Z bratom sva vzela vsak svoje kolo in ga začela veselo kotaliti po avtomobilskem privozu. Oče se je tedaj zadovoljno nasmehnil in odprl prtljažnik avtomobila, kjer so se zasvetili preostali deli obeh koles. Skakanje, krike ob gromozanskemu veselju je bilo slišati po vsej soseski.
Še isti večer sva ju z bratom preizkusila na sosednjih ulicah, v izmeničnih vožnjah sva glasno ocenjevala in komentirala vse funkcije: prestave, zavore, pedale s svetlobnimi odsevniki in »balanco«, stilizirano oblikovano v obliki volovskih rogov. Sama pred seboj sva skrivala vprašanje, ki je bilo jasno že od prvega trenutka, ko sva odprla prtljažnik: čeprav sta bili med otroki iz soseske odobravani le dve »uradni« znamki dirkalnih koles, Magistroni in Benotto, je moj oče, kot je bilo v njegovi navadi, našel neko popolnoma neznano in po videzu sodeč precej cenejšo znamko: Alfa. Če bi lahko verjeli njegovim besedam, ni šlo za navadno skopuštvo. »Nočem, da bi bila razvajena, nočem, da bi bila moja dva sinova kot vsi juniorji,« je pojasnjeval moji materi, ko ga je vprašala, zakaj nama ne more, za boga svetega, enkrat preprosto kupiti para dobrih teniških loparjev, malo boljših superg ali kvalitetne nogometne žoge. »Poleg tega,« je zatrjeval, »bo to pripomoglo k utrjevanju njunega značaja, saj si bosta morala naklonjenost drugih pridobiti zaradi tega, kar sta, in ne zaradi tega, kar imata.«
