Angleški kirurg Ian Paterson, ki je deloval v javni in več zasebnih bolnišnicah, je verjetno več kot tisoč pacientk zavedel z diagnozo raka dojke ali s stopnjo njegove razširjenosti in izvajal celih 15 let po prvih opozorilih žvižgačev nepotrebne, napačne in dražje operacije. Bil je obsojen na 20 let zapora zaradi dokazanih telesnih poškodb pri enajstih bolnicah, stotine drugih primerov pa še proučujejo. Preiskovalna komisija je ugotovila, da se je to dogajalo tako dolgo zaradi kulture izogibanja, zanikanja in namerne slepote v zdravstvenem sistemu. Priporočila je, naj zdravstvena blagajna (NHS) preneha plačevati storitve v zasebnih bolnišnicah, dokler le-te ne uvedejo ustreznih ukrepov. Med njimi pa po mnenju žrtev manjka priporočilo, naj se pacientom omogoči plačano drugo mnenje.
Ali gre v opisanem primeru res samo za zločinskega, morda tudi psihopatskega zdravnika? Nedavna skrbna raziskava v ZDA je pokazala, da je bilo med letoma 2019 in 2021 kar 22 odstotkov posegov na srčnih žilah (vstavitev žilnih opornic ali žilnega obvoda) pri bolnikih s stabilno koronarno boleznijo nepotrebnih. Gre za več kot 200.000 posegov in več kot 2,5 milijarde dolarjev stroškov. V letu po operaciji so bili rezultati pri operiranih bolnikih slabši kot pri tistih, ki so jih zdravili brez operacije: 7 odstotkov bolnikov med operiranci in 5 odstotkov med neoperiranci je v tem času utrpelo srčni infarkt, smrt ali poslabšanje bolezni. Po štirih letih je bila pogostost teh kasnih zapletov podobna v obeh skupinah.
Nepotrebni posegi so pri nas tabu. Pisal mi je gorenjski kmet, ki ga je zdravnik napotil z zelo ohlapno utemeljitvijo na operacijo srca v lastni zasebni ustanovi. Možaka je napotitev presenetila, saj vsak dan dela na kmetiji, njegova edina težava so bile omotice. Domneval sem, morda napačno, da gre pri njem za zožitev aortne zaklopke. Odkar se ta okvara lahko rešuje tudi brez odpiranja prsnega koša, s pomočjo arterijskega katetra (operacija TAVI), je število posegov po vsem svetu zelo poskočilo, vendar ne povsod enako; razlika je celo med bogatimi državami kar dvakratna. V Sloveniji opravimo več kot 600 teh posegov na leto in smo skupaj z Nemčijo prvi v Evropi. Ker je poseg rezerviran samo za najtežje bolnike, je razumljivo, da jih največ opravijo v javnih bolnišnicah, vendar jih kar četrtino opravijo isti kirurgi v zasebnih ustanovah. Operacija je dobro plačana, približno 30.000 evrov. Nekateri žvižgači sarkastično komentirajo, da v Sloveniji razsaja virus, ki povzroča zožitev aortne zaklopke.
Dopisovalcu sem priporočil, naj se bodisi zateče po drugo mnenje k specialistu, ki se z njegovo diagnozo srečuje vsak dan, ali pa naj od prvega zdravnika zahteva, da navede natančno indikacijo za operacijo na podlagi klinične smernice. Izbral je drugo možnost, ostal pa je brez odgovora in tudi zanimanje zasebne ustanove zanj je izpuhtelo. Je morda »odstopljeni« operater posumil, da za pacientovim poznavalskim vprašanjem stoji drug zdravnik, ki bi predlagano operacijo ocenil za nepotrebno?
In še primer operacije sive mrene, najpogostejše operacije v večini razvitih držav. Pred epidemijo kovida so oftalmologi v javnem sektorju opravljali kakih 8000 operacij letno, v zasebnem pa še 10.000. To ni zadoščalo, saj se je število čakajočih pacientov povečevalo za dobrih 1000 letno, čakalna doba pa se je v desetletju pred kovidom s sedmih tednov podaljšala na šest mesecev. Epidemija ni zmanjšala dejavnosti v zasebnem sektorju, v javnem pa so v dveh letih opravili kakih 3000 operacij manj. Nato je prišla sezona lova: ZZZS je dve leti plačeval brez omejitev vse operacije. Javni sektor se ni odzval, so pa zato isti zdravniki v zasebnem sektorju opravili kar 13.000 operacij več. Izračun kaže, da bi se število čakajočih pacientov moralo spustiti pod 4000, čakalna doba pa pod štiri mesece. To se ni zgodilo: na koncu tega obdobja je na operacijo čakalo 11.000 bolnikov, čakalna doba pa se je še podaljšala in presegla osem mesecev.
Najmanj, kar kažejo podatki, je, da v javnem sektorju zdravniki ne želijo dodatnih posegov, ker so zanje premalo plačani. Ampak zakaj se čakalna doba ni skrajšala vsaj zaradi 50-odstotnega povečanja števila operacij v zasebnem sektorju? So zasebniki odkrili in operirali kakih 5000 novih pacientov, ki jih ni bilo na čakalnih seznamih, v javnem sistemu pa še naprej čakajo stari pacienti? Ali pa gre za manipulacijo s čakalno dobo, da bi se pacienti še bolj zatekali k zasebnikom?
Več poznavalcev mi je zatrdilo, da v slovenskem zdravstvu ne vidijo nikogar, ki bi imel dovolj znanja in poguma, da bi se lotil primerov nepotrebnega zdravljenja. Če bi jih pozvali, bi pristojne institucije s prstom kazale druga na drugo. Pozivam jih, naj dokažejo, da se motim. Pacientom pa priporočam previdnost: pred zahtevnejšim posegom pri zasebniku naj pridobijo neodvisno drugo mnenje.
