Potoval je po vsem svetu, odkrival dokumente, fotografije, pričevanja in zapisal prvo zares pravo, z dejstvi podkrepljeno knjigo o življenju sedaj že mitološkega bitja Rasputina. Čeprav je knjiga dolga 800 strani, je ob branju ne moremo odložiti, saj se je avtor zavedal, da mora za bralce ustvariti zanimivo branje. Tako se skupaj s knjigo sprehodimo vse od Rasputinovih začetkov do njegovega znamenitega umora, vse zgodbe Smith ovrže ali potrdi z dokumenti, delo pa obogati s fotografijami. Knjiga Rasputin: Vera, oblast in zaton Romanovih je v prevodu Mateja Venierja izšla pri založbi Beletrina, Douglas Smith pa se je odzval povabilu na intervju in spregovoril o svojem monumentalnem delu in Rasputinu.

Ne samo kako, ampak tudi zakaj sploh! (smeh) Pred leti sem napisal knjigo o tem, kaj se je zgodilo z ruskim visokim slojem po revoluciji leta 1917. Ogromno sem bral o zadnjem cesarju in cesarici Rusije, torej o Nikolaju II. in Aleksandri Fjodorovni, raziskoval njuno življenje in tako dalje. Kamor koli sem pogledal, povsod se je pojavljal Rasputin. Kar koli pa sem prebral o njem, vedno so si bili zapisi kontradiktorni. V nekem trenutku nisem več vedel, kaj je res in kaj ne. Ko sem torej končal knjigo o visokem ruskem sloju po revoluciji, sem se vprašal, ali je kaj novega, kar lahko povem o Rasputinu. Je sploh kaj, kar še ni povedano? Pa vendar mi ni dal miru. Začel sem brati o njem, ga raziskovati in ugotovil, da je večina avtorjev samo brala različne knjige o Rasputinu in zgodbo povedala znova. Torej, nihče se ni lotil odkrivati Rasputina od samega začetka, povsem znova, kot da še nikoli ni bilo o njem nič napisanega. Posledično se tudi nihče ni zares odpravil v arhive, da bi podkrepil zapisano ali da bi vsaj odkril, od kod neko »dejstvo« izhaja. Torej vse dosedanje knjige o Rasputinu v veliki meri temeljijo na pripovedih, ki so se širile od ust do ust. Zanimalo me je, ali se lahko odpravim dlje od tod in odkrijem dokumente iz časa njegovega življenja ter tako odkrijem resnico o Rasputinu, kdo je bil, kako je živel in od kod njegova večna slava. Ampak odkrivanje je zahtevalo več kot deset let mojega življenja. Potoval sem po vsem svetu, od Rusije, Amerike do Anglije, Nemčije ... Vse le za to, da bi odkril kar se le da verodostojne dokumente o tem človeku. Uspelo mi je odkriti dokumente, ki nam prvič dajo možnost vpogleda v to, kdo je pravzaprav bil.

Sprva sem v roke vzel knjige o Rasputinu, ki so bile napisane v zadnjih petih letih. Torej tiste, ki so najbolj aktualne. Vsak raziskovalec mora v knjigi pisati opombe, torej navesti mora svoj originalni vir. Izpisal sem si vse te vire in jim začel slediti. Pogosto sem v arhivih odkril originalni dokument in ugotovil, da je avtor vir priredil tako, da bi zvenelo Rasputinovo življenje bralcu bolj zanimivo. Torej ločevanje zrnja od plev ni bilo težko. To pa zato, ker sem se resnično držal tega, kar je dokument povedal. V knjigi imate direktno prepisane citate, ki jih ne olepšujem ali prirejam v bolj zanimive. Vsak dokument me je pripeljal do naslednjega in ta spet do naslednjega. Tako sem gradil ne le Rasputinovo zgodbo, ampak zgodbo kraja in časa, v katerem je živel.

To je zelo dobro vprašanje, na katero morda ni pravega odgovora. Dejstvo je, kot ste dejali, da o prvih tridesetih letih njegovega življenja ne vemo nič. Kako je živel, lahko izvemo le iz podatkov, kakšno je bilo življenje kmeta v zahodni Sibiriji pred letom 1900. Vemo, kako se je razvijal njegov rojstni kraj Pokrovskoje, kako je bilo tam živeti, kakšne so bile kmetije. Uspelo mi je najti nekaj dokumentov v arhivih, ki morda lahko pokažejo, kakšen je bil Rapsutin kot mlad človek, kako je odraščal. Ampak govoriva le o enem ali dveh dokumentih, ki ju ne moremo upoštevati kot verodostojna. Seveda pa je skoraj neverjetno, da običajnemu kmetu uspe priti vse do cesarja in cesarice. V knjigi temu pravim Rasputinova pravljica. Česa takega v zgodovini še nismo doživeli. Naj odgovorim na vaše vprašanje. Menim, da je za njegov uspeh krivo zaporedje naključij oziroma vrsta elementov. Bil je inteligenten, očarljiv, intuitivno je razumel, kako deluje človekova pamet in kaj si želijo ljudje slišati ter s čim so obsedeni. Lahko rečemo, da je ob pogledu na človeka nemudoma vedel, kako se mora obnašati, da mu bo všeč. Poleg tega je bil ambiciozen in predvsem je verjel, da poseduje nekakšno božjo moč. Temu dodamo še duha časa takratnega obdobja fin de siècle, ko so prevladovali mistiki, ljudje, domnevno navdahnjeni od boga. In kot še en element, zakaj je Rasputinu uspelo, je profil osebnosti, kakršna sta bila Nikolaj in Aleksandra. Oba sta verjela v mistike, obsedena sta bila z duhovnostjo, bogom, pogovorom z mrtvimi. Zdi se, da sta iskala človeka, kot je Rasputin, ta pa je prišel do njiju v ravno pravšnjem času.

Tako je. Rasputina, kot ga poznamo, pred tem ne bi bilo, niti ga ne bi bilo kasneje. Predvsem pa je visoki sloj takrat živel povsem samosvoje življenje od preostalih Rusov. Kot da so bili neki svoj svet.

Natančno tako.

Imel je karizmo ... Njegova celotna pojava je bila tako posebna in je tako izstopala za tiste čase, da so ljudje verjeli, da prihaja z drugega planeta oziroma da ni človeško bitje. Od tod tudi prve ideje o tem, da je Rasputin utelešenje samega Satana. Ko se je prvič pojavil v Sankt Peterburgu, je njegova pojava postala debata v vseh krogih, tako nižjega, srednjega kot najvišjega sloja.

To je večno vprašanje. Osebno mislim, da je samemu sebi povsem verjel. Ne verjamem, da bi nekomu uspelo toliko let igrati lik mistika in človeka s posebnimi močmi, ne da bi se vsaj enkrat izdal. Res pa je, da je bil Rasputin zelo ambiciozen, predvsem pa je imel velik ego. Ugajalo mu je, da so ga ljudje poslušali, da so mu sledili. Rad se je hvalil s tem, da je desna roka carja in cesarice. Z vsem vplivom, ki ga je imel, pa ni nikoli obogatel. Ves denar, ki ga je prejel, je podelil naprej. Ni si zgradil palače, nove kmetije, ni si kupil boljših oblačil, vedno je spal v krčmah ... Poleg tega se je vedno vračal domov na kmetijo in se nikoli ni odrekel dejstvu, da je kmet. Torej, po vsem naštetem sem trdno prepričan, da je v svoja dejanja verjel povsem iskreno. Resnično je verjel, da je neke vrste svetnik, magični človek, ki lahko na tem planetu ustvarja čudeže.

Ugotovitev, za katero trdno stojim, je ta, da so ljudje in Cerkev močno prenapihnili moč, ki jo je Rasputin dejansko imel na carja. Dejstvo je, da se ga je Cerkev želela znebiti, ker z njim ni dosegla ciljev, ki si jih je sprva zamislila. Vemo tudi, da je bil povezan z rusko ortodoksno cerkvijo, vendar je vero dojemal po svoje. V vseh letih, kljub pritiskom Cerkve, ni niti enkrat vere razlagal tako, kot si je to želela Cerkev. Vero je ljudem znova naredil zanimivo in postal je bolj poslušan kot sam vrh ruske Cerkve. In s tem je postal moteč. Zato so napihnili zgodbe o njem.

O tem, kako Rasputin in Aleksandra zastrupljata carja, kako spita skupaj, kako je Rasputin utelešenje hudiča ... Ruska ortodoksna cerkev je celo danes veja ruske oblasti, ki ima vpliv na politična dogajanja. V nekem trenutku se je ustrašila, da bo izgubila svojo moč v državi, čeprav se to ne bi moglo nikoli zgoditi. Rasputin je pred začetkom prve svetovne vojne pisal Nikolaju II., da naj nikakor ne vstopi v vojno. V pismu piše, da je ubijanje ljudi nesveto in da Nikolaj kot cesar, nastavljen od boga, zato ne sme pobijati ljudi. Ampak Nikolaj je, kot vemo, vseeno vstopil v vojno. Torej Rasputina sploh ni poslušal. Nobene moči ni imel, ki bi bila nad carjem.

Car in cesarica sta že pred njim imela francoskega mistika, ki je imel podobno vlogo kot Rasputin.V nasprotju z Rasputinom je bil Phillipe popoln šarlatan. Cesarica Aleksandra je iskala nekoga, ki bi ji dajal podporo. Iskala je nekakšnega duhovnega guruja. Če to ne bi bil Rasputin, bi bil to prvi naslednji »sveti« človek, ki bi prišel mimo. Poleg tega je Aleksandra rodila štiri hčerke in le enega sina, ki pa je imel hemofilijo. Rasputin naj bi po njenem prepričanju magično zdravil Alekseja hemofilije oziroma naj bi bil v njegovi prisotnosti Aleksej bolj zdrav kot po navadi. Vse, kar se skriva za tem zdravljenjem, je to, da je Rasputin sproščeno govoril z Aleksejem, kar ga je umirjalo in vplivalo na ritem bitja srca, posledično na pretok krvi in stanje hemofilije. Nič magičnega ni v tem. A za Aleksandro je bilo to dovolj.

Leta 1905 se začne prva revolucija, ko Rusija prvič v zgodovini dobi svobodo govora, svobodo medijev. Pojavijo se prvi paparaci, zgodbe o Rasputinu pa množično prodajajo časopise. Samo kratka novica je prodala stotine in stotine časopisov. Mediji so napihovali zgodbe o Rasputinu le zato, da bi se ti bolje prodajali. Še več. Risali so celostranske stripe z najzabavnejšimi podobami Rasputina in posel je cvetel. Z gotovostjo vam pritrdim, da bi bila njegova usoda drugačna, če ne bi bilo medijev. Cerkvi je to ustrezalo.

To je zelo diskutabilno. Guseva je dokazano imela psihične težave. Poleg tega je bila versko blazna. Dejstvo je, da so jo mediji prepričali o tem, da je Rasputin povezan s Satanom, če ni celo kar Satan sam. Vemo, da je ob tem, ko ga je zabodla, kričala: »Ubila sem antikrista! Ubila sem ga!« Večji vpliv kot mediji pa je nanjo imel menih Hieromonk Iliodor. Ta je bil sprva sicer Rasputinov pripadnik, ki je kasneje zaradi ljubosumja postal njegov največji sovražnik. Iliodor je namreč veljal za nadvse pomembnega človeka, vendar je Rasputin postal pomembnejši. Iliodorjev ego je bil prizadet in mislim, da ga je sovraštvo do Rasputina pognalo v popolno norost. Okoli sebe je zbral nekakšne pripadnike, katerih cilj je bil le eden. Sovražiti Rasputina. Pripadnica je bila tudi Guseva, ki je Rasputina zabodla.

Trdno verjamem, da ne. Rusijo raziskujem že vse življenje in tudi sam sem jo doživel v marsikateri obliki. Moje mnenje je, da nič ne bo rešilo Rusije. Verjamem, da gre za državo, ki je obsojena na prihodnost totalitarizma, brutalnosti, kjer primanjkuje svobode govora, kjer so zakoni prirejeni oblasti in kjer pred zakonom niso vsi enaki. Za Rusijo ne vidim nikakršnega upanja. Ne Rasputin ne kdo drug ni odgovoren za kakršen koli obrat v zgodovini te države. Mislim, da imajo Rusi globoko v sebi, nekje v globini DNK zapisane navade in način življenja pod avtoritarno oblastjo, ki se je nikoli ne bodo znebili.

Nikoli. Absolutno nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zares zgodilo leta 1916 v palači princa Jusupovega. Princ Feliks Jusupov je bil poročen z nečakinjo Nikolaja II. in s tem je imel možnost od blizu spremljati vdanost carja in cesarice zloglasnemu Rasputinu. Jusupov se je bal, da bo sovraštvo do Rasputina porušilo rusko aristokracijo. Da bi zaščitil samega sebe, se je odločil izvesti umor. Ruska aristokracija je kljub temu padla, zanimivo pa je, da edina znana zgodba o umoru Rasputina izvira od morilca samega. Jusupov je namreč po umoru prebegnil v Francijo. Ker po prvi svetovni vojni ni imel od česa živeti, se je odločil napisati pričevanje o tem, kako je v sodelovanju s prijatelji ubil Rasputina v kleti svojega dvorca. Ampak taka zgodba je, če jo napišeš faktično, popolnoma dolgočasna. Zato je zgodbo napisal nekoliko erotično in s tem tudi bolj zanimivo ter predvsem z veliko mero domišljije. Seveda mu je to prineslo sloves in denar. Kar je milo rečeno čudaško, glede na to, da je v svojem bistvu Jusupov morilec. Vsaka nova verzija njegovih spominov pa umor Rasputina opiše povsem drugače. Torej niti originalni vir ni istoveten.

Jusupov je skupaj s pajdaši v kleti svoje palače pripravil nekakšno zabavo. Rasputina so tja povabili v poznih urah. Kot v eni izmed verzij zapiše Jusupov, so pecivo potresli s cianidom. Rasputin naj bi pojedel vse pecivo, vendar ni umrl. Potem naj bi zastrupili tudi pijačo, ki jo je Rasputin spil, vendar znova ni umrl. Jusupov naj bi zato v nekem trenutku Rasputina ustrelil v prsi. Tu pa postane zgodba zabavna. V eni verziji pravijo, da je umrl nemudoma, a so ga iz varnosti ustrelili še v čelo in hrbet. Druga verzija pravi, da se je nenadoma spremenil v satanu podobno pošast, ki je morilca lovila po stopnicah in zunaj palače, tam pa so ga rešili prijatelji s tem, ko so to pošast ustrelili v glavo in hrbet. Spet tretja verzija pravi, da je Rasputin ostal živ kljub strupu in trem strelom.

Temu delu knjige sem posvetil največ časa. Odkril sem mnogo policijskih poročil, prebral nešteto zaslišanj prisotnih in si ogledal na stotine fotografij prostorov, kjer so ga umorili, fotografij Rasputinovega trupla in fotografij obdukcije. Moje razumevanje dogodkov gre takole: drži, da je Jusupov Rasputina povabil na »zabavo«, kjer naj bi ga umorili. Res je, da so mislili, da je Rasputin s pecivom in pijačo zaužil cianid. Odkril pa sem pričevanje človeka, ki naj bi jim cianid prodal. Ta človek je policiji povedal, da čeprav je dobro zaslužil, ni želel sodelovati pri umoru, zato jim je namesto cianida podtaknil neke vrste aspirin. Rasputin torej od peciva in pijače seveda ni mogel umreti. Ko je Jusupov videl, da Rasputin ne umira, je v paniki zagrabil pištolo in Rasputina ustrelil v prsi. Obdukcija je pokazala, da je strel zgrešil vse vitalne organe, je pa Rasputin zaradi strelne rane najverjetneje omedlel. Jusupov je od veselja stekel v zgornja nadstropja, kjer so ga čakali pajdaši, Rasputin pa se je med tem ovedel in zbežal iz palače. Ko so ga zagledali skozi okno, so stekli za njim in ga ustrelili v hrbet. Rasputin je padel po tleh. Ko so se mu približali, so ga »iz varnosti« ustrelili še v čelo. Potem so ga odvlekli na most in odvrgli v reko, kjer je dokončno zmrznil. Ampak taka smrt ni prav nič zanimivega ali vznemirjujočega. Celo moj urednik mi je ob prvem branju dejal, zakaj želim uničiti povsem dobro in napeto zgodbo. Moj odgovor je preprost, ker sem zgodovinar. Ampak to je bistvo knjige. Pokazati, da je mit o Rasputinu večji, kot je Rasputin pravzaprav bil.

Točno tako! Tu pravzaprav tiči razlog za razpad Romanovih. Nikolaj in Aleksandra sta živela v nekakšnem mehurčku. Mislila sta, da sta človeka, ki sta nedotakljiva in očem nevidna. V resnici pa sta bila nekakšna zvezdnika tistega časa. Vsi so vse vedeli o njiju. Vedeli so več kot onadva sama. Rasputin je silno razburkal javnost, medtem ko Nikolaj in Aleksandra nista mogla niti razumeti, zakaj se ljudje sploh ukvarjajo z njim.

Drži. Slabo sta bila izobražena, nista razumela socialnih sprememb v svetu, nista razumela upora proti njima. Verjela sta, da sta nedotakljiva, ker ju je nastavil bog, zato ju morajo vsi ubogati in nihče ni nad njima. Bila sta zaslepljena s svojo močjo. To je razlog za celoten ruski upor oziroma revolucijo, ki bi jo morda lahko preprečila, če bi jo razumela. Ampak je nista.

Po izobrazbi sem doktor zgodovine. Torej natančno vem, kako se piše zgodovinske knjige. Ampak te vrste knjige so me vedno dolgočasile. Zakaj bi ljudje brali o zgodovini, če ob tem zaspijo. Zato se vedno lotim raziskovanja tako, kot se ga zgodovinar mora, potem pa iščem načine, kako napisati zgodovino na način, da knjige ne boste odložili.

Ne. Ljudje obožujejo mit o Rasputinu, ker je temačen, zanimiv, čudaški. Ljudje bodo vedno želeli vedeti več o njem in verjeli vsemu, kar bo kdo napisal. Poleg tega pa se je njegova pojava ukoreninila v nas. Marsikdo Rasputina še vedno označuje za duhovnika ali meniha, pa to pravzaprav nikoli ni bil. Ampak ljudje imajo radi zgodbe o norem menihu. Prav tako ne bo nihče pripovedoval o umoru Rasputina, kot se je zares zgodil, temveč izkrivljeno verzijo, ki je dosti zanimivejša. Skratka, želim povedati, da gre za mitološko bitje sodobnega sveta, kjer je mit je postal večji od resnice.