Vsaj na prvi pogled so njegove besede zvenele logično. Sprejemanje migrantov z odprtimi rokami bi človek pričakoval od vsakega levega politika na kontinentu, predvsem pa se je zdelo, da gre za nadaljevanje zgodbe, ki jo je Španija pod Sanchezom in njegovo Socialistično delavsko stranko začela s pobudo za priznanje Palestine (ki se ji je na svoj žalosten način pridružila tudi Slovenija). V Evropi, ki povečini le še čaka, kdaj bo v roke skrajne desnice padla še Nemčija, da bo lahko razglasila začetek nove apokalipse, želi Španija očitno prevzeti vlogo leve opozicije in ponuditi Evropejcem alternativno razumevanje sveta.
Danes, ko Italija pod vodstvom Giorgie Meloni pošilja migrante v Albanijo in ko vlada Donalda Tuska na Poljskem pod pritiskom Rusije, ki je čez Belorusijo do poljske meje zgradila migrantovod, ukinja azilno politiko, je sicer že spoštovanje najbolj osnovnih človekovih pravic alternativna, da ne rečem radikalna politika, a ravno zato je španska dobrodošlica še toliko bolj dobrodošla.
Pa vendar se je težko otresti občutka, da je razlika med levo in desno migrantsko politiko le v dikciji. Levičarji o migrantih resda govorijo lepše kot desničarji, a na srečo tudi desničarji ne izpolnjujejo svojih obljub in podobno kot levičarji le nemočno opazujejo dogajanje. In prav vse, leve in desne pa tudi skrajno desne vlade migracije neuspešno omejujejo s pretirano represivnostjo represivnih organov, ko pa se migranti vendarle prebijejo mimo njih, dopuščajo gospodarstvu, da jih nekaznovano izkorišča. Za boljše bonitetne ocene.
In seveda je bolj človekoljubno, če ljudi ne pustiš utapljati se v morju ali leta trohneti po azilnih domovih, a ko Pedro Sanchez govori o migrantih, govori le o potrebah španskega gospodarstva po poceni delovni sili, takšni, ki bo pomivala posodo, čistila hotelske sobe, razvažala hrano in negovala ostarele Španke in Špance. In ki ne bo sanjala o šesturnih delavnikih ali pravici do odklopa, temveč o minimalni plači in plačanih prispevkih.
Ne laje pas radi sela, bi rekli Bosanci, a najbrž ni nič narobe s tem, če španski predsednik vlade skrbi za interese lastnega gospodarstva in s tem lastnih državljanov. Je pa žalostno, če je to največ, kar so levičarji dandanes zmožni ponuditi migrantom. Ker če se je levica dokončno odrekla utopičnemu humanizmu in se odločila sprejeti, da živimo v nenasitnem kapitalizmu, ki ga je treba hraniti z vedno večjim številom ukih in neukih revežev, po možnosti sestradanih in obupanih, potem nismo več daleč od enoumja. In morda ni razloga, da bi se še naprej izogibali velikim koalicijam. Ali enopartijskim sistemom.
Če namreč niti levičarji ne vidijo več problema v kastnem sistemu, ki ga je vsem nam na očeh vzpostavilo evropsko gospodarstvo, če ne vidijo problema v množičnem uvažanju delovne sile, ki je na trgu dela v izrazito podrejenem položaju in je prisiljeno sprejemati vsako ponujeno delo pod vsakršnimi pogoji, potem se bodo razmere le še zaostrile. Obstaja sicer teoretična možnost, da je Pedro Sanchez, ko je govoril o upravljanju migracij, imel v mislih tudi izboljšanje položaja migrantov na trgu dela, a to zahteva velikanske količine denarja, denarja pa Sanchez ni omenjal.
Denarja v povezavi z migracijami pravzaprav že dolgo nihče ne omenja, čeprav se vsi strinjajo, da bi za uspešnejšo integracijo in opolnomočenje, s katerim bi lahko izboljšali položaj na trgu dela, migranti potrebovali bolj premišljeno in dolgotrajnejšo sistemsko podporo države. A pri nas so na primer problem že tečaji slovenskega jezika, medtem ko o izobraževanju migrantov nihče sploh ne govori. Gospodarstvo zato dobiva slabše delavce, a manj ko lahko delavec ponudi, manj sme pričakovati v zameno oziroma mora biti bolj zadovoljen z drobtinicami, ki jih dobi. Največkrat pa mora skloniti glavo, delati in molčati, naj se mu zgodi kar koli.
Tovrstnih nevidnih delavcev je zato v Evropi iz dneva v dan več in medtem ko je gospodarstvo videti zadovoljno, imajo evropske družbe vedno več težav. In skrajna desnica seveda ne pozna rešitev zanje, zna pa odlično kazati s prstom na levico in migrante. In s tem pridobivati volilce.
Zato je jasno, da bo šlo le še na slabše. Ker si levi ne upajo, desni pa si nočejo priznati, da upravljanje migracij, pametno ali neumno, zahteva ogromno denarja. Vključevanje večjega števila ljudi v družbo pač ne more biti poceni, še posebej ne, če ti ljudje prihajajo iz kulturno drugačnih okolij, če so neredko neizobraženi in ob tem pogosto še travmatizirani zaradi preživetega doma ali na dolgi poti v Evropo. Streha nad glavo in možnost zaposlitve sta morda za te ljudi veliko, a vendarle to še zdaleč ni dovolj, če želimo, da postanejo polnopravni državljani Evrope.
Za družbo pač nobena delovna sila ne more biti poceni. Gospodarska rast pa tudi ne.
