Moja zgodba je tudi družinska, intimna zgodba, ki ni bila nikoli povedana in je nihče ni nikoli popisal. Hkrati pa tudi velike evropske zgodbe judovstva in holokavsta ni nihče popisal. Imeli smo manko. Čutil sem dolžnost, da postavim pesniške spomenike tistim, ki jih danes ni več med nami. In da bi njihova imena na novo prebrali. Tako sem zgodbo odprl z Biljardom v Dobrayu, s tem romanom pa se je odprl moj notranji prostor za to temo. Spontano sem torej prihajal do novih zgodb, novih spoznanj, odkril nekaj novega in pisal dalje. Te tri knjige torej niso konceptualno zasnovane, ampak so prišle iz neke moje tišine in se zaključile v celoto. Potem sem bil odvezan.

S tem se pisatelj zbuja in hodi spat. To vprašanje je še posebno močno, ko me preplavi ustvarjalna tišina, zaradi katere ne morem pisati. Takrat se tudi vprašaš, ali je to mogoče odšlo in ne bom več mogel nadaljevati. Starejši ko sem, bolj sem sprijaznjen z magičnostjo ustvarjalnega procesa, da znam vedno bolj tudi potrpežljivo čakati.

»Zanimajo me vprašanja, kako biti duša, kako je postati človek.« Foto: Jaka Gasar

Zato mogoče celo uporabljam dva pojma. Nekaj je ta presežna, neskončna, kozmična tišina, v kateri je vse shranjeno in iz katere vse prihaja in od koder navsezadnje črpam ustvarjalnost. Nekaj pa je tišina, ki je v resnici molk. Čas, ko ne moreš govoriti. Ko moraš čakati, da tema oziroma zgodba pride do tebe.

Ne vem, kam se bo ustvarjanje obrnilo, če se sploh še bo obrnilo. Jeseni bo sicer izšla nova knjiga, in imam polno notranjih načrtov, kaj bi rad iskal in kam bi rad zavil. Ves čas pa poskušam slediti notranjemu klicu. Nisem avtor, ki lahko piše na zalogo. Cenim vse tiste, ki to zmorejo. Posledično tudi vedno težje delujem v slovenskem literarnem svetu, ki od mene zahteva zgodbe za do dve leti vnaprej, ki zahteva, da se posvetim razpisom, rezidencam in tako dalje. Tega ne zmorem, saj iščem tukaj in zdaj oziroma me mora nagovoriti. Ko me notranji ustvarjalni ritem oziroma proces nagovori, pa seveda knjiga hitro nastane. Potem spet traja, da se knjiga odloži in se izpopolni. Ampak nikoli ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Zato ne morem napovedovati stvari. Pisanje je izključno v domeni neke sile, ki je še danes nimam v oblasti.

Tako nekako. Sicer imam prvo bralko, ženo Brigito, potem urednika, ki lahko s pripombami vplivata na knjigo. Ampak zadnjo verzijo ne dajem več nikomur brati. Lahko rečem, da sem edini bralec. Kar sem si z leti privoščil, je to, da si za knjigo vzamem dovolj časa, da izide v točno takšni obliki, kot sem jo napisal. Torej – da. Imam čas, da knjigo izpopolnim po svoji želji. Seveda pa so za tem leta in leta pisanja in izkušenj, da si to lahko dovolim.

Prevodi so mi res odprli svet v tujino. Ustvarjanje sedaj lažje razumem kot nekaj, kar je vezano na število jezikov in prostorov, in ne več vezano samo na naš prostor. Sočasno pa se vsakega prevoda veselim vsaj toliko kot izida romana doma. Ker veliko sodelujem s prevajalci v tuje jezike, mi je zanimivo opazovati, kako se moja dela berejo drugače v drugih jezikih. In zanimivo je, kako jezik napreduje, se spreminja, kako se menja kontekst. Prevodi in ta vstop v svet me zelo veselijo.

Seveda sem bil počaščen in presenečen, da so me izbrali za osrednjega gosta. Počutim se kot kakšen zvezdnik, ko mi je posvečeno toliko pozornosti hkrati. Taka izpostavitev pa zahteva od avtorja ogromno dela, pogovorov, potovanj. Ampak to je nujnost, ki jo moramo opraviti in smo zanjo lahko hvaležni. Vesel sem, da lahko predstavljam svoje ustvarjanje in naš prostor. Ob tem čutim nekakšno odgovornost in ustvarjalno zadovoljstvo.

To je res lepo povedano. Odgovorim pa lahko le tako: ne vem, kdaj se je duša naselila v nas vse in vame. Ne vem niti, kako je, ko dušo izgubimo, ali kako je, ko se loči od telesa. Vem pa samo eno. Ves čas s svojim ustvarjanjem poskušam delovati tako, da duše ne bi nikoli izgubil, v nobenem trenutku. Ne v ustvarjalnem ne v življenjskem svetu.