Jadarit je redek in edinstven mineral, ki se ne pojavlja nikjer drugje na svetu kot prav v dolini reke Jadar. Kemično gledano je to natrijev litijev borov silikat hidroksid. Ko ga pogledamo, ni ta mineral nič atraktivnega, je bele barve steklastega sijaja, in ko ga na sveže prelomimo, nekoliko spominja na kremen. Imel sem priložnost videti jedra teh vrtin v muzeju rudarsko-geološke fakultete v Beogradu, mineral v jedru vrtin tvori globule, kroglice ali kontinuirane plasti. V osnovi je sedimentna kamnina.

Rudno polje Jadar je bilo odkrito leta 2004, ko ga je odkril avstralsko-angleški koncern Rio Tinto. Tam so izvajali raziskovalno vrtanje za litij in bor, formalno je to rudnik litija in bora. Kako geologi pristopimo k določevanju zalog? Opravimo raziskovalno vrtanje - naredi se ogromno število vrtin v pravilni mreži, nato se z geokemičnimi metodami zelo natančno določi vsebnost kovin v posameznih metrskih segmentih izvrtanih jeder. Te podatke vstavijo v numerično tabelo in izvedejo modeliranje. Dobimo geometrijo rudnega telesa, nato na podlagi geokemičnih analiz iz dobljenega volumna izračunamo, koliko je vse mase kamnine, in s pomočjo geokemije dobimo rezultat - koliko je kovine v tej masi, koliko je torej zalog in koliko kovine bomo lahko pridobili iz tega volumna. In za jadarsko polje so določili zaloge litijeve rude na 120 milijonov ton litijevega oksida pri koncentraciji 1,8 odstotka, iz česar bi dobili nekaj več kot dva milijona ton čistega litijevega oksida. Načrti Ria Tinta kažejo, da je potrebno odkopavanje na globini, večji od 300 metrov; glavni vpadnik je torej 300 metrov, potem pa se koplje lateralno in dodatno v globino.

Ne. Pri teh izkopavanjih odprti kop ni rentabilen, saj vsak meter, ki ga je treba odkopati, stane res veliko in bi se to izplačalo le recimo za rudnik zlata ali kaj podobnega, pa tudi če bi bil rudnik bolj plitvo. Odkupna cena surovine ni tako visoka, da bi se to izplačalo. Do globine 300 metrov pa bi to pomenilo ogromno materiala, ki ga je treba odkopati, in s tem ne zaslužiš niti centa. Zato je predvideno podzemno rudarjenje, ne pa odprti kop.

Ko govorimo o raziskovanju mineralnih surovin, se moramo zavedati ene stvari - raziskovalno vrtanje in geokemične analize terjajo ogromne zneske in na podatke iz jeder geovrtin moramo gledati kot na investicijo. Teh podatkov podjetja ne želijo deliti z javnostjo, saj so zanje drago plačala. Seveda se vse to razkrije, ko pride projekt v fazo javne obravnave. To pa se v primeru jadarskega rudišča sploh ni zgodilo, projekt je bil determiniran prej. Po raziskovalni koncesiji imajo samo oni pravico do raziskovalnega vrtanja in analiz. Če bi se kako drugo podjetje odločilo, da želi pridobiti pravice za vrtanje in opraviti raziskave, za kar bi pridobilo vsa dovoljenja, pa s tem ne bi smelo biti težav. Vzorce jadarita pa so analizirale druge neodvisne inštitucije in ta članek je bil objavljen v reviji American mineralogist.

Za leto 2023 so bile projekcije za letne potrebe nekje od pol milijona ton litija v obliki litijevega karbonata. Rio Tinto je podal projekcijo, da bodo odkopali okoli 60.000 ton na leto, kar ustreza navedbi o potrebah in te seveda rastejo.

Kot geologu mi je najbolj padla v oči trditev, da je mineralizacija v Jadarju odgovorna za onesnaženje s težkimi kovinami, kot je na primer arzen. Ampak če gledamo samo sediment, v katerem najdemo jadarit; litij in bor izvirata iz kamnin, ki jih imenujemo pegmatiti, in te izvirajo iz planine Cer, ki je v bližini Jadarskega bazena. V bazen so bile te kamnine erodirane, nanesene z vodami, in pogosto imajo povišane koncentracije litja, bora, silicija, tantala in podobnih kamnin. S temi kamninami je arzen geokemično nezdružljiv in na jadarit arzen zagotovo ni vezan. Ampak treba je poudariti, da imamo v neposredni bližini te lokacije dve veliki antimonovi rudišči. To sta rudišče Zajača in še manjše Stolice. Ti dve antimonovi rudišči pa sta povezani z arzenom, antimon in arzen v naravnih sistemih vedno nastopata skupaj. Jalovina antimonovih rudišč lahko vsebuje tudi po 4000 mikrogramov arzena na kilogram jalovine. Že mineralizacija, prisotnost takšnih rudišč na periferiji Jadarskega bazena kaže, da je vsebnost težkih kovin tukaj biogena oziroma naravna. Gre za naravno povišanje težkih kovin v tleh in nikakor ni vezano na jadarit, ampak na naravno ozadje s težkimi kovinami.

Druga podobna dilema je radioaktivnost - torej, če bodo odkopavali jadarit, da se bodo zvišale hitrosti ionizirajočega sevanja na tem območju. Ta skrb je v minornem delu upravičena, kajti pegmatiti lahko vsebujejo tudi manjše količine torijevih in uranovih oksidov, prav tako fosfate redkih zemelj, le da v manjših koncentracijah. Če bi bilo teh elementov toliko, da bi dejansko vplivalo na povišanje hitrosti doze na tem območju, to pomeni surovino. Vemo, da v okviru kritičnih surovin potrebujemo elemente redkih zemelj, kot so lantan pa tudi uran in torij, za različne tipe jedrskih elektrarn. Če bi prišlo do tako povišane doze, to ni več odpadek, ampak mineralna surovina, za katero sem prepričan, da bi jo Rio Tinto pridno izkoriščal, ima namreč izkušnje tudi z rudniki urana po svetu.

A pod črto - že geološka podlaga je takšna, da bi nastajale povišane koncentracije, tudi če tam ne bi bilo rudarstva. Podobno kot v Mežici, kjer reke erodirajo tla in z njimi svinec v okolje. Podobna zgodba pri nas je še v Idriji.

Nisem strokovnjak za te procese, zato ne morem tega komentirati, vem, da je vpletena žveplova kislina, ampak te se v Evropi ogromno uporablja, zagotovo pa slabši standardi povzročajo večja tveganja. Prepričan pa sem, da bo Rio Tinto pripeljal svoje varnostne inštitucije, ki bodo skrbele za varnost. Taka je moja izkušnja - doktorat sem delal v Makedoniji, tam so proces ekstrakcije iz rude na mestu nadzorovali britanski inženirji. Bržčas bi bilo v tem primeru enako in bi nekdo od teh ljudi bdel nad proizvodnjo že zato, da bi bilo narejeno vse tako, kot je potrebno. Poleg varnosti seveda.

Ko gre za litij iz pegmatitov, gre za tako imenovani mineral spotumen, nahajališča spotumna imajo v Avstriji, a najpomembnejši vir litija so slanice. Te pa pridobivajo v Južni Ameriki, v Peruju, na visokih platojih, kjer iz globin črpajo slanico na površino, jo sušijo podobno kot v solinah - voda izhlapi, ostanejo soli, pretežno litijev karbonat.