Na teren v gozd poiskat pravi kos lesa, iz katerega bo pozneje izklesan kip ali bo zrasla mobilna umetniška instalacija, pogosto odhaja z udeleženci delavnice kiparjenja v lesu, ki jo Javni sklad za kulturne dejavnosti že dvajset let organizira v Šoštanju. »Biti morajo veliki kosi lesa, da se med delom ne premikajo in obračajo, in ker na terenu po navadi ni ravno pripomočkov, s katerimi bi jih fiksirali, je treba na hitro odžagati tisto, za kar misliš, da tega ne boš potreboval. Tu ne gre za podrobnosti, s temi se lahko pozneje izživljaš, kolikor hočeš. Gre za hitre odločitve.«
Novica o Prešernovi nagradi jo je presenetila dobesedno med delom, za tisk pripravlja novo knjigo, pripravlja tudi razstave v Škofji Loki in Ljubljani. »Dejansko je nisem pričakovala. Res so me zanjo že nekajkrat predlagali, a je nisem dobila in se zaradi tega tudi nisem vznemirjala. Potem sem si rekla, da moram prespati, bom videla jutri, kako se mi zdi biti ena izmed teh nagrajencev,« se smeje. Nagrado zdaj čuti celo kot manjše breme, čeprav je iz naslova Prešernovih prejela že študentsko Prešernovo nagrado (1965) in nagrado Prešernovega sklada (1986). »Ampak potem si na koncu rečeš, zakaj pa ne; dosti ljudi me pozna, poznajo moja dela in v glavnem se z njimi ne strinjajo. Eno takšno priznanje pa malo le odpre oči, da morda malce drugače pogledajo na neko ustvarjalnost. So pa nagrade vedno relativne; koliko ljudi bi moralo dobiti Prešernovo nagrado, pa je niso dočakali. Komisije nimajo lahke naloge izbrati iz tako širokega spektra različnih umetnosti, težko je biti objektiven in ne moreš ugoditi vsem. Umetnik vedno potrebuje neke podstate, mecene, ki ga porivajo naprej, potrebuje naklonjeno politiko. Tudi pri Nobelovih nagradah je tako.«
»V svojem kiparskem opusu se je Dragica Čadež navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, pozneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta,« med drugim piše v obrazložitvi nagrade.
Diplomirala je na takrat še Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani leta 1963 pri akademskem slikarju Borisu Kalinu, pri njem je končala tudi specialko. Leta 1966 je sodelovala na Formi vivi v Kostanjevici, naslednje leto pa je pridobila status svobodne umetnice. Študijsko se je izpopolnjevala tudi v Londonu. Leta 1975 se je zaposlila kot likovna pedagoginja, leta 1982 je postala docentka za kiparstvo. Leta 1989 je začela poučevati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pozneje tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Še nedavno je poučevala tudi na ALUO Univerze v Ljubljani. Ustvarja predvsem v lesu in glini malo in monumentalno plastiko. Les oblikuje z motorno žago. Njen umetniški izraz je ekspresiven in poteza odločna. Ustvarila je več zaključenih ciklov – Sarkofagi, Palčki, Vrata, Olesenele sence … Značilni so njeni simbolični, iz dveh ali več oblik sestavljeni kipi. V slovenskem kiparstvu jo uvrščamo med najpomembnejše slovenske moderniste.
Kakšen bi bil vaš prvi nasvet pri kiparjenju?Preden sploh začnemo govoriti o oblikovanju, je pomemben temelj. Začetek mora biti dober, bodisi izdelujemo kip ali pa gradimo hišo. Sem sodijo premišljeno izbran material ter jasno določena razmerja. Ne vsiljujem enega tipa, enega pristopa, kot to po navadi počno priročniki ali kuharski recepti. Sicer sem tudi sama napisala učbenik Torzo, akt, figura, ampak v njem ni nasvetov, po katerih bi nekdo znal izdelati figuro. Poudarjam pa pristop, več pristopov.
