Resno dvomim, ali sploh vedo, da so ti ljudje dobili znatno več kot zgolj zagotovilo, da njihove plače v nobenem primeru ne bodo nižje od zakonsko določene minimalne plače – samo ta podatek namreč reciklirajo na srečanjih z novinarji. (Za informacijo: plače v današnjih najnižjih 26. plačnih razredih ne dosegajo minimalne, ki je dosežena šele v 27. razredu. Gre za 27.000 ali dobro desetino zaposlenih v javnem sektorju.) Tudi v TV-oddaji Tarča so visoki predstavniki vlade na vse grlo in kot zgodovinski dosežek navajali zgolj podatek, da poslej nihče ne bo imel plače, ki bi bila nižja od minimalne. Predstavniki opozicije so se temu posmehovali, češ da že doslej delavci dobivajo minimalno plačo, saj jim mora delodajalec v primeru nižje osnovne plače dodati razliko do minimalne plače, kar pomeni, da bo novi »minimalec« le za nekaj deset evrov višji od sedanjih prejemkov. Tej trditvi ni nihče nasprotoval.
Ali naj torej čistilke in strežnice v zdravstvu in mnogi drugi slabo plačani delavci v javnih ustanovah živijo v prepričanju, da jih je oblast še enkrat prezrla? Vprašal sem družinsko prijateljico, ki dobrih 30 let dela kot strežnica v ljubljanskem kliničnem centru, kakšno plačo pričakuje v prihodnjem letu. Menda se za nas nič ne spremeni, je rekla razočarano, to nam pripovedujejo sindikalni zaupniki. Skoraj bi jo kap, ko sem ji povedal, da bo njena bruto plača za dobrih 400 evrov višja, kar se bo zgodilo postopno: v prvem letu za 200, v naslednjih dveh letih še 200 evrov. Skupaj bo to pomenilo tretjino več, kot znaša njena sedanja plača.
Ne verjamete? Takoj bom razložil. Za začetek nejevernim Tomažem sporočam, da sem potrditev svojih izračunov prejel iz uradnih virov. Glavni razlog za opisane razlike je, da razlagalci reforme navajajo plače začetnikov na posameznih delovnih mestih, ne upoštevajo pa napredovanj. V sedanjem sistemu delavec napreduje praviloma na tri leta in najpogosteje (vendar ne vselej) za dva plačna razreda; največ lahko delavec napreduje za deset razredov, kar najhitreje doseže po 15 letih, pri počasnejšem napredovanju pa nekaj let kasneje. Z vsakim napredovanjem se mu za približno tri odstotke poveča plača. Vendar to ne velja za zaposlene z najnižjimi plačami: ko se jim zaradi napredovanja zviša osnovna plača, se za enako vsoto zmanjša doplačilo do minimalne plače, tako da vsota ves čas ostaja enaka. To razloži, zakaj delodajalci vztrajajo pri nizkih osnovnih plačah, namesto da bi jih izenačili z minimalno: na ta način lahko opeharijo najslabše plačane delavce za napredovanja. Poleg tega lahko plače drugih zaposlenih zadržujejo bližje minimalni, v preteklosti pa so tudi različne dodatke k plači izplačevali v odstotku osnovne plače, in ne minimalne (dodatek za nadurno delo, za nedeljsko delo, za delo na praznike, za delovno dobo itd.); to krivico so šele v zadnjem desetletju postopno odpravili. Moja prijateljica iz kliničnega centra, ki je bila sprva uvrščena v 16. razred in je v dolgih letih dela napredovala za deset razredov, ves čas prejema samo minimalno plačo. Po novi ureditvi bo namesto 2. razreda, ki ustreza strežnici začetnici, takoj uvrščena v 12. razred, kar ji bo prineslo 417 evrov višjo bruto plačo, pri čemer bolje plačanih dodatkov ne upoštevam. Tistih nekaj deset evrov več (natančneje: 38 evrov), o katerih je bil govor v oddaji Tarča, bodo dobili samo začetniki brez delovne dobe. Takih je med 290.000 zaposlenimi v javnem sektorju samo 2500; vsi drugi bodo v sorazmerju z leti zaposlitve (ki bodo v novem sistemu edini kriterij za napredovanje) dobili od nekaj deset do nekaj sto evrov več. To bo veljalo tudi za novozaposlene, ki so prej delali drugod, kar bo odpravilo še eno krivico, ki je odganjala prehajanje delavcev iz zasebnega v javni sektor, saj so jim na novem delovnem mestu lahko ponudili samo plačo začetnika brez napredovanj. Poleg tega bodo različni dodatki izračunani na podlagi novih plač in torej do 34 odstotkov višji. Dvig najnižjih plač na raven minimalne je imel pri reformi tudi pomemben vpliv na druge plače v spodnji polovici plačne lestvice: zvišale se bodo tudi plače, ki so danes blizu minimalnim, saj je bilo treba zadržati plačna razmerja med različnimi delovnimi mesti.
Bralcu prepuščam oceno, ali sem primerno utemeljil trditev na začetku besedila, da se vlada s plačno reformo premalo hvali: da je reforma prinesla odpravo krivic in bistveno izboljšanje plač tistim, ki so bili (in tudi ostajajo) na dnu plačne lestvice. Vesel sem zanje in vladi mirne duše izrekam priznanje.
P. S. Nekje v glavi mi vseeno kljuva črv dvoma: kaj pa če sem kaj spregledal in imam napačne informacije? Kaj če bodo v vladi ugotovili, da niso računali z vplivom napredovanj in da reforma ni več finančno vzdržna? Prav zato o tem pišem: da morebitnega popravka na slabše ne bi mogli narediti neopazno. Ampak goreče upam, da so ti strahovi odveč.
