Pomemben del vsake tradicije je tudi hrana. Ko tako lačen človek reče »dalmatinska tradicija«, misli seveda na mediteransko kuhinjo, ribe, tudi pečene na žaru, školjke, pršut, pašticado, aromatične začimbe, zelenjavo, olivno olje in dobro vino, torej – zdaj že veste – na vse tisto, o čemer v kakšni konobi ob kozarcu dobrega dalmatinskega vina tiho poje tradicionalna dalmatinska klapa.

Vsaj nekoč je bilo tako. Pred kratkim so, morda ste slišali za to, v srcu Ljubljane, na Trubarjevi cesti, odprli novo restavracijo iz verige znanega splitskega chefa Dujeta Pisca. Dalmatinska in hrvaška kuharska zvezda je v slovenskih časopisih kot ključ svojega uspeha navedla »vrhunske sestavine, oplemenitene po lastni recepturi«, koncept ljubljanske restavracije pa je pojasnil z besedami, da se je »odločil, da bo prenesel duha dalmatinske tradicije v Slovenijo«. Tako je, da skrajšam, slavni splitski chef prenesel v Slovenijo duha dalmatinske tradicije in na Trubarjevi odprl svoj »Chevap house«.

Ja, »Chevap house«. Ja, čevapčiči. »Kultni čevapčiči končno v Ljubljani!« se je glasil naslov, s katerim so v slovenskih časopisih napovedali odprtje Piščevega »Chevap housa«, nakar je splitski chef nekaj dni osebno za goste pripravljal svoje slavne čevapčiče v svojih slavnih lepinjah, s svojim slavnim ajvarjem in slavnim kajmakom. Pa ne samo svoje čevapčiče, ampak tudi steake, pleskavice in burgerje, po katerih je njegova veriga restavracij »Chevap house« znana po vsej Hrvaški. »Duh dalmatinske tradicije«. Tradicija, kot vidite, je res čudež. Vi, ki ste se brezskrbno prepustili zahodnim kulturnim predsodkom, bi prisegli, da je dalmatinska kulinarična scena izšla iz mediteranske kulture – sonca, morja, oljk, vinogradov, suhozidov, kamnitih hišic, konob, ozkih uličic, Hajduka, Splitskega festivala, Oliverja, poletja, popoldanske sieste in ribiških ladjic v sončnem zahodu – in da gre za klasično mediteransko kuhinjo, za ribe, tudi pečene na žaru, školjke, pršut, pašticado, aromatične začimbe, zelenjavo, olivno olje in dobro vino, torej za vse tisto, o čemer tiho pojejo tradicionalne dalmatinske klape. A za dalmatinsko gastronomsko tradicijo se je na koncu izkazal čevapčič. In lepinja, ajvar in kajmak. In steak. In pleskavica. In burger.

Moj kolega Ervin Hladnik - Milharčič, ugledni slovenski čevapolog, je svojčas po Bližnjem vzhodu raziskoval izvor te slavne jedi in sestavljal veliko svetovno zgodovino čevapčičev, ki je še do dandanes ni napisal. In bolje, da je ni. Ne bi bilo dobro za njegov akademski ugled, ko bi se na koncu odkrilo, da so kultni bosansko-turški-bližnjevzhodni svaljki iz mlete junetine ali ovčetine po poreklu pravzaprav iz – sončne Dalmacije. Z ribiških ladjic ob sončnem zahodu tako odmeva Oliverjeva »Kad Nadalina ćevap sprema«, v krajih po Dalmaciji, bogu za hrbtom, pa boste še dandanes videli kmete, kako se po napornem delu v vinogradu ali oljčniku sproščajo ob na daleč slovečih dalmatinskih čevapčičih v domači lepinji, domačem ajvarju in domačem kajmaku, zalogaje pa poplaknejo s klasičnim dalmatinskim pivom, domačim budweiserjem ali grimberger double amberjem.

»V Slovenijo bomo prenesli duha dalmatinske tradicije,« pravi potem Duje Pisac in umesti svoj ljubljanski »Chevap house« v srce Ljubljane, nedaleč od Zmajskega mostu, točno med turško restavracijo Šeherezada, indijsko Namaste in japonsko Hei Tea na eni ter belgijskim Wau Wafflato Universe in korejskim K-Town karaoke barom na drugi strani. Skratka, natančno tam, kjer mora biti.

Če bi namreč lastnik katere koli od teh restavracij v ljubljanskih časopisih pojasnil, da se je »odločil, da bo prenesel v Slovenijo duha dalmatinske tradicije«, ne bi zgrešil. Tudi klasični turški doner kebab ob kozarcu boze, indijski piščanec kholapuri ob soku mosambi, japonski wakame solota s sezamom ob čaju iz limone in kumkvata, belgijski vafelj z belo čokolado ob smoothieju iz jagod in korejske sotteok kkochi klobasice ob mikrofonu in »Gangnam Style« iz karaoke zvočnikov, vse to je, zdaj že veste, sončna Dalmacija, morje, kamenje, galebi, kitara in dalmatinska klapa.

»Ča će mi Copacabana / Acapulco i Madrid / kad ja iman svoju kalu / kad ja iman svoju malu / tamo je moj cili svit,«* je pred točno petdesetimi leti pel Oliver Dragojević in nikoli ni imel bolj prav kot danes, ko so njegova ulica in njegov Split ves ta svet v malem, turistični gastronomski disneyland, v katerem je vse – tako Copacabana kot Acapulco in Madrid, pa doner kebab in piščanec kholapuri in čevapčiči z ajvarjem in kajmakom – in v katerem bo, bogme, vsaj tako kaže, nekdo jutri odprl tudi »Sardela house«, pravo pravcato mediteransko restavracijo z ribami, školjkami, pršutom, pašticado, svežo zelenjavo, olivnim oljem in dobrim južnim vinom.

Lastnik pa bo v splitskem časopisu sporočil, da se je »odločil, da bo v Dalmacijo prenesel duha slovenske tradicije«.

*Kaj mi bodo Copacabana / Acapulco in Madrid / ko pa imam svojo ulico / ko pa imam svojo deklico / tam je ves moj svet.