Z Jako sediva ob čaju. Jaka Tomc je kreativec. Bloger, pesnik, pisatelj. Hodi v službo. V rjavih očeh nosi odblesk topline in zgodbe svetov, ki jih je prepotoval v svoji notranjosti. Pred sedmimi leti, star je bil 27 let, je zdrsnil najprej v depresijo, sledila je manija in prva hospitalizacija v psihiatrično bolnico. Zapustil jo je z diagnozo bipolarne motnje. Pogovarjava se, o življenju, bolezni, ovirah in težavah, družbi, stigmi in o tem, kako zelo se življenje spremeni, ko se nekega dne izpreže iz utečenega tira. O vsem govori odprto, brez zadržkov.
Z diagnozo »duševni bolnik« življenje postane nepovratno drugačno. Spremeni se odnos človeka do samega sebe in spremeni se odnos okolice do človeka.
»Hospitalizacija te na neki način zaznamuje,« pripoveduje. »Ne samo v družbenem kontekstu, da si pač človek, ki je bil v psihiatrični bolnišnici, tudi samega sebe začneš drugače doživljati. Sam sem potreboval mnogo let, da sem dojel, da to ni nič takšnega. Veliko časa potrebuješ, da to sprocesiraš, da samega sebe osvobodiš stigme, ki si jo zadaš predvsem sam. Pri meni družbena stigma ni bila tako problematična, bolj to, kar sem si posledično povzročil s tem razmišljanjem – da sem slabši, šibak, manjvreden, da si ne zaslužim imeti nekega normalnega življenja in da ga tudi nikoli ne bom imel.« Zmotilo ga je, da psihoterapije ni v okviru zdravstvene obravnave v bolnišnici in da zdravljenje poteka zgolj z zdravili. »Dejansko si v bolnišnici precej časa, vsaj sam nikoli nisem bil manj kot en mesec. Enkrat sem bil notri pet mesecev in v vseh teh petih mesecih nisem dobil niti možnosti, da bi šel na razgovor enkrat na teden, da bi se eno uro, vsaj pol ure z nekom pogovarjal. Ja, so delavnice, risanje, sproščanje ob glasbi, integracija nazaj v družbo, ampak na njih si navadno 'pribit' od zdravil, od njih nimaš veliko. Sam sem si velikokrat želel samo mir. Glavnina so zdravila in ko dosežeš nivo, ki je kolikor toliko sprejemljiv, greš pač ven. Potem si prepuščen sam sebi. Saj ti določijo psihiatra, h kateremu hodiš enkrat mesečno na kontrole, da ti uravnava zdravila. A to ni to, ne zadostuje.«
Jaka pravi, da si nikoli ni želel v bolnišnico, da pa pozna ljudi, ki si želijo nazaj. »Kot zapornik, ki je dvajset let prebil v zaporu in se ne znajde več v zunanjem svetu, si tudi oni najdejo pot, da se lahko vrnejo v njim znano okolje, med ljudi, ki so jim blizu in so za njih normalni. Ljudje te tam sprejemajo. Sam nimam težav z integracijo v družbo, veliko pa jih ima s tem probleme, zdijo se sami sebi čudni, zdi se jim, da jih imajo drugi za čudne, bolnišnica pa jim nudi zatočišče.« Pripomni, da je veliko odvisno od kroga ljudi, v katerem se giblješ. »Družinski problemi, ločeni starši, alkohol, droge, prijatelji, ki se drogirajo... Sam imam srečo, imam urejeno družinsko okolje. Veliko jih nima te sreče in normalno, da jim je težko. In potem ostaneš sam,« pove Jaka.
In ko ostaneš sam? Ko nimaš več kam? Nevladne organizacije polnijo vrzel med psihiatrično bolnišnico in vsakodnevnim življenjem, v katerega se posameznik vrača, in tako prevzemajo vlogo mediatorja, ko v sodelovanju s centri za socialno delo in zdravniki psihiatri ponujajo celostno obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju. Torej priložnost za boljše življenje posameznikom, da se lahko v varnem in stabilnem okolju postavijo nazaj na noge. Za tiste, ki jih je bolezen močno prizadela in vrnitev v domače okolje ni mogoča, pa mnogokrat predstavljajo nov dom in nadomestno družino.
Lepo jutro je, sončno, ko za Bežigradom iščem Kolarjevo ulico 30, kamor se namenim obiskat prvo stanovanjsko skupnost izmed osmih, ki v osrednji Sloveniji delujejo pod okriljem društva Novi paradoks. Novi paradoks je nevladna, nepridobitna humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva. Od leta 1998 vodi stanovanjske skupine, ki so ena od mnogih uveljavljenih vmesnih struktur za pomoč ljudem, ki so izgubili sposobnost avtonomnega življenja ali pa je nikoli niti niso imeli. Vsak posameznik prihaja namreč iz drugačnega okolja, vsak nosi s sabo različne travme, zato potrebuje v obdobju rehabilitacije specifično prilagojen prostor in program. Za razliko od psihiatrije, ki se zdravljenja loteva z zdravili, stanovalec skupaj s strokovnim osebjem izdela individualen načrt, katerega cilje nato s skupnimi močmi zasledujejo. Od osme pa tja do četrte popoldne je stanovalcem na voljo osebje, ki jim pomaga pri premagovanju težav, pri urejanju birokratskih zadev, tam so na voljo za pogovor, nasvet, predvsem pa stanovalcem sporočajo, da so sprejeti, da se lahko odprejo, zaupajo in napredujejo na poti do samostojnosti.
Hiša je kot vse druge, vpeta v urbano okolje in nič ne daje slutiti, da življenje v njej poteka drugače. Za vogalom hiše dvorišče, mizica in stoli, diši po kavi, ko vstopim, me druščina stanovalcev posadi za mizo in mi postreže s skodelico kave. Ledu nam ni treba prebijati, zapletemo se v sproščen pogovor o vsakodnevnih stvareh. Tilen se je ravno vrnil z zavoda za zaposlovanje, rad bi našel službo, in medtem ko Dražen načrtuje pot na Bled, kamor se s punco Moniko odpravljata na nekajdnevne počitnice k njeni družini, se s Tilnom in Mirom pogovarjamo o ribolovu. Kot povsod, tudi tukaj življenje mineva utečeno. Jutranje vstajanje, odmerek zdravil, kava, cigareta, razporejanje opravil, kuhanje, čiščenje, počitek, razne dejavnosti in tako mine dan. Enkrat tedensko se zberejo s strokovnimi delavci in naredijo načrt, kdo bo kuhal, kdo čistil. Popoldanski čas, ko po četrti uri zaposleni zapustijo skupnost, pa si odmerjajo sami.
Vse hiše, ki jih obiščem, dihajo s sebi lastno energijo in imajo svojo dinamiko. Stanovanjske skupnosti so različne, a iz vsake od njih veje duh domačnosti, bližine, topline. V Senožetih, ki je edina večja skupnost s 16 stanovalci, druge jih sprejmejo največ osem, v dnevnem centru ravno poteka literarna delavnica. Ob čaju in prigrizkih udeleženci razpravljajo in pišejo o svojih dogodivščinah. Najbolj vroča tema obujanja spominov je počitnikovanje na morju, kamor enkrat na leto odidejo stanovalci vseh hiš. Tudi sicer se v vseh hišah odvija pester program mnogoterih dejavnosti, ki stanovalcem krajšajo čas ali pa se preko njih učijo novih veščin.
Pred vhodom v dnevni center naletim na starejšega gospoda.
»Pozdravljena, jaz sem Joži, šahist,« se predstavi in čez pet minut že sediva za mizo v svetlem prostoru dnevnega centra, po stenah izjemne poslikave slikarja Andreja Janže, nešteto drobnih predmetov, ki so jih izdelali na delavnicah, slike, fotografije, poslikani kamni, punčke iz krp, zelišča, raznovrstnost, ki priča o tem, da vsakdo nosi v sebi ustvarjalnost, če jo le ima priložnost izraziti, ali pa potrebuje zgolj spodbudo.
Joži mi dodeli bele figure. Vprašam, ali ne bi raje žrebala, da bo igra pravična.
»Oh, toliko denarja pa nimam, da bi bil bel,« odvrne dobrodušno.
»Kako pa veste, da ga imam jaz?« odvrnem.
»Verjemi, če nimaš denarja, se ti lahko kaj hitro zgodi, da boš postala novi paradoks,« se pomenljivo zahihita v brk z nagrbančenim čelom resnega šahista, ki partijo na koncu tudi dobi.
Za vsakodnevnimi pomenki, nič drugačnimi od prijateljskega klepeta ob kavi v mestu, pa se za obrazi, ki ne nosijo mask, ki se ne trudijo ugajati, odstirajo pretresljive zgodbe življenj. Osupne me, kako z lahkoto nekateri o tem pripovedujejo.
V skupnosti na Svetju pri Medvodah mi na terasi Maja, ki niza stavek za stavkom, z neštetimi podrobnosti, neverjetnim spominom za kraje, ure, datume, ki jih stresa iz rokava, pripoveduje, kako je pri trinajstih letih zbolela za shizofrenijo. »Prihajam iz velike družine, s kmetov, tudi mami je bolna, ima shizofrenijo, pa še tri brate in sestro imam. Veliko se pogovarjamo po telefonu, tudi obiščemo se. Tukaj sem že devet let in mi je res lepo, dobro se počutim. Velikokrat se mi vrti, zaradi zdravil, to je težko, in tukaj mi pomagajo, me primejo pod roko, da grem lahko v trgovino. Tukaj sem se tudi naučila skrbeti zase, prej sem kar pozabila, da se moram stuširati. Pridi,« me prime za roko in odpelje v svojo sobo, kjer mi razkaže toaletne pripomočke in radio, ki ga je dobila v dar. »Glasba je čudovita reč,« pripomni z nasmejanimi očmi za očali.
Takoj opazim tudi Amadeja in v hipu postane jasno, da mora imeti za seboj težek življenjski scenarij. Kar na hodniku mi, medtem ko se poskočno vzpenja po stopnicah, pove, da je poskušal narediti samomor. Ne samo enkrat. Vodja hiše Maja Kerznar, ki mi ravno razkazuje, kako so stanovalci sami prebarvali hišo in ko je zmanjkalo barve, elegantno zaključili z geometričnimi črtami po stenah, pove, kako vsakič, ko v hiši zaslišijo kakšen pok, vsi pridrvijo najprej pogledat, kje je Amadej.
V še eni skupnosti, na Topolu, doživim pravi majceni čudež. Iz stare, napol podrte kmetije in hleva je zrasla prelepa hiša z rajskim vrtom. Ekološka kmetija, v kateri biva moška stanovanjska skupnost. Sonja Škrabec, vodja hiše, pove: »Izjemno pomembno je, kako smo sprejeti v lokalno skupnost. Duševna bolezen je v družbi še vedno stigmatizirana in zgolj preseliti skupnost v okolje, kjer vsi okoliški prebivalci budno spremljajo, kaj se dogaja, ni samoumevno. Zato vedno pristopimo najprej do župana in župnika, od tam gre potem lažje, da nas ljudje sprejmejo bolj odprto in brez predsodkov. Ko so videli, kako pridno delamo in da ustvarjamo nekaj lepega, so tudi sami priskočili na pomoč, in tako se razdre tudi marsikateri predsodek.« O hiši in njenih prebivalcih govori z ljubeznijo.
V Kranj se odpravim s Slavico Smrtnik, predsednico društva Novi paradoks. V lično urejeni hiši živi najmlajša bivalna enota in njena posebnost je, da v njej prebivajo le ženske. Robi Ošep, ki poleg Sonje Kopač vodi to stanovanjsko skupnost, razloži, da so se kot najboljše sicer izkazale mešane skupine, tako glede na starost kot spol. »Večinoma so vse hiše tako naravnane, seveda pa se najdejo primeri, ko zaradi določenih okoliščin nastanejo drugačne potrebe, ko ima neka oseba, ne nujno vse, slabo izkušnjo z nasprotnim spolom. Pomembno je, da je omogočena tudi ta možnost. Vlog je vedno več, in če bi okoliščine in predvsem finance dovoljevale, lahko takoj odpremo še tri takšne hiše samo v Kranju.«
Stanovalka Lilijana pripoveduje o svojem počutju v skupnosti: »Ko sem prišla sem, so bili občutki nenavadni. Pred tem živiš neko drugo, družinsko življenje, potem pa prideš v skupnost med same ženske in ni lahko. A dobiš podporo, mir, predvsem se začneš razvijati duhovno, tam, kjer si se izgubil, in to izjemno veliko pomeni. To je prostor, kjer človek zadiha, predvsem pa nisi zaprt. A najbolj pomembni so odnosi. Druga drugi pomagamo, se podpiramo in sodelujemo.«
Smrtnikova prida, da društvo sicer načrtuje širitve zmogljivosti. »Država zagotavlja 25-odstotno financiranje, ostalo moramo zagotoviti sami, kar pa je zelo težko. Večino stroškov pokrijemo s pomočjo občin in donatorstva. Država bi morala narediti korak naprej. Po vsej državi se najdejo prazna stanovanja in objekti, ki bi lahko bili namenjeni tudi za tovrstno dejavnost. Stanovanja je treba seveda tudi vzdrževati, a sredstev za to ni mogoče dobiti, zato dejansko delamo skozi prostovoljstvo in s pomočjo donacij. Stanovalec teh težav sploh ne sme zaznati,« pove Smrtnikova.
Lilijana pripomni, kako na državni ravni bolj malo naredijo za duševno bolne. »Toliko koncertov je za pomoč tem in onim, nas pa se vedno postavlja na stranski tir, ne samo na državni ravni, tudi s strani umetnikov, ki bi morda lahko sami dali pobudo. Še zmeraj gre za stigmo, ki je močno prisotna. Težko je organizirati zbiranje pomoči za duševne bolnike. Na nas se pozablja. Država tudi poskrbi, da nas je vedno več. Če se podpira farmacijo, naj se podpira še nas,« je ostra.
Med čakanjem na to, da bo družba storila več, je morda eden od izhodov, da tako kot Jaka Tomc spregovorijo še drugi. Že na začetku se je odločil, da bo tudi o bipolarnosti pisal na svojem blogu. »Ne moreš si predstavljati, koliko ljudi pristopa do mene s težavami, o katerih si drugače ne upajo spregovoriti.«