V modi pomeni mejnik, saj po tem dnevu ni več ugledno nositi belih oblačil, nekdaj pa je bilo družbeno nesprejemljivo celo, da bi po prazniku dela nosili slamnik. Trgovine na ta dan seveda ponujajo popuste. Ker je dela prost zvezni praznik, družine podaljšani konec tedna rade izkoristijo za izlete ali druženje ob pikniku, vedoč, da je na obzorju jesen.
Vsaka štiri leta pa predstavlja praznik dela tudi neuradni začetek finala predsedniške tekme pred novembrskimi volitvami. Kampanje so zdaj sicer bistveno daljše kot nekoč, pravzaprav se zdi, da se nikoli zares ne končajo. A nekaj tradicije je ostalo, saj imata obe veliki stranki svoji konvenciji v poletnih mesecih, demokrati denimo pred kratkim, potem pa sledi finiš do volilnega torka, ki bo letos 5. novembra. Do tja je zdaj še 67 dni. Devet tednov in pol, ki jih bo spet gledal ves svet. Le da bo napetost med glavnima akterjema nekoliko drugačna kot v razvpiti filmski verziji.
Zanimanja za ameriške volitve ni težko razložiti. ZDA so globalno najvplivnejša država, prav v zunanji politiki ima njihov predsednik najbolj proste roke. Kar se tam zgodi, je pomembno za ves svet. Tony Blair je nekoč dejal, da je zanimanje za ameriško politiko logično, kajti tudi če se zdi zelo drugačna, je običajno napoved, kaj se bo v politiki dogajalo drugje. Ameriške volitve so tudi zelo gledljive. So politični šov, ki redko razočara in v katerem se »vsaka štiri leta zgodi nekaj, česar nismo videli še nikoli«, kot je nekoč rekel ameriški analitik in statistik Nate Silver. In v tem tisočletju, denimo, so le ene volitve izpadle dolgočasno povprečne. Vse druge so razburjale, prinašale posmeh in ponos, ogorčenje ali osuplost. Začelo se je z visečimi krogci.
Napačni zmagovalec na naslovnici časopisa
Leta 2000 je naneslo, da je bila za zmago odločilna zvezna država Florida. Rezultat pa je bil tam tako tesen, da je odločala vsaka malenkost ali domnevna nepravilnost. Po volilnem dnevu se je zaradi majhne razlike med Alom Gorom in Georgeem W. Bushem začelo ponovno štetje glasov, s tem pa saga, ki je trajala 36 dni. Toliko časa so preštevali in analizirali glasovnice – buljili vanje, da bi denimo ugotovili, ali se tisti krogec ob imenu kandidata, ki ga je bilo treba preluknjati, drži glasovnice (viseči krogec oziroma hanging chad) ali ne. Seveda se je šlo na sodišča, vse do vrhovnega, ki je ponovno štetje ustavilo. Šele več kot pet tednov po volitvah je bilo dokončno, da je zmagal Bush, in to za 537 glasov pri več kot 5,8 milijona oddanih. Za eno kinodvorano drugače odločenih, pa morda ne bi bilo iraške vojne z vsemi njenimi posledicami vred.
Štiri leta kasneje se je Amerika v povolilno sredino jutro spet zbudila brez novoizvoljenega predsednika. Tokrat je bil odločilen in problematičen Ohio, kjer so se očitno dogajale nepravilnosti. Vendar pa demokrat John Kerry države ni hotel še enkrat peljati skozi nadležno izkušnjo iz leta 2000 in ni vztrajal pri ponovnem štetju ter je priznal volilni poraz, ker je bila razlika vendarle znatna. Republikanski predsednik predstavniškega doma Dennis Hastert je potem rekel, da je Bush zmagal pošteno in da lahko le »norčki na levici« trdijo drugače. Štiri volilne cikle kasneje je lahko spremljal, kako se norost seli na prag njegove stranke.
Leto 2008 je prineslo zgodovinsko prvo zmago temnopoltega kandidata Baracka Obame in prvo podpredsedniško kandidatko v zgodovini pri republikancih Sarah Palin. Obama je štiri leta kasneje na precej povprečnih volitvah zmagal še enkrat. Ampak naslednji trije cikli so to povprečnost več kot nadoknadili. Leta 2016 je predsedniško nominacijo velike stranke prvič prejela ženska, politična veteranka in nekdanja prva dama Hillary Clinton, ki je bila favoritinja za zmago, potem pa je pogorela proti robatemu političnemu novincu. Zmaga Donalda Trumpa je bila največji šok v ameriški volilni zgodovini po letu 1948. Takrat so bili vsi tako prepričani o zmagi republikanskega guvernerja New Yorka Thomasa Deweyja, da je Chicago Daily Tribune, ki je moral zgodaj v tisk, izšel z znamenito naslovnico, na kateri je razglasil njegovo slavje in poraz Harryja Trumana. Bilo je kakopak obratno.
Leta 2020 je bil volilni izid tesen, a zmagovalec je bil jasen. Ne pa za poraženca, ki je nagovarjal uradnike, naj mu najdejo manjkajoče glasove, širil nedokazane teorije o prevarah in podžigal svoje privržence k protestom. Retoriko je stopnjeval do točke, ko so ti 6. januarja vdrli v kongres, da bi preprečili potrditev volilne zmage Joeja Bidna. Danes Trumpa zaradi tega kazensko preganjajo.
Dogodki leta 2020 so bili videti kot vrhunec dramaturškega loka, po katerem lahko napetost samo še upada. Toda leto 2024 se ne da. Najprej, za Belo hišo sta se udarila rekordno priletna moška. Dvoboj Bidna in Trumpa je bil tudi redko videna ponovitev dvoboja izpred štirih let. In prvič je bil predsedniški kandidat katere od velikih strank obsojenec za kaznivo dejanje (Trump v newyorškem primeru ponarejanja poslovnih listin). Potem pa se je v samo nekaj tednih zgodilo še naslednje: Trump je bil tarča neuspelega atentata, Biden, ki je zmagal na strankarskih volitvah demokratov in bi moral samo še prejeti nominacijo, je odstopil od kandidature, predsedniško nominacijo pa je prvič dobila temnopolta ženska. Kamala Harris ima zdaj možnost, da podre še največji preostali volilni mejnik in prekine popolno moško dominacijo v Ovalni pisarni.
Stavnice pravijo: Harris – in zelo redko zgrešijo
Za zdaj ji ne gre slabo. V nekaj tednih je zbrala več kot pol milijarde dolarjev donacij, kar je impresivna številka, od tega je tretjina donatorjev dala denar komu prvič, je sporočila šefinja njene kampanje. Na nacionalni ravni je v zadnjih anketah štiri odstotne točke pred Trumpom, medtem ko je Biden zaostajal. Harrisova je tudi nov obraz v predsedniški tekmi. In če kaj, so volilci obema strankama dolgo dopovedovali, da nočejo ponovitve dvoboja iz leta 2020. Stavnice ji napovedujejo tesno zmago. Tega ne gre vzeti samo kot trivialnost. Po podatkih neprofitne novinarske mreže The Conversation obstajajo zapisi o kotiranju predsedniških kandidatov na stavnicah vse od leta 1868 in le dvakrat ni zmagal favorit – to sta že omenjena Dewey in Clintonova. Seveda pa se favorit stavnic v prihodnjih dveh mesecih lahko še spremeni in Harrisova je pred velikim izzivom, da to prepreči. Njen program ostaja, tako kot ona sama, precejšnja neznanka, čeprav je že skoraj štiri leta podpredsednica države. Malo nastopa pred novinarji in težko je reči, kako se bo odrezala na dveh predvidenih debatah s Trumpom 10. septembra in še eni oktobra (po Bidnovi junijski predstavi na soočenju s Trumpom nihče več ne more reči, da debate niso pomembne). Po radostnem objemanju demokratov na chicaški konvenciji Harrisovo težka vprašanja šele čakajo – o njenih primerih, ko je bila tožilka, o spremenjenih stališčih do priseljevanja, hidravličnega lomljenja, smrtne kazni, zdravstva …
Vse to bi sicer moralo biti že davno mimo, ampak Harrisova pooseblja še eno posebnost teh volitev. Predsedniška kandidatka je namreč postala šele globoko v volilnem letu, ker je do nominacije prišla z Bidnovim odstopom, ne pa po običajni poti, preko strankarskih volitev. To ji je po eni strani koristilo, saj se je izognila polemikam strankinih struj in lahko vsaki nekaj ponudi. Vendar pa je zaradi izostanka volilne kampanje manj izkušena, manj znana in neobrušena. Še neopredeljeni sredinski volilci običajno odločijo tesne volitve. In za Harrisovo ne bodo glasovali samo zato, ker so v Chicagu demokrati vsi v en rog trobili o pozitivnih vibracijah.
Sicer pa se prej zdi, da je razplet teh volitev prej v rokah Trumpa. Z njim se je usoda letos nekoliko poigrala. Kampanjo je tako zelo osredotočil na Bidna, da se je že med republikanskimi volitvami za predsedniško nominacijo delal, kot da Ron DeSantis, Nikki Haley in drugi tekmeci sploh ne obstajajo. Pri tem se je presenetljivo disciplinirano držal nasveta strategov: govori naj o politiki, žaljive osebne napade pa naj izpusti. Potem je prišla debata z Bidnom, ki jo je Trump opravil odlično in pustil demokrata, da se je sam utopil v svoji izgubljenosti. Posledica pa je bila nepredvidljiva. Demokratski veljaki iz zakulisja so se obrnili proti Bidnu, ki je potem res odstopil od kandidature, in pred Trumpom je nenadoma stala Kamala Harris. Precej očitno je, da je bilo to zanj in za štab presenečenje, posledica pa je bila tudi Trumpova vrnitev k starim šablonam – namesto da bi govoril o politiki, se je spustil na osebno raven, se norčeval iz imena tekmice, se spraševal o njeni barvi kože, govoril o črnih delovnih mestih in tako naprej. Trumpov največji tekmec je postal on sam. Mnogi volilci menijo, da bi v Beli hiši predvsem nadaljeval politike iz prvega mandata. O nižanju davkov že govori, o pregonu nezakonitih priseljencev tudi, prav tako o tem, da bo vrnil delovna mesta, in tako naprej. Mnogi, ki čutijo, da so pod njim živeli bolje, a ne trpijo njegovih eskapad, so pred dilemo. In od Trumpa je odvisno, v katero smer se bodo obrnili.
Sedem veličastnih
Začetek finala kampanje tudi pomeni, da se bodo volilci na televizijah, družbenih omrežjih in drugod zdaj nagledali obeh kandidatov. Priložnost videti ju v živo pa bo omejena na le nekaj od petdesetih zveznih držav, kjer bo epicenter dogajanja. Takšen je namreč ameriški volilni sistem. Vsaka od zveznih držav je volilna enota zase in vsaka ima določeno število volilnih elektorjev, ki potem dejansko izvolijo predsednika. Najštevilnejša Kalifornija ima denimo 54 elektorjev, zvezne države z najmanj prebivalci pa samo tri. Predsedniški kandidat, ki zmaga v posamezni zvezni državi, dobi vse njene elektorje (le dve imata drugačen sistem). Potem se začne seštevanje: zmagati je treba v toliko zveznih državah, da zbereš 270 elektorskih glasov od 538, torej večino.
Sistem je kompromis piscev ameriške ustave, ki se niso mogli zediniti o dveh ključnih predlogih: da bi predsednika izvolil kongres ali da bi ga neposredno izvolili ljudje, česar takrat niso počeli še nikjer na svetu. Ima nekatere jasne anomalije, saj lahko zmaga kandidat, ki dobi manj glasov od tekmeca, in to se je petkrat v ameriški zgodovini tudi zgodilo, dvakrat v tem tisočletju (2000, 2016). Pomeni tudi, da je glas nekaterih volilcev vreden mnogo več od drugih. V Wyomingu, denimo, ki ima od vseh zveznih držav najmanj ljudi, pride na enega elektorja 192.284 prebivalcev. V Kaliforniji jih pride na enega elektorja 732.189. Idej o spremembah sistema je bilo sicer že na stotine, a ker bi morali spreminjati ustavo, to pa je v ZDA silno zapleten postopek, se ni nikoli nobena uresničila.
Stranski produkt sistema je tudi, da je za zmago na predsedniških volitvah odločilnih le nekaj zveznih držav. V večini se namreč vnaprej ve, kateri kandidat bo pobral več glasov in s tem vse njene elektorje. V bolj liberalnem New Yorku, denimo, bo to Harrisova, v bolj konservativnem Teksasu Trump. In če bi tako sešteli elektorje zveznih držav, kjer je že jasno, kdo bo zmagal, bi jih imela Harrisova trenutno zagotovljenih 226, Trump pa 219, kaže zemljevid spletne strani 270toWin.com. Ključna je bitka v samo sedmih neodločenih, nihajočih zveznih državah (swing state), kjer ni mogoče vnaprej zanesljivo določiti zmagovalca. Te imajo skupno 93 elektorjev in tu se bo odločalo, kdo bo 47. ameriški predsednik. To so Pensilvanija, ki je glavna »nagrada« z 19 elektorskimi glasovi, Georgia (16), Michigan (15), Arizona (11), Wisconsin (10), Nevada (6) in nekoliko presenetljivo še Severna Karolina (16), ki je postala nihajoča šele po vstopu Harrisove. Prihodnja dva meseca se bo okoli teh sedmih zveznih držav vrtelo vse – tam bosta kandidata, tja bodo šle stotine milijonov dolarjev za politične oglase, tam se bodo delale ankete, tam se bo trkalo na vrata volilcev, tam bodo mediji. Volilci v preostalih 43 zveznih državah bi bili lahko skoraj užaljeni, ker jih imajo za samoumevne, a nič ne bi pomagalo. Niti nekdaj odločilna Florida in Ohio nista več zares zanimiva, ker sta pristala v republikanskem stolpcu. Volilno telo se v vsaki zvezni državi sčasoma pač spreminja, na kar vpliva vrsta razlogov, od priseljevanja in preseljevanja do starostne strukture ali kakšne za zvezno državo pomembne teme.
Harrisova predvsem upa, da bo na volitvah zdržal tako imenovani modri zid, to je veriga držav, kjer so v zadnjih desetletjih tradicionalno zmagovali demokrati. V tem zidu so tudi Pensilvanija, Michigan in Wisconsin. Če dobi vse tri, bi imela zmagovalnih 270 elektorjev. Edini republikanec, ki mu je od leta 1992 naprej uspelo podreti ta modri zid, je bil leta 2016 prav Trump, ko je v vseh treh omenjenih zveznih državah zmagal predvsem z uspešnim nagovarjanjem tako imenovanega delavskega razreda in mu obljubljal vrnitev industrije, delovnih mest, stare slave. Pokojni ameriški novinar Pete Hamill ni v prazno dejal, da je najmočnejša sila v ameriški politiki nostalgija. Bidnu je na drugi strani leta 2020 uspelo razbiti rdeči republikanski zid v Georgii in Arizoni.
Še 468 volitev
Petega novembra bodo Američani volili tudi kongres. Ameriški predsednik ima doma lahko precej zvezane roke, če njegova stranka nima večine v obeh domovih kongresa. Sploh je tako v zadnjem času, ko so politični kompromisi postali nezaželena roba. V tem tisočletju so sicer imeli vsi predsedniki srečo, da je njihova stranka nadzirala oba domova kongresa del njihovega mandata, običajno na začetku. Bush je tako lahko dosegel sprejetje velikega znižanja davkov in šolsko reformo, Obama zdravstveno reformo in paket spodbud gospodarstvu po finančni krizi, Trump spet znižanje davkov, Biden spodbudo gospodarstvu po covidu. In čeprav sta oba domova kongresa načeloma enakovredna, je večina v senatu še pomembnejša, saj tam potrjujejo predlagane visoke kadre, tudi vrhovne sodnike. Trump je med svojim predsedovanjem imenoval kar tri in tako poskrbel za udobno konservativno večino (6:3) v najvišjem sodnem organu ZDA, kar že spreminja Ameriko – sodišče je razveljavilo ustavno pravico do splava in omejitve nadzora orožja, priznalo široko predsedniško imuniteto, kar gre na roko Trumpu, in tako naprej.
Trenutno imajo v 435-članskem predstavniškem domu kongresa večino republikanci, v stočlanskem senatu pa demokrati z 51 sedeži. Na volitve gre tretjina senata (33 sedežev) in kaže, da bi republikanci po novem lahko imeli tesno večino. V predstavniškem domu, kjer volijo vseh 435 poslancev, je dvoboj zelo enakovreden, o večini pa bo odločalo 21 sedežev, kjer je rezultat tekem med kandidatoma obeh strank negotov. Stavnice sicer pravijo, da bo šel senat republikancem, predstavniški dom pa demokratom.
