A oni, prvaki, so prvaki prav zato, ker so drugačni od nas. Ker imajo talente, ki jih mi nimamo. Postavo, mišice, hitrost, vzdržljivost, smisel za veščino, s katero se ubadajo. Nemogoče je biti kot oni, zgledovanje po prvakih je lahko pravzaprav pogubno. Primerljivo s tem, kot če bi nevoznik sedel v formulo 1 in jo do prvega ovinka pognal do hitrosti 300 km/h, potem pa ovinek poskusil speljati. Ne bi se izšlo.

Zato nemara lahko govorimo o tem, da se različne športne kariere med seboj razlikujejo po inspirativnosti. Po tem, kakšen navdih lahko ponujajo. V karieri LeBrona Jamesa običajnež težko najde kaj zase. Kaj poučnega. Tudi nenavadnega ali presenetljivega. Vse, kar je dosegel LeBron, se je malodane vedelo vnaprej. Ko se je pojavil, si lahko dobil vtis, da se je udejanjil lik Titana iz stripa. Da se je pojavil nadčlovek.

Postavnejši bančni uslužbenec

Druge vrste pojava je Goran Dragić, državljan, ki je v primerjavi z LeBronom videti kot malenkost postavnejši bančni uslužbenec. Prav zato je njegova kariera, ki jo te dni ceremonialno zaključuje z veliko košarkarsko tekmo, bolj potencialni navdih za običajne smrtnike, kot so kariere samoumevnejših prvakov.

Tam okoli leta 2004, ko je iz Ilirije prestopil v Slovana, se je zanj zaslišalo v ljubljanski športni oziroma košarkarski srenji. Tipično za mesto, v katerem je zaušnica dovolj, da se človeka oprime sloves silaka, so govorice omenjale malodane genija. Veljalo ga je preveriti na lastne oči, kar se je zgodilo na neki mladinski tekmi v dvorani na Kodeljevem. Videno ni povsem prepričalo. Nemara tudi zaradi prizorišča in uveljavljenih standardov.

Dvorana Slovana na Kodeljevem je vendarle dvorana, v kateri se je v Ljubljani prvič dalo videti Dražena Petrovića, ko je za Šibenko nastopil proti Olimpiji, ki je na Slovanu igrala zato, ker je v Hali Tivoli v tistem času gostoval ruski državni cirkus. In v primerjavi s spektaklom, ki ga je tistikrat ponudil Šibeničan, je bila predstava fanta iz Kosez kvečjemu zmerna. Resda je dal nekaj več kot 30 točk, vendar pa veliko od teh iz prodorov in nikakor ne vehementno igraje. Obenem je že dolgo kot referenčen krožil podatek ali pač mit, da je Jure Zdovc v času igranja za Comet iz Slovenskih Konjic prav tako še kot mladinec toliko košev nasul malodane vsako tekmo, in to v članski konkurenci.

V oris duha časa nemara velja dodati tudi, da slovenska košarka navkljub igralcem, ki so igrali v zvenečih klubih, v 90. letih ni pridobila slovesa uspešnosti in verodostojnosti. Prej nasprotno. Kot disciplina, od katere se je po osamosvojitvi pričakovalo največ, je ponujala pretežno razočaranja in upi niso bili več tako samoumevni. A prav leta 2005 je na evropskem prvenstvu v Beogradu selekcija, ki jo je vodil Aleš Pipan, dosegla peto mesto, kar je bil prelomen turnir za slovensko košarko. Po njem se je začel trend rasti, Pipan pa je bil odločilen tudi za Dragićevo kariero, saj je med letoma 2005 in 2007 vodil Slovana, v dresu katerega je Dragić v sezoni 2004/05 debitiral v prvi slovenski ligi.

Kodeljevčani so dve leti zaporedoma igrali finale končnice proti Olimpiji in obakrat izgubili, pri čemer je bil Dragić v sezoni 2004/05 oklican za najboljšega novinca lige, leto kasneje pa je bil kot najboljši strelec in asistent Slovana izbran v najboljšo peterko lige. V obuditev spomina na tiste čase navedimo, da je bil za najboljšega igralca lige oklican Hrvat Marin Baždarić, za Slovana so pa med drugimi igrali Marjan Kraljević, Stipe Modrić, Simon Petrov, Miloš Paravinja kot tudi Saša Dončić in Dean Oliver kot glavni tujec.

Noge – največja odlika

A časi, ko so največji slovenski talenti avtomatično prestopali v Olimpijo, so bili mimo. Začetek konca takšnega režima je naznanilo leto 1999, ko Olimpija prvič ni bila državni prvak, ampak je to uspelo Krki, Matjaž Smodiš pa takrat ni prestopil v Ljubljano, ampak v Kinder iz Bologne. Olimpija je s svojo politiko novačenja tujcev dvomljivega dometa presedala. Tudi Dragić se je namesto do bližnjega Tivolija odpravil v oddaljeno Španijo, k Tau Ceramici, ki ga je v sezoni 2006 posodila Murcii, kjer je v španski ligi v povprečju dosegal ne ravno spektakularnih 4,6 točke na tekmo. Po enem letu se je kot posojeni igralec vrnil v Ljubljano in končno pristal v Olimpiji, s katero je leta 2008 postal državni prvak s skupnim izidom 3:1 proti ekipi Heliosa iz Domžal, ki je bil sezono prej v končnici od Ljubljančanov boljši. Dragić je bil po Marku Miliću in Jasminu Hukiću tretji strelec ekipe, vendar pa vtis, ki so ga zeleno-beli pustili v tisti sezoni, ni bil potešilen. V evroligi so se uvrstili na šesto mesto v skupini, medtem ko so v regionalni ligi​ ABA prišli do polfinala, v katerem so izgubili s kasnejšim prvakom Partizanom.

Čeprav je težko reči, da se je v Evropi dokazal, se je Dragić, ki je bil še vedno igralec Tau Ceramice, odločil, da bo šel srečo poiskat v NBA. A časi so se spremenili. V ZDA niso odhajali samo najbolj izpostavljeni evropski igralci, kot sta bila v svojem času Arvydas Sabonis in Dražen Petrović. Poleg Dragića so bili tistega leta 2008 v ligo NBA izbrani tudi Francoza Alexis Ajinça in Nicolas Batum, Srb Tadija Dragičević, Hrvat Ante Tomić, Črnogorec Nikola Peković, Španec Serge Ibaka, Turka Ömer Aşık in Semih Erden ter Rus Saša Kaun. Izmed vseh je največ uspelo prav Dragiću, pa čeravno je bil izbran šele kot 45.

Izbrali so ga San Antonio Spurs, ki so ga po vezani trgovini potem odstopili Phoenix Sunsom, kar je bilo zanj ugodno predvsem zato, ker je pri Phoenixu kot graditelj igre igral Steve Nash, Kanadčan, ki je bil s 191 centimetri višine podobne vrste košarkar kot Dragić. Nekdo z mankom centimetrov in kilogramov, ki se je moral naučiti iskati alternativne poti do koša. Družilo ju je tudi to, da sta oba ljubila nogomet, ki ga je Dragić treniral, preden je prestopil v košarko, kar se je dalo opaziti v načinu, kako se je gibal oziroma kako je spreminjal smer. In njegove noge so bile in ostale ena njegovih največjih odlik.

Video prvega treninga pri Phoenix Sunsih je med slovenskimi privrženci košarke izzval navdušenje. S kolegi ​NBA se je soočil samozavestno in sproščeno. Brez zadržkov in strahov je pokazal svoje znanje, o tistih nekaj koših, ki jih je zadel, pa se je govorilo. In lokalpatriotsko predlo od ugodja, češ da v NBA prodaja domislice z Ilirijinega zunanjega igrišča.

A v uvodni sezoni je bil deležen oznak, da je najslabši igralec​ NBA, denimo Charles Barkley mu je kot strokovni komentator predlagal spremembo priimka v Tragic. A bolj naklonjeno mu gledalstvo je lahko videlo tudi, da zmore najti pot do koša, predvsem prek prodorov in metov s polrazdalje, ki jih je tedaj prakticiral redko kateri branilec, saj so zavoljo metov za tri šli iz mode. Uveljavljal se je s košarko, ki je budila simpatije tistega dela košarkarskega občestva, ki ceni tradicionalne košarkarske veščine. Torej bolj preigravanje, iznajdljivost, domiselnost in smisel za improvizacijo kot pa fizično moč, ki v NBA prevladuje. Obenem je bil celotno kariero optimalno fizično pripravljen, o njegovem odnosu do lastnega telesa so pričali posnetki z bazičnih priprav, kakršne bi si te čase kdaj želeli dobiti iz tabora Luke Dončića.

Manifestacija hokejske borbenosti

V domačem okolju je mit o njem dodatno rasel zavoljo skromnosti in nezvezdniške preprostosti, ki jo je zadržal. Že v prvih letih prestopa v NBA se je vedelo, da med poletnimi počitnicami za koseško ekipo (prav tako njegov brat Zoran) igra GBL (Ghetto Basketball League), ki je v Ljubljani potekala med različnimi četrtnimi ekipami in se je igrala na igriščih v Jaršah, Kosezah, Zeleni jami, Tivoliju in še kje. Ni odigral vseh tekem, a že tistih nekaj je bilo zgovornih ter nadvse afirmativnih za njegov lik in delo. Obstajajo tudi anekdote. Leta 2013, ob evropskem prvenstvu v Sloveniji, je posadka v Kosezah navdušeno norela ob košarkarski tekmi, le neki posameznik je ostajal zaznavno nejevoljen, čemeren in nerazumljivo kritičen do Dragića. »Pa kaj ti je?« ga je vprašal nekdo, vprašani pa je odgovoril: »Ko ga jebe! Prepričan sem, da mi je on takrat ukradel bicikel.«

Če je kdo svojo kariero stopnjeval, jo je Goran Dragić. LeBron James je imel že v prvi sezoni povprečje košev na tekmo več kot 20. Dragić je od povprečja 4,5 točke v prvi sezoni 2008/09 v sezoni 2010/11 presegel mejo 10, nakar je v sezoni 2013/14 dosegel mejo 20 in se uvrstil v tretjo peterko lige, v sezoni 2017/18 pa nastopil na tekmi vseh zvezd. Seveda. Leta 2017 je s slovensko reprezentanco priigral naslov evropskega prvaka in potešil malodane polstoletne slovenske košarkarske frustracije, obenem pa je bil razglašen za najkoristnejšega igralca prvenstva. Vse to so podatki, ki ga uvrščajo na vrh večne lestvice najboljših slovenskih košarkarjev, prav tako v vrhu pa je po kriteriju trdoživosti, kjer bi lahko bil njegov tekmec Primož Roglič.

Zaradi srčnosti, s katero je igral in ki ga je na trenutke, kot v končnici tekme proti Francozom na evropskem prvenstvu leta 2013, znala zavesti tudi v brezglavost, je bil deležen številnih udarcev in brutalnih naletov. V sezoni 2015/16 so mu v roku dveh mesecev nasprotniki dvakrat izbili zob, prizor, ko ga je v tekmi proti Detroitu izpljunil in vrgel proti sodniku, pa je postal obče NBA znamenit. Manifestacija hokejske borbenosti na košarkarskem igrišču. Na tak način si je priigral spoštovanje soigralcev in skupnosti​ NBA, v kateri pretežno temnopolti igralci na belopolte dostikrat gledajo podcenjujoče. Imajo jih za mehke, kot je to sam povedal v nekem intervjuju. On je to stigmo presegel, kot pravi sam, pa mu je največje tovrstno priznanje dal soigralec iz ekipe Miamija, Udonis Haslem, 201 centimeter visok orjak, ko mu je ob priložnosti rekel, da bi v primeru vojne v vsaki bitki rad imel poleg sebe njega, Dragona iz Kosez.