Nič novega, priznavamo sedanji šolmoštrski staroste. Že nas so v mladosti svarili pred pastmi in nelagodji učiteljevanja. Škoda te je, punca, za med mularijo, sem nenehno poslušala. Po tako težkem študiju si lahko privoščiš vsako slastno službico. Bančništvo, zavarovalništvo, to je zate. Ne pa tabla in redovalnica. Doštudirati matematiko in nato za vse življenje obtičati sredi ulomkov. Doumeti krivuljni integral in potem loviti krivine idiotske papirologije. Obnemeti nad usodnostjo Gödlovega izreka o nepopolnosti in zatem vse življenje ribariti navdihe v kalnem. A tisti, ki smo bili za poučevanje poklicani, smo zajeli sapo in zaplavali. Tako kot generacije pred nami in tako kot generacije zdaj. Žal je plavanje v pedagoški brozgi danes bistveno bolj naporno, kot je bilo nekdaj.
Mladina
Niti besede čez mladino, lepo prosim. Naj citiram kar s platnic svojih MaRtematičnih prigod. Mladina ni iz leta v leto slabša. Le drugačna je. Mladina je vedno boljša od družbe, v kateri odrašča. Amen. V zgodovini človeštva ni nobene države, družbe ali sistema zavozila mladina. To od vekomaj počnemo odrasli.
Če je kdo, zaradi kogar po skoraj štirih desetletjih rada odhajam v učilnico, torej v svojo službo, je to nepredvidljivo, lumpasto in globoko v sebi vedoželjno krdelce najstnikov, ki mi osmišlja življenje. Ko se trmasti, uporni in s hormoni preplavljeni možgani odločijo (prisiliti jih pač ni mogoče), da bodo sledili moji logični miselni poti, ko se oči širijo ob doumevanju in ko uide končni aha, je vesolje za nekaj trenutkov v ravnovesju in varno. In isto vesolje se blago zaguga od smeha ob duhoviti dijaški domislici, kot je preimenovanje Hornerjevega algoritma v antično Homerjev, rabljevsko Herodov ali radoživo Hornyjev algoritem.
Seveda se med tisoč mladinci gotovo najde kdo, ki greni razpoloženje in življenje svojih bližnjih, vključno z učitelji. A brez podpore odraslih bi njegovi slabi nameni sprhneli. Za marsikaterega imetnika moči ni bolj zadovoljujočega nagona, kot je greniti razpoloženje in življenje pametnejšim in bolj plemenitim od sebe. Ti, učiteljček, si lahko še tako študiran in pameten, moč imam pa jaz. Zato te bom ponižal, oblatil in se ti podelal na tvojo svetinjo: na znanje in poslanstvo, ki ju želiš predati dalje. Grenilci tega kova unovčijo stiske mladih za blaženje svojih travm in kompleksov. Nanje naletimo med starši, učiteljskimi kolegi, svetovalnimi in vodstvenimi delavci, odvetniki. No, zadnji ob tem seveda mastno zaslužijo.
Pravdarstvo
Ena največjih sprememb našega šolstva v zadnjih desetletjih je strahovit razrast črkopatologije. Vsako učiteljevo dejanje spremlja na stotine zakonskih in podzakonskih uredb, ki jih lahko kršiš že ob vdihu, izdihu ali mežiku. Ker so te uredbe namenoma zapisane v ohlapni pravniški latovščini, so rade druga z drugo v protislovju ali vsaj prepuščene izvedbi trenutno najbolj spretnega črkointerpreta. Tako sta lahko v istem dokumentu, ki je podlaga za pretnjo odpovedi učiteljskega delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, najprej trditev, da je učiteljica nekoč rekla dijakinji, da je videti kot plesalka, in dva odstavka zatem, da taista učiteljica taisti dijakinji nek drug dan ni namenila niti pogleda niti besede. In oboje je kršitev. Prvo najbrž pomeni nadlegovanje, drugo ignoranco. Ali, kot pravijo v meni bližnji podeželski dolini: če me ne pozdraviš, jih dobiš na gobec, ker nimaš rešpekta do mene, če me pozdraviš, jih dobiš dvojno, ker se vtikaš vame.
Šola seveda profesionalno pravno pomoč potrebuje. Interni pravilniki in zahtevnejši razpisi so stalnica in prav je, da so skrbno izdelani. Povsem nekaj drugega so osebna obračunavanja. Morda za odvetnike zapravijo manj šolskega denarja osebnostno bolj zreli ravnatelji. Probleme zaznajo, ko so še topli, in jih pohladijo, preden se razvnamejo. V moji dolgi karieri sta mi krila hrbet, ko je šlo za strokovnost, poučevanje in metode dela, le dva ravnatelja, vsi drugi pa so že ob blagi aromi šolske inšpekcije razkrili svojo nečastno plat. Izkazali so bodisi cankarjansko nadučiteljsko hlapčevstvo ali izgovarjanje na višjo silo ob udejanjanju svojih mokrih želja nadvlade. Kot rečeno, vsi razen dveh.
Moja prva ravnateljica je premogla izjemno integriteto. Na ropotanje zaščitniškega očeta, kajpak lokalnega pomembneža, je vrnila žogico, češ, tale punčka, kot jo vi imenujete, je profesorica matematike in jaz ji stojim ob strani. Ista gospa mi je, čeprav mladi in neizkušeni, zaupala poučevanje oddelka, v katerem je bil njen sin, fant z nadihom genialnosti. Čeprav sem bila z njim mnogo ostrejša, kot sem do svojih dijakov zdaj, je moj pristop podprla. Fant se je zavihtel visoko, visoko tudi v tekmovalni matematiki in kasneje v medicini.
Drugi ravnatelj je upravičil svojo vlogo pedagoškega vodje, ko ni klonil pred pravniško razjarjeno zaščitniško materjo. Njenemu sončku sem na skoraj same cveke zaključila nezadostno, namesto da bi ga pripustila k maturi. Ravnatelj je z vljudnim nasmehom svetoval, naj gospa pač stori, kar se ji zdi najbolje. Do prijave ali tožbe ni prišlo. Fant se je prepisal na bolj razumevajočo plačljivo gimnazijo. Kaj se ve, mogoče bova kdaj celo kolega. S končano srednjo šolo in z nekaj vpisi v fakultetni indeks ima zasilne pogoje za učitelja na osnovni ali srednji šoli. Namensko šolanega kadra je namreč iz leta v leto manj.
Agonija kadrovanja
Če bi me mlad matematik, željan poučevanja, ta hip vprašal za nasvet, ali naj se zaposli na tej-in-tej šoli, bi mu najbrž svetovala, naj se prej pozanima o vodstveni ekipi. Če ta premore duhovno in družbeno širino, spoštovanje strokovnosti svojega kadra, če ima vizijo, čému naj bi šola in šolstvo služila, in v tem duhu opravlja svoj mandat, je zaposlitev varna. Sicer pa bêži proč od take šole. Na njej se gotovo že gradi kadrovsko gnojišče, kakršno bo značilno za mnoge slovenske šole prihodnosti.
Včasih se je na eno delovno mesto prijavilo deset potencialnih učiteljev, zdaj se na deset razpisov javi eden ali še to ne, je nedavno potarnala znana ravnateljica. Problem ni od včeraj in se do jutri ne bo rešil sam od sebe. O vzrokih in rešitvah se piše, riše, govori, snema, razpravlja, trži politične točke. Žal je to skoraj vse. Ponuditi nekaj (ali nekaj sto) kadrovskih štipendij, povečati učiteljske začetniške neto plače kanec nad trimestno številko in upati, da bo doštudirana mladež drla za katedre, je norčevanje. Oznanjati nujnost vrnitve učiteljskega ugleda in aktivno učiteljstvo sočasno poniževati s prisilnimi abotnimi izobraževanji, denimo o digitalizaciji šolstva, je načrtna razgradnja tistega malo dostojanstva, ki ga je učiteljem ostalo. Se pa na trenutke dozdeva, da je mnogim učiteljskim krjavljem dostojanstva bolj malo mar.
V kadrovski suši ravnatelji zaposlujejo, kot vedo ali znajo. Ali kot hočejo. Morda komu med njimi, sploh če sam ni kdo ve kako intelektualno močan, celo prija zaposliti koga, ki nima zakonsko predpisanih pogojev. Petelinjenje v kokošnjaku, ki si ga naseliš po svojem okusu, je mamljivo. Pričakovati je, da bodo že v bližnji prihodnosti ravnateljevali le redki predani zanesenjaki in se utapljali v prodžekt menedžerstvu ostalih. Kikirikí.
Všečnost in turizem
Najbolj uspešne slovenske šole niso samo tiste z merljivo predajo znanja in veščin. Pouk je v šolski realnosti že lep čas obrobnega pomena, ker se umika in podreja drugim šolskim in obšolskim dejavnostim. Za ugled učiteljev je to pogubno. Tisti, ki poučujemo temeljna znanja, smo pristali v kategoriji parazitskega nujnega zla, saj je naš doprinos dolgoročen in zato neviden. Za učitelja je dandanes najbolje, da čim manj poučuje in se namesto tega čim več razkazuje. Javnosti manj znano dejstvo je, da se mora celo vsaka javna šola, ki da kaj nase, že od preloma tisočletja dalje obnašati tržno. Če ni ena od tistih, na katero se dijaki vpisujejo zaradi imena, tradicije ali prestiža, posega po drugačni všečnosti. Privabiti mora čim več dijakov, in to takih, ki bodo dobri potrošniki obšolske ponudbe.
Tako kot v glasbenem biznisu je tudi v šolstvu vedno pri roki izgovor, »ker imajo ljudje to radi«. V glasbi ljudstvo baje obožuje slaboumna opolzka besedila na rompompom viže, torej jim dajmo brizgalne brizge in posedanje po štangi in tapkanje z banano po kolagensko naphanih žnablih. V šole ni modro zvabljati najstnikov in njihovih staršev na opisani način, zato se jim nastavlja limanice drugače.
Kaj imajo dijaki, starši in šolski oblastniki radi na prvo žogo, je že dolgo znano. Znano je tudi, da se je treba eksplicitni omembi teh elementov spretno izogibati, predvsem odkar se na tihem ve, da so posamezniku in družbi škodljivi. Na vrhu lestvice priljubljenih je izogibanje naporom. Šola, v kateri se ni treba naprezati, se oglašuje kot prijazna šola in ve se, kdo se vpisuje vanjo. Ocena, ko že mora priti do nje, je vpisana v redovalnico, le če je dovolj visoka. Če ni, se jo pa naredi.
Privlačna šola mora dandanes nuditi tudi turistične usluge in dehteče projekte. Poleg ščepca obveznih ekskurzij in športnih dni naj zagotavlja čim več tovrstnega nadstandardnega dogajanja. Za tiste, ki si to lahko privoščijo. Za premožne torej. Ali za zapufane. Vsekakor za tiste, ki mislijo, da si lahko finančno in učno privoščijo znatno odsotnost od pouka. Dijak, ki z blagoslovom staršev veriži več tipov odsotnosti, je namreč pri pouku bolj malo in še takrat z glavo na prepihu med pravkaršnjim in skorajšnjim šolskim ali obšolskim projektom. Za to ima čudovit alibi, saj so projekti uvrščeni visoko, više, najviše.
Projektarstvo, evidentizem in supervarstvo osebnih podatkov
Zelo visoko, višje od Triglava, kotirajo projekti, ki jih financira mama Evropa. Zeleni prehod, podjetništvo, mednarodne izmenjave, manija fasadne digitalnosti. Človek se ne more upreti občutku, da je vsaka od teh plemenitosti eno samo pranje denarja. Šolstvo je zaradi množice deležnikov, ki jih je mogoče z dekreti zvleči v milijonske biznise, eden najprivlačnejših peskovnikov za evropske lopatarje financ. Če na dosegu roke ni raziskave, ki dokazuje nujnost uporabe neke (drugod pogosto že zastarele) tehnologije ali metodologije, se taka raziskava pač izvede le za ta cilj. Kajpak z do neba vpijočim rezultatom, da so naši šolarji in njihovi učitelji nevešči rokovanja s točno določenimi orodji, ki so po naključju ponujena v projektu tik pred našim nosom. Z nekaj politične spretnosti in smisla za nabuhle elaborate je kaj lahko upravičiti smiselnost nesmiselnega. »In čému bo služila Služba za digitalizacijo izobraževanja?« sem vprašala visokega ministrskega uradnika. »Evidencam, seveda,« je odvrnil brez trohice sarkazma.
Da nam bo informacijsko-komunikacijska tehnologija olajšala administrativna opravila, še slaba šala ni več. Med koronskim poukom na daljavo smo mnogi učitelji ob več kot polnem delovniku ure in ure namenili izpolnjevanju evidenc v zvezi z njim. In nato izpolnjevanju evidenc o evidencah. Tik pred epidemijo je namreč izbruhnila najbolj dovršena umetno ustvarjena kuga moje učiteljske kariere do tedaj. Evidenca delovnega časa. Evidentistični ravnatelji in njihovi pomočniki so dnevno doživljali vrhunec za vrhuncem. In tako je še dandanes in še lep čas bo tako. Da kafkovsko procesiraš na desetine učiteljskih Josefov K. in imaš moč nad njimi ob vsakem njihovem vpisu v eAsistenta, gotovo zadošča za hipen občutek božanskosti.
Ob vsem navrženem o projektih in evidencah je nujno opozoriti na evropske smernice in direktive o varstvu osebnih podatkov. V projektih, evidencah, projektih o evidencah, evidencah o projektih in evidencah o projektih o evidencah namreč mrgoli osebnih podatkov. O udeležencih in izvajalcih in o marsikom poleg. Ha, in tu se Kafkovi protagonisti skrijejo pred novodobnimi uredbodajalci in uredboizvajalci. Ko gre za šolstvo, se skrije še tako vešč informacijski pooblaščenec. Ne skriva se pa nihče od tistih, ki bi rad dobil učitelja z roko v marmeladi. Za vsak drekec pekec je treba pridobiti goro soglasij. En kupček za fotografiranje, eno skladovnico za objavo rezultatov tekmovanj, en fascikel za zdravstveni pregled in morebitno cepljenje. Ni povsem jasno, ali dijaka ob vrnitvi kontrolke lahko pohvalim za petko ali je to kršitev njegovih osebnih podatkov. Vem le to, da na njegove ocene, ki jih nisem podelila sama, brez izrecnega napotila nadrejenih ne smem klikniti. Veliki brat eAsistent zabeleži vsak klik, vsak vpogled in kaj hitro me lahko na domu obiščeta dva možaka in me odpeljeta do kamnoloma, kjer mi kot Josefu K. zabodeta nož v srce.
Nož v srcu
Da ob predanem učiteljevanju fašeš tak ali drugačen nož v srce, je neizogibno. To, kar najbolj boli amortizirano učiteljico matematike, kot sem sama, je sistemsko in sistematično podcenjevanje šolajoče se mladine. Kot da so mladi ljudje samo marionete odraslih brez zmožnosti lastnega mišljenja, brez dostopa do informacij in neuki logičnega povezovanja. Pred vsem jih je treba obvarovati. Pred učenjem in slabimi ocenami, pred mrazom in pred vročino, pred hitro hojo in prevali nazaj, pred nepravilnimi glagoli in besedotvorjem, pred ulomki in integralom. Seveda je treba razpoznavati in ustrezno zavarovati izjemne potrebe in stiske posameznikov. Veliko odločb o usmerjanju je na mestu, ko pa jih potrebuje tretjina oddelka, je to alarmantno. In pouk izvedljiv komaj v obrisih.
Posebne potrebe imamo poleg šolarjev tudi pedagogi. Ena od njih je, da je kakovostnim učiteljem omogočeno poučevanje v izobraževanja vrednih razmerah. Namigov za izboljšave ne manjka, bati pa se je, da odločevalci nimajo organa za njihovo umevanje. A le z globljim in iskrenim priznanjem učiteljskega poslanstva bo po naslednjih petih letih, ko se bo upokojila naša štiritisoččlanska veteranska sekcija, namesto nas pred katedri vsaj kdo, ki ne bo samo rezervist.
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.
